Feminizem po sami definiciji ni slab. Je samo gibanje za pravice žensk na podlagi enakopravnosti obeh spolov in dandanes se vsaj v razvitem svetu skoraj vsem zdi popolnoma samoumevno, da imajo moški in ženske enake pravice ter da diskriminacija na podlagi spola ni legalna. Vendar je ironično, da je pravzaprav danes več feminističnih gibanj kot kdajkoli prej. Absolutno se strinjam, da bi se bilo potrebno potegovati za pravice žensk v nekaterih državah, kjer prevladuje islam in kjer z ženskami ravnajo skoraj tako kot z živalmi. Ali pa v drugih državah razvijajočega se sveta, kjer, podobno kot v islamu, ženske nimajo enakih pravic kot moški in kjer so posilstva in trgovina z ženskami za namene prostitucije nekaj vsakdanjega. Ampak večina feminističnih gibanj se s tem ne ukvarja. Celo nasprotno! Podpirajo zakrivanje žensk, čeprav so ženske v islamski državah k temu velikokrat prisiljene in burke predstavljajo zatiranost žensk – nekaj, proti čemur naj bi se feminizem boril.
Vsaj najbolj glasna feministična gibanja so definicijo feminizma izgubila nekje po poti, saj so bolj kot k enakopravnosti obeh spolov usmerjena k prevladi ženskega spola in sovraštvu do moških. Poleg tega je feminizem postal tudi boj za pravice skupnosti LGBT+ in veliko najglasnejših feministk je homoseksualk, biseksualk in podobno. Tudi njihovi shodi ponavadi izgledajo kot maškarada – od zažiganja nedrčkov do nagih sprehodov čez mesto s samo prelepljenimi bradavičkami in še bi lahko naštevala.
Živimo v demokraciji in vsak ima pravico nenasilno protestirati in se boriti za svoj cilj, vendar pa se je treba zavedati, da je zaradi zgoraj opisanih shodov feminizem dobil negativen prizvok in se zato večina ljudi, čeprav podpirajo enakost spolov, ne bo nikoli opredelila za feministe. Kot je omenjeno že na začetku, se tudi veliko ciljev današnjih “feministk” (na primer, kako je nošenje modrčka podpora patriarhiji in poraz za ženske) zdi popolnoma absurdnih v primerjavi s situacijami, v katerih živijo ženske na Bližnjem vzhodu, v ruralni Indiji, na Kitajskem in v številnih drugih državah.
Vsak človek se ima pravico odločiti, kaj bo počel v svojem življenju
Feministična gibanja v Sloveniji pa so popolnoma nepotrebna. Raziskava leta 2016 za Objektiv je pokazala, da – vsaj kar se tiče univerzitetne in visokošolske izobrazbe – je delež žensk višji kot delež moških. Poleg tega je iz socializma in komunizma prišla vsaj ena dobra stvar, in to je enakopravnost spolov, ki jo je Vzhodna Evropa kljub režimu, ki je kršil ogromno človekovih pravic, dosegla precej pred Zahodno Evropo in ZDA. Na splošno, kar se tiče enakopravnosti spolov, je Slovenija tudi dandanes močno pred ZDA in Zahodno Evropo in je tudi država, kjer je razlika med plačilom žensk in moških minimalna: leta 2016 je bila 2,3 odstotka, kar je močno pod povprečjem Evropske unije – leta 2016 16,2 odstotka. Naj sploh ne omenim porodniškega dopusta v Sloveniji, ki traja kar 12 mesecev in ga lahko dobijo tudi očetje. V Sloveniji imamo vsekakor veliko problemov in ogromno stvari bi morali reformirati, izboljšati in spremeniti, ampak enakopravnost moških in žensk je v naši državi urejena in so feministična gibanja v Sloveniji odveč.
Podobno kot s katerim koli drugim problemom – zatiranje, sovraštvo in nasilje nikoli niso odgovor. Čeprav so bili do pred nekaj desetletji v ZDA temnopolti ljudje zatirani, sedaj ni odgovor ali pravilna rešitev, da se začne zatirati belce. Podobno: res je, da ženske niso od nekdaj imele volilne pravice in niso bile enakopraven spol, vendar prejšnje krivice ne upravičujejo novih – do nikogar. Sovraštvo proti moškim ali ženskam, ki si v službah ne iščejo kariere, vendar si želijo preživeti ves svoj čas z otroki, ni upravičeno. Vsak človek se ima pravico odločiti, kaj bo počel v svojem življenju, brez obsojanja drugih, in če to ne posega v svobodo drugega, ni važno, ali je v skladu z današnjo feministično agendo. Prav tako diskriminacija proti komurkoli (vključno z belimi moški) ni upravičena in se ne bi smela dogajati. Ravno zaradi tega spol na delovnem mestu sploh ne bi smel igrati vloge, vse bi moralo temeljiti na sposobnostih in vloženem delu ter posameznikovih rezultatih in trudu.
Zala Tomašič