Kaj je javna televizija? Kaj je javno zdravstvo?

Janez Remškar (Foto: STA)

Govorimo o dejavnostih, televiziji in zdravstvu, ki  sta financirani iz javnih sredstev. Za obvezno zdravstveno zavarovanje prispevamo solidarnostno, enak odstotek od plače. Za RTV SLO prispevamo vsi enako, ob plačilu za električni priključek, torej ne-solidarnostno. Državljani smo, na osnovi zakona namreč “prisiljeni” del svojih plač, pokojnin, odvajati za ti dve dejavnosti. Zanimivo dejstvo je, da tistih, ki se zavzemajo za “javno” televizijo, v tem primeru odsotnost solidarnosti, ki jih tako moti pri prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju, kjer plačujemo vsi enako, ne moti. Zanimivo! Dvolično! Torej: vsak izmed nas, če govorim o političnem prepričanju, levi ali desni, ima v okviru javnega sistema, pravico do objektivne informacije na televiziji in vsak izmed nas ima pravico do vseh zdravstvenih storitev iz košarice pravic. Ali to dobimo? Vsakemu, je jasno, da smo daleč od tega. V zdravstvu nas postavijo v vrsto in čakamo, če nismo prvorazredni in imamo zveze. Če pa spremljamo  nacionalno TV hišo je tudi jasno, da je do sedaj delovala pristransko (praviloma z mešanjem poročil in komentarjev) z veliko naklonjenostjo levim, sindikatom, torej neprofesionalno, v slogu stalne predvolilne kampanje, namenjene le eni , levi politiki. To z lahkoto  potrdi vsak kratek pregled informativnih oddaj!

Glede zdravstva je zanimivo, da vsak izmed nas nima nikakršne pogodbe z ZZZS, kjer bi bilo jasno kakšne pravice imamo. Imamo le informacijo o košarici naših pravic, pravila določajo na ZZZS in bolnik lahko le čaka. In kdaj so se pojavile čakalne dobe? Po tem, ko  smo ločili zdravstveno blagajno od proračuna, po tem , ko smo uvedli tolar in EURO in ustavili inflacijo in po tem, ko nismo bili sposobni, izpeljati nobene reforme. Pri tem naj opozorim, na reforme, ki so jih naredili v Avstriji, Nemčiji, Nizozemskem, Švedskem, zaradi znanih pogojev: staranja prebivalstva, vse dražje medicine, razdrobljenih zdravstvenih sistemov, neustreznega sodelovanja med nivoji zdravstva, pomanjkanja družinskih zdravnikov itd. Vsekakor pri nas niso razlog za podaljševanje čakalnih dob “leni” zaposleni ali koncesionarji, ki so del javnega sistema, še manj čisti zasebniki, katerih število je zanemarljivo majhno in tudi ne delo zdravnikov pri različnih izvajalcih. Dejstvo je, da je razlog neurejen in tudi podhranjen zdravstveni sistem.

Preberite še: Znamenja ob cesti

Dejstvo je, da nihče ne ukinja javnega zdravstva, pač pa je nujno potrebno ukiniti državno, plansko zdravstvo, prepleteno s korupcijo
V zadnjih 10. letih, ko ste “levičarji” bili ves čas na oblasti, niste uredili nesprejemljivega stanja na področju družinske medicine, ki postaja, ob tem, da je v svetu zelo spoštovana, povsem neprivlačna za mlade zdravnike, niste bili sposobni vzpostaviti mreže ambulant družinske medicine, da bi vse prebivalstvo Slovenije imelo enak dostop, niste bili sposobni vzpostaviti mreže bolnišnic in urediti nesprejemljive razdrobljenosti  posameznih specialističnih področij (vsi delajo skoraj vse), niste uspeli izboljšati komunikacije med zdravniki, zaradi česar bolniki niso obravnavani celostno, oba klinična centra ste pustili, da se utapljata v rutinskem delu in napredek je odvisen le od entuziazma posameznikov in skupin in ne od politikov, ki se zavzemajo za javno zdravstvo, razpisi so skoraj praviloma pisani na kožo določenega ponudnika in so farsa in  končno, niste uspeli vzpostaviti dolgotrajne oskrbe in nege, kar so, mimogrede, Nemci naredili leta 1996 in ostali v EU z že omenjenimi reformami. To je sedaj slika javnega, pardon, vašega državnega, še vedno planskega zdravstva, za katerega se zavzemate vi! Javno zdravstvo je krinka, ki vam še naprej omogoča plenjenje v okviru korupcije in to je razlog za vaša stališča in ne skrb za pacienta.

Še enkrat želim poudariti, da se nihče od poznavalcev zdravstvenih sistemov na “desnici” ne zavzema za ukinitev javnega zdravstva. Zavedamo se, da  je velik del težkih in zahtevnih zdravstvenih storitev možno dobro in racionalno izvesti le v okviru javnega, ne državnega, zdravstva. Določen del zdravstvenih storitev pa lahko zasebni sektor izvede hitreje, bolje in ceneje. Zato je tudi v Evropi povprečno razmerje med javnim in zasebnim delom zdravstva 70:30 odstotkov, s tem da je več kot 25 odstotkov (od teh 30%) zasebnega sektorja financiranega iz javnih sredstev. Pogoji za delo na obeh straneh morajo biti natančno določeni, standardi postopkov predpisani, nadzor mora biti reden in strog (tudi z takojšnjo možnostjo zaprtja ordinacije ali bolnišničnega oddelka). Na  koncu naj navedem, da so se celo v Kanadi, kjer so do nedavnega imeli izključno javni sistem zdravstva, odločili in začeli z uvajanjem zasebništva, financiranega iz javnih sredstev. Zakaj? Brez tekmovalnosti postane voda mlakuža!

Res pa je, če se lotimo reševanja stvari, tako kot so se pred leti lotili tisti, ki sedaj vpijejo “da se zavzemajo za  javno zdravstvo”, lotili reševanja skrajševanja ležalnih dob v bolnišnicah tako, da so dopustili odpuščanje bolnikov iz bolnišnic, ko so ti še potrebovali nego in tudi nadzor zdravnika, brez da bi povečali kader na primarnem nivoju, bomo še naprej uničevali javno zdravstvo.

Glede prizadevanj za javno televizijo in spote, ki se s tem v zvezi pojavljajo na televiziji imam za odgovorne  vprašanje
V zadnjih tednih vidimo in slišimo znane in manj znane osebe, ki nam v reklamnem spotu sporočajo, da so za javno televizijo. Pa kdo, hudiča ukinja javno TV? Bolj zanimivo bi bilo izvedeti iz katerih sredstev se financirajo ti spoti, reklame? Kdo odloča in iz katerih sredstev se plačuje snemalne ekipe in porabljen material? Tam je tudi moj denar, ki ga ne želim dajati za to, da mi nekdo skuša “prati možgane”. Sicer ima nacionalna RTV hiša v svojem programu  marsikaj dobrega  (izobraževalne, otroške, poljudnoznanstvene oddaje, reportaže, športne dogodke in še več, čeprav se jim tudi tam prikrade kaj političnega, zadnji tak primer je reper Zlatko). Nacionalna televizija ima resen problem z uravnoteženostjo informativnega programa, ki je, ponavljam, zelo enostranski in poroča ter komentira skoraj praviloma (z redkimi izjemami) v smislu stalne predvolilne kampanje za levo politično opcijo.

Več o tem ne bom, kajti dr. Jambrek je ob sodelovanju z dr. Ruplom dobro razdelal kaj je za osrednje medije (nacionalno TV hišo, Delo, Večer: dnevnik in POP TV) prvorazredno in drugorazredno. Torej, o čem se v teh medijih poroča in o čem ne. Če samo ponovim nekaj navedb kaj je v teh medijih podvrženo ostri cenzuri: RS kot nacionalna država, revolucionarni izvor R Slovenije, povojne represalije, poboji, zaplembe, taborišča, totalitarnost komunizma, katoliška vera, zasebna lastnina in podjetništvo, državni monopoli v gospodarstvu in v storitvah družbenih dejavnosti! Vsebine na to temo se še kar naprej prikazujejo enostransko. Menim, da je prišel čas, ko se človek boji reči, da je zaveden Slovenec, ker je nevarnost, da te proglasijo za nacionalista, slišimo in poslušamo le še o NOB in partizanskem boju proti nacizmu, o revoluciji ne duha in sluha, večino zasebnega se problematizira, Cerkev  se, če se le da, prikaže negativno. Če s tem zaključim, lahko ugotovim, da je v družbenih dejavnostih in medijih za “levičarje” dobro le tisto kar je javnega in da je naša javna, neodvisna RTV hiša, taka kakršna je, edino kar si Slovenke in Slovenci želimo.

Zanimivo pa se je pozabavati, tudi s stališči uličnih protestnikov. Ti svojih protestov ne znajo argumentirati, razen, da jim gre za to , da pridejo na oblast in si dele denar ter nagrade, tudi za take “predstave” kot je “pes na ženski dojki”. Ti so jasno povedali pred RTV SLO, da je ta hiša njihova.

Kaj še potrebujemo? Ali komu ni kaj jasno?

Še večji nesmisel je, da si zatiskamo oči in govorimo o “neodvisni” radioteleviziji in o “neodvisnih” novinarjih v javni hiši, ki se ji reče RTV SLO
Kot prvo: novinar ni nikoli neodvisen, ker ne more biti. Deluje lahko le v skladu z uredniško politiko, ki pa je odvisna od lastnika oziroma v primeru RTV SLO  od stališč Sveta zavoda in Programskega sveta. Zato tudi taka borba ter vik in krik “levičarjev”, za prevlado v teh organih!

Kot drugo: če želi biti novinar, poročevalec, komentator informativnega programa dober, mora pisati neobremenjeno, s srcem, pa naj si bo to politično “levo ali desno”.  Vsak komentar je in mora biti, začinjen z osebno noto in zato na nacionalni televiziji potrebujemo “leve” in “desne” novinarje! Ob opredeljenosti večine sedanjih novinarjev na RTV SLO si v tem trenutku iz njihove strani težko predstavljam pripravo povsem nepristranskega komentarja!

Zato se na nacionalni RTV SLO nehajte sprenevedati in uravnotežite dnevno informativne oddaje. Omogočite istočasni komentar notranje političnih dogodkov vsaki od zainteresiranih strani (vladi , opoziciji, levim, desnim) in naj si gledalci sami ustvarijo svoje mnenje. Nehajte s pranjem možganov. Pridobili boste gledalce. Privatne TV in časopisne hiše pa bodo tako ali tako delale po narekih lastnikov  in verjamem, da bodo izgubljale gledalce!

Če želimo dobro Slovenkam in Slovencem, predvsem pa naši mladini, moramo čim prej spoznati, da potrebujemo na javni televiziji uravnotežene informacije. Enako velja tudi za zdravstvo. Potrebujemo javno in zasebno, vendar strogo nadzorovano, in zgledujmo se po uspešnih modelih v Evropi!

Janez Remškar