Kako levičarjem sporočiti grenko resnico: Da so njihovi ideologi krivi, da nas prehitevajo Čehi!

Mitja Iršič

Iskreno moramo priznati, da je leva politika v Sloveniji dobila vojno za javno mnenje. Mainstream je infiltriran s koncepti, ki jih še 10 let nazaj ni bilo. V javni zavesti je postalo sprejemljivo, da se desnico primerja z nacifašizmom, patriotizem z rasizmom, fiskalni konservativizem pa s pajdaškim korporativizmom v službi enega procenta. Petričevo Delo je osrednji dnevni časopis, Mladina revija liberalnih progresivcev, Svetlana Slapšak javna intelektualka, Jože Mencinger svetovna ekonomska eminenca, Štefančič jr. pa filozof proletariata in zatiranih. Nova24TV je leglo bivših kolaborantov, ki danes paktirajo s skrajno-desnimi Hitlerja posnemajočimi voditelji tipa Orban in Salvini, vse, kar napiše, pa je treba a priori zavrniti kot laž s kakšno dobro začinjeno aluzijo na “službo resnice”. Ljudje, ki se zavzamejo za tradicionalno družino – tudi če povsem na načelni ravni, kot Jan Plestenjak –, so homofobni ekstremisti, ki bi radi kratili pravice gejev in lezbijk do družinskega življenja. Ljudje, ki promovirajo manj države in manj davkov (Slovenija je po efektivni davčni stopnji evropska rekorderka), so sovražniki delavskega razreda. Tisti, ki okoljevarstvene težave vidijo v malce globlji in bolj realistični luči kot 16-letna aktivistka, ki bi nas nagnala nazaj v jame, so sokrivi veleizdaje celotne vrste in za kataklizmo človeštva, ki bo vsak trenutek tu. Klici po suverenem varovanju mej pred nelegalnimi migranti so latentni rasizem privilegiranih belcev – ki smo kolektivno odgovorni za arabsko pomlad, ki je rodila sodobne migracijske valove.

Biti desničar v letu 2019, ne glede na kateri ravni družbenega udejstvovanja, je nevarno početje. Levi medijski mašineriji je uspelo vso raznoliko (da ne rečem mavrično) skupino ljudi, ki se v Sloveniji istovetijo z desno politično usmerjenostjo, ožigosati kot nestrpno do drugačnega, kot nazadnjaško, pogoltno in sebično.

Oglejte si še: Razpad neke države

Skupina je danes toksična. Do določene mere celo poklicno in osebno škodljiva za tiste, ki bi ji radi pripadali. Ko sem lani kandidiral na listi pomladne stranke za občinskega svetnika, so me ljudje zaskrbljeno spraševali, če že čutim kakšne pritiske, in govorili, da lahko kadarkoli odstopim, če me je strah zgražanja ljudi.

Psihopati v navezi z oportunisti obrnili javno mnenje
Pomladniki, ki so nas osamosvojili, so postali izdajalci. Tisti, ki jim osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija, pa osvoboditelji, ki so slovenski socializem obvarovali pred Miloševićevim nacionalizmom in ga varno pripeljali skozi čeri neoliberalizma, nazaj v varni pristan dogovorjene partijske ekonomije. Kako je trem osrednjim časnikom, dvema državnima televizijama, eni od državnega sponzorstva odvisni televiziji, tranzicijskim intelektualcem v službi CKZK-jevcev uspelo v le desetih letih narediti tak salto mortale, ni nobena skrivnost.

Milan Kučan ( foto STA)

Milan Kučan (Foto: STA)

Medijski monopol ima povsem enak učinek tako v Sloveniji, Severni Koreji, Rusiji kot Kitajski. Gre za sistem peščice vplivnih kliničnih psihopatov, ki jih obdaja obroč oportunistov, ki morda niso psihopati, bodo pa prav po človeško najprej poskrbeli zase. Spodaj so ljudje – nezavedni receptorji, ki sprejemajo informacije. Mnenje teh pa je otročje lahko spremeniti oz. po inerciji usmeriti v problematiko, o kateri prej niso razmišljali. Rasnih napetosti v preteklosti v Sloveniji praktično ni bilo. Večino jih je leva struja izumila in jih naprtila desnici. Kar naenkrat bojda zatiramo Rome, manjšine iz republik bivše Jugoslavije in begunce. Za narod, ki se kiti s strpnostjo, je to bojni klic. Če ste kdaj sodelovali v kakšni “šankovski” debati s preprostimi ljudmi, ste lahko hitro ugotovili dve stvari: kako prepričani so lahko v svoj prav o stvareh, o katerih imajo le površno znanje (Dunning-Krugerjev efekt), in kako enostavno jih je s pravimi, jasnimi in zdravo-kmečko pamet uporabljajočimi argumenti spreobrniti na svojo stran. Dunning-Krugerjev efekt se da lepo uporabiti v prid prepričevalca.

Problem: Tam zunaj so ljudje, ki so jim všeč Joveva, Fajonova, Bratuškova …
Na desnici pa imamo še en problem. Vsega tega, kar sem zgoraj napisal, se sploh ne zavedamo. Mislimo, da vsa država razmišlja tako kot mi. Smejali smo se komičnim nastopom Irene Joveve na predvolilnih soočenjih in se spraševali, kdo, za vraga, bi volil njo. Pa je prejela 41.804 preferenčnih glasov. Zgražali smo se nad očitnim, ciljno usmerjenim oportunizmom Tanje Fajon v zvezi z migrantsko krizo, kot tudi njenim gnusnim sprenevedanjem okrog relativizacije jugoslovanskega totalitarizma. Razmišljali smo, da človek enostavno ne more voliti za žensko s takimi načeli, ki povrhu deluje še nečloveško klinično hladna. Pa je dobila 53.472 glasov. Kar nerodno nam je bilo, ko je Alenka Bratušek na predvolilnih soočenjih za volitve v državni zbor hudo umetno in vnaprej pripravljeno kar naenkrat postala borka za pravice upokojencev in glavna NOB-jevka v državi. Nemogoče, da pride v državni zbor s svojo četico političnih nul, smo razmišljali. Pa je prišla. Kot tudi leta 2014, ko smo vsi prav tako že veselo razmišljali, da smo se je za zmeraj znebili in da bo ‘odkresalala’ v zgodovino slovenskih političnih debaklov. Pa je prišla tista znamenita populistična zamrznitev privatizacijskih postopkov. In je bilo zopet dovolj.

Foto: STA

Smejimo se Luki Mescu, ki iz oddaje v oddajo vedno bolj prozorno in obupano manipulira s številkami, da bi poklicnim ekonomistom dokazal, da je previsoka obdavčitev fatamorgana, in potem izpade prav komično, tako da se mu smeji vsa država (Šmuceva ni edina, ki ga je osramotila, spomnimo se slavne “Ahilove pete” pa mešanja med bruto in neto javnim dolgom). A on in njegova populistična četica rutinsko prihajajo v parlament, podpora pa jim zadnja leta raste. Očitno se bomo morali na desnici sprijazniti, da so Twitter, Facebook, strankarska srečanja, forumi libertarcev in redni sestanki enako mislečih svojevrsten ‘echochamber’, kjer si lahko čestitamo, da sprejemamo edini način ekonomske in družbene ureditve, ki je človeštvu prinesla napredek in prosperiteto, a to ni dovolj.

Tam zunaj so ljudje, ki mislijo, da se je Irena Joveva na soočenjih odlično obnesla. Tam zunaj so ljudje, ki mislijo, da so ekonomske ideje Luke Mesca revolucija v razmišljanju o človeškem sobivanju, ki jih skušajo kapitalisti na silo zatreti. Tam zunaj so ljudje, ki misijo, da je Alenka Bratušek najsposobnejša ženska v slovenski politiki, ki sta ji moški šovinizem in slovenska fovšija preprečila, da bi danes zaključevala uspešni evrokomisarski mandat.

Začetek reševanja problema je priznanje, da problem obstaja. Kako ga bomo rešili? Za vzor si bom vzel besede evroposlanke Romane Tomc, ki je na enem predavanju pred štirimi leti dejala, da ji veliko ljudi po pogovoru z njo reče, da so bili že celo življenje desničarji, pa se tega sploh niso zavedali. Kako bomo razbili mite, ki jih je zacementiral levi establišment? Najprej se zavedajmo osnovne demografske lekcije, ki so jo levičarji tako dobro naštudirali: ljudje so načeloma nevedni, podvrženi čustvom, zdravi kmečki pameti in primarnemu nabiralniškemu smislu za pravičnost. Nikoli niso brali Marxa, Engelsa, Hegla in Keynesa, na drugi strani pa prav tako ne Friedmana, Hayeka ali Von Misesa. Niti jih takšna poglobljena filozofska analiza družbenih odnosov ne zanima. Držimo se načela: “Keep it simple, stupid!” Kaj jim moramo razložiti?

– Detoksifikacija podjetništva
Leva politika je v zadnjih desetih letih uporabila preizkušen recept razrednega boja, katerega tarča so od lani podjetniki. Na začetku te koalicije se je začela totalna vojna proti podjetništvu. Kordiš ni edini, ki želi “kapitaliste sterati v morje”, splošna javna retorika proti podjetništvu je postala strupena mlakuža zavisti, jeze nad lastnim neuspehom in zgrešenega smisla za pravičništvo. Kaj jim moramo razložiti? Kako si podjetniki “zaslužijo” svoj kruh na trgu, kako nizke znajo biti profitne marže, zakaj ne morejo deliti svojega premoženja z delavci, da morajo povprečnega delavca plačati več kot v Avstriji in da slabega delavca težje odpustijo. Za primer jim povemo, naj si predstavljajo, da so se leta odrekali počitnicam, boljšim avtomobilom in dobrim večerjam ter tako privarčevali nekaj denarja, vzeli še hipoteko na hišo in se s kupom zbranega denarja lotili posla.

Pri podjetništvu ni nikakršnih zagotovil. Če bankrotiraš, ostaneš sam. Z dolgovi. Pod mostom. Po petih letih garanja jim je uspelo. Posel je stekel, zaposlijo še 10 delavcev, nato še 50 in še enkrat toliko. Danes so uspešni podjetniki, ki pa se morajo še zmeraj boriti s slovensko zakonodajo, ki podjetju praktično onemogoča odpustiti nesposobnega redno zaposlenega. Njihovi delavci zaslužijo nekako v skladu s svojo dodano vrednostjo, kar pa ne znese veliko nad minimalno plačo (ki jo oni potem skoraj podvojeno bruto-bruto plačajo še državi). Kako bi po takšnih odrekanjih gledali na ideje tistih politikov, ki jim pravijo, da morajo deliti dobičke z ljudmi, ki niso bili z njimi, ko so začeli in jim je ob neuspehu grozila deložacija? Kako bi poslej gledali na tiste, ki jim dopovedujejo, da ima Slovenija zmerne davke, ko bi morali za navadnega delavca plačati kar 500 evrov več skupnega zneska plač in prispevkov kot kolega Avstrijec, ki se ukvarja z isto panogo? Kako se bodo počutili, ko jim bo mlad smrkavec, ki v življenju ni zaslužil za pol kile črnega kruha, povedal, da so kapitalisti, ki izkoriščajo delavce, in da če jim kaj ni všeč, lahko jutri gredo iz države? Kako se bodo počutili, ko jim bo isto stvar v malce bolj prefinjeni obliki povedal vrhovni državni tožilec?

– Multikorporacije niso koncentrirano zlo pogoltnih kapitalistov
Razložiti jim moramo, da korporacije kot delniške družbe niso nek bildenbergovski monolit noro bogatih, ampak skupina neštetih majhnih delničarjev, ki prek neposrednega nakupa delnic ali vzajemnih skladov varčujejo. Za vnuke, za boljše pokojnine, za večjo hišo … Je posameznik, ki je kupoval delnice, da bo lahko v tujini izšolal vnuka in namesto v luksuz prihranke vlagal v Apple Inc. tudi korporativna svinja, ki noče razdeliti 250 milijard Applovega premoženja družbe med lačne Afričane? Teorije zarote o farmacevtski industriji, pri katerih se napaja bio-eko mafija in antivaxerji, fabule o živalskih čekanih v jagodnem soku, anti-GMO-jevska gonja … vse to se napaja iz primarnega strahu in nezaupanja do velikih korporacij. Res so velikani v Silicijevi dolini zadnje desetletje naredili ogromno, da še manj zaupamo velikim korporativnim entitetam, a bistvo, ki ga moramo predstaviti levičarjem, je to, da so tudi korporacije – kot vse druge oblike človeškega združevanja – nek poskus, kako bi skupina ljudi poskrbela za svoje premoženje.

Na srečo v kapitalizmu to pomeni predvsem, da predstavljajo vsako leto nove inovativne izdelke, ki nam lajšajo in plemenitijo življenje. Druge skupine, ki se združujejo za kolektivno dobro skupine, želijo do cilja na veliko bolj pritlehne načine, ki pogosto vključujejo podjarmljenje soljudi na tiranski način. Največje zlo korporacij je dobiček kot primarna motivacija za poslovanje. Smithove nevidne roke levičarji nikoli niso hoteli intimno razumeti. Po njihovo organizirano združenje ljudi ne more imeti pozitivnega vliva na družbo, če je njegovo osnovno poslanstvo ustvarjanje dobička, le država in supranacionalne unije so sposobne altruističnih vizionarskih, transcendentalnih in humanističnih vzgibov. Vse to pa izhaja iz osnovne zmote, da je ustvarjanje dobička malevolentno, zatorej jim moramo najprej razložiti, da ….

– … ni zlo, če nekdo posluje zato, da dela dobiček, ki ga nato akumulira
Del kolektivistične pogube, ki jo je v našo deželo prinesel komunizem, je demonizacija ustvarjanja dobička in osebna akumulacija bogastva. Zaradi tega lahko danes Mesec, Kordiš, pa tudi Fajonova, Židan in celo Janković (brez kančka samoironije) rohnijo proti “bogatašem”, ki ne prispevajo dovolj za splošno ljudsko dobro. Obljube o obdavčitvi bogatih za izvedbo različnih socialnih programov so za socialiste kot Božičkova vreča, ki kar naprej daje – a daje le volilne rezultate, ne pa efektivnega izboljšanja življenjskega standarda revnih. Levičarjem moramo razložiti, da drakonsko obdavčevanje bogatih ni srebrni “metek”, ki bo našo družbo rešil revščine – kvečjemu bo povzročil beg kapitala; pa tudi, če bi kapital ostal, je bogatih premalo, da bi bile razlike vidne na makro ravni. Socialisti se resnice o davkih bojijo kot hudič križa – namreč, da njihovi izračuni delujejo samo, če se ekstenzivno obdavči tudi srednji sloj, ki je najštevilnejši. Pri tem se poslužujejo trika nižanja kriterijev premožnosti – kar naenkrat so “bogati” tudi tisti z 2 tisoč evri neto plače na leto. Pomembno je, da jim na tem mestu razložimo tudi, zakaj potrebujemo visoko-izobražene naravoslovce, ki so gonilo organske rasti, produktivnosti, dodane vrednosti, in posledično, zakaj socialna kapica ni “nagrada za en procent na plečih revnih”.

– Niso vsi desničarji verski fanatiki, ki si želijo de facto in de iure teokracijo in uvedbo verouka v šole
Zmerno-levo usmerjeni bratranec, ki ga politika zanima približno toliko kot mene proto-arabska poezija, mi je nekoč potožil, da bi sicer iz ekonomskih razlogov volil desnico, ampak “če Janša pride na oblast, bi v šolah uvedli verouk, geje pa bi kriminalizirali”. Levičarski aktivist Domen Savič, ki pridiga proti sovražnemu govoru, je desnico pomenljivo označil za klerotalibane. Fantazma, s katero je levica uspešno ožigosala vso desnico kot krščansko različico islamske države, se je prijela. Najprej so takšno dogmo preizkušali na Lojzetu Peterletu, pa se je tako dobro obnesla, da so jo preslikali na ves desni pol. Danes so novinarski članki, kjer se sugerira “rimskokatoliška pogoltnost” in se poziva k obdavčitvi Cerkve, spretno sparjeni s fotografijami Janeza Janše in Mateja Tonina, ki se rokujeta z nadškofom Zoretom. Sporočilo je nedvoumno: “Ne volite desnice, če želite sebe in svoje otroke obvarovati pred institucionalizirano nadvlado Rimskokatoliške cerkve, a smo se zato borili leta 1945?” Lokalna igra Indijancev in kavbojev (preimenovana v osvoboditelji in izdajalci) je le stranska igra.

Glavna točka je slovenska, iz komunizma izvirajoča liberalna elita, ki se zelo uspešno predstavlja kot progresivna sekularna obramba pred nazadnjaškimi konservativci, ki komaj čakajo, da bodo lahko zopet vpeljali kurjenje čarovnic. Tudi gnusna politična telovadba okrog financiranja zasebnih šol, ki jo vzgajajo socialni demokrati, se vrti okrog te vrele kaše – nekatoliške zasebne šole so le kolateralna škoda. Kaj je pomembno, da levičarji vedo? Nikjer v programih desnih strank ni zapisano, niti te nimajo ambicije, da bi na kakršenkoli način prekršile načelo ostre ločnice med državo in Cerkvijo. Nobena od njih ne propagira več pravic rimskokatoliške institucije niti katero od drugih ver. Nobena od desnih strank ne želi ateistov, agnostikov, panteistov, panpsihistov, ezoterikov in privržencev Spinoze zapostavljati ali jih obravnavati kot drugorazredne državljane. 41. člen ustave je varen. Tradicionalna družina, za katero se zavzemajo, pa ima bolj univerzalne temelje, ki so jih z redkimi izjemami poznale vse funkcionalne civilizacije od prvih afriških migracij naprej. Za liberalce, ki bi klerotalibanom, ki volijo desnico, priporočili knjigo Stephena Hawkinga in Leondarda Mlodonowa, ki postulira, da boga ni, bi bil velik ideološki izziv, če bi enkrat ugotovili, da niso vsi desničarji privzeto globoko verni. Napetosti med vernimi in nevernimi nikoli zares ni bilo. Vsaj ne v sodobnih časih. Kot rasne napetosti so tudi te umetno ustvarili levičarji. Če jim odvzamemo konflikt, jim odvzamemo del razloga za obstoj.

– Desničarjem ni vseeno za okolje
V ihti iskanja novih avenij javnega kazanja vrlin so globalni socialisti od Ala Gora naprej po naključju naleteli na pravi zaklad. Rdeči barvi se je pridružila zelena. Lažne distopične napovedi o bližajoči kataklizmi kot posledici podivjanega kapitalizma so se odlično vklopile v turoben, mizantropni svet socializma, za katerega se je od nekdaj močno zdelo, da le išče izgovore, kako potopiti civilizacijo in nas spraviti nazaj v jame. Levica je tudi tu zmagala. Javno mnenje je jasno. Levim politikom je mar za okolje. TEŠ 6, čeprav njihov otrok, je že zgodovina, iz katere se učijo.

Oni nas peljejo v nov, čistejši jutri. Kako? Tako, kot pravi glavni slovenski pogajalec za okolje pri EU – z zmanjšanjem energetske porabe na globalni ravni. Kaj moramo razložiti levici? Da se to lahko zgodi le tako, da drastično spremenimo sodobni način življenja in naložimo večino reformnega bremena na pleča srednjega sloja. Gretenizmi so neproduktivna izguba časa. Utopični načrti o popolni dekarbonizaciji ali vsaj izpolnitvi vseh zahtev iz pariškega sporazuma bi povzročili globalno gibanje rdečih jopičev. Svetovni srednji razred s 1.000 dolarji mesečnega dohodka bi namreč naenkrat opazil, da se zopet pomika proti obzorju relativne revščine, ko bi zaslužil le še 300. Kar je še pomembneje – javnosti moramo pokazati, da nam je mar do okolja prav toliko kot vrline kažoči levici oz. nam je do okolja mar veliko iskreneje kot njim. Zato iščemo produktivne rešitve. Jedrska energija je začasen obliž.

Na obzorju so nove tehnologije, ki bodo povsem spremenile naš svet – manjši modularni reaktorji, ki bodo pocenili gradnjo nukleark na nekaj 100 milijonov evrov. Nuklearna fuzija, ki z manj vložene energije kopira kemične procese, kot se dogajajo v središču sonca. Kitajci eksperimentirajo z napredno fizijo, ki bo zmanjšala nuklearne odpadke in povsem odpravila nevarnost, da se kdaj ponovita Černobil ali Fukušima. To so projekti, za katerimi desnica stoji – kot tudi vsi, ki se reševanja planeta želijo resno lotiti. Če hočemo spremeniti svet, moramo razmišljati vizionarsko – tako da bodo izumi, ki bodo predstavljali manjše breme za okolje, hkrati obogatili naša življenja. Mladi anarhisti, ki nas pošiljajo v jame, medtem ko ravno tvitajo, da je njihov plastični lonček v Starbucksu končno brez slamice, niso del rešitve. Desnica načeloma ne zanika sprememb okolja, ki so delno posledica človeškega vpliva. A z njimi ne pretirava tako, kot to počne levica. Ve, da problem obstaja, hkrati pa ve, da je vlaganje v visoko tehnologijo prava rešitev. Podpirajo mladega Boyana Slata, ki išče rešitve in z revolucionarnim sistemom čisti plastiko iz Pacifika. Greto, ki kriči, kako si drznemo, pa pozivajo. naj najprej pokaže rešitve. Histerija in antikapitalistična gonja nista rešitev. Če parafraziram Petersona: Boyan je začel pospravljati svojo sobo, Greta je svojo razdejala in bi zdaj rada pospravljala sobe vseh Zemljanov. Brez metle in krpe. Le na to opozarja desnica. Okolje pa nam je seveda – kot vsem ljudem – kritična prioriteta. Le naše rešitve so drugačne od socialističnih. Ne temeljijo na zmanjšanju energetske porabe celotne civilizacije ali/in intenzivnem davljenju davkoplačevalcev, ampak na zasebni pobudi in inovacijah.

– Privatizacija
V deželi, kjer smo, odkar vemo zase, vedno imeli plemenite gospode iz tujine, ki smo jim bili podložni, je po svoje razumljivo, da smo nezaupljivi do tujega. Od Frankov, germanskega Svetega rimskega cesarstva in Habsburžanov do Francozov in Srbov ter posredno preko svojih balkanskih šolarjev iz kominterne tudi Rusov – tukaj je bil gospodar že vsak alfa samec z dovolj veliko plemensko pripadnostjo, ki je imel 5 minut časa preždeti del življenja razpet med Istro, Celovško kotlino, Ljubljanskim barjem in Pohorjem. Komunistična lažna samozadostnost je čut nezaupanja do tujcev le še poglobila.

Samoupravljanje delavcev je bila fantazma, ki se je v deželi hlapcev odlično prijela, in hlapci se sploh niso zavedali, da so avstrijske in balkanske plemiče ter fevdalce zamenjali z internacionalnimi socialisti. Seveda so CKZK-jevci ta pridobljen čut po delavski nadvladi negovali tudi po osamosvojitvi in formalni spremembi oblasti. V ljudski duh so skrbno preko medijev, javnih nastopov in idejnih vodij ukoreninili miselnost, da se komunistična parola “na Slovenskem smo mi gospodar” da neposredno preslikati tudi na gospodarstvo. Na začetku devetdesetih je bil prostotržni zanos še prevelik, da bi kdo paradiral po ulicah z napisi “STOP PRIVATIZACIJI” in “TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO”. Šele ko je nastopil drugi krog privatizacije, se je začelo govoriti o “naših” družbah, “naših” tržnih znamkah, “naši” superiorni prehrani in “naših” tovarnah.

Tista prava agitacija se je začela med legendarno pivovarsko vojno, ko sta se za Pivovarno Union borila belgijski Interbrew in domača Pivovarna Laško, ko so se osebno angažirali Milan Kučan in njegovi hišni ideologi. Takrat se je prvič uporabila retorika “naše” družinske srebrnine in demonizacije tujega kapitala. Potem se je isti recept bolj ali manj uspešno uporabil pri vsakem privatizacijskem procesu, v obupnem boju, da bi zadržali politične in gospodarske vzvode v rokah partijskih kadrov. Milijarde, ki smo jih zaradi zadrževanja privatizacije izgubili od leta 2000, so za vedno izgubljene, vsako leto po vodi tako splava še kak ducat drugih tirov. Upokojencem se je pihalo na dušo, da se razprodaja premoženje, ki so ga “oni” ustvarili. Miselni proces povprečnega Slovenca je takemu mainstream agitpropu primeren. Ko se proda kak bivši nacionalni šampion, ki so ga rdeči direktorji povsem opustošili, so mnenja, da se prodaja “njihovo”. Živijo v svetu, kjer se gospodarske družbe v državni lasti dojemajo kot njihovo zasebno premoženje, od katerega se napaja ves narod.

Kaj jim moramo razložiti? Da denar nima nacionalnosti. Da je z vidika povprečnega smrtnika povsem nepomembno, ali je lastnik država ali avstralski tajkun. Pomembno je le uspešno korporativno upravljanje, za katerega je na globalni ravni že dolga leta jasno, da je manj uspešno, kadar ga posredno ali neposredno izvaja država oziroma politika. Tukaj jim lahko predstavimo primer Airbusa, evropskega konglomerata, ki je desetletja trpel zaradi političnih mimostrelov. Različne francoske in nemške vlade, ki so se borile za proizvodnje v svoji državi, so bile krive za skoraj 30 milijard nepotrebnih stroškov – nasedli beli kit Airbus A380 npr. naredijo v Toulousu, nato pa prazen vzleti proti Hamburgu, kjer ga opremijo s sedeži. Povsem nepotreben strošek, ki je skoraj izključno politično maslo. Odkar je Thomas Enders vsaj nekoliko porezal lovke političnemu vmešavanju, sta se profit in tržna kapitalizacija podjetja skokovito povečala.

Primer Adria Airways je dokaz, da preizkušena retorika “našega” še vedno deluje. Tudi danes prerez populacije pokaže, da tisti, ki volijo levo “sredino”, pa tudi kakšen nacionalno motivirani desničar, navijajo za ustanovitev nove “nacionalne” letalske družbe, z zgrešenimi severnokorejskimi tezami o nacionalnem ponosu in fantomskih multiplikativnih učinkih. Prav pri tej točki sem opazil, da se Slovenci zelo dobro odzovejo, ko jim razložimo, da je v naravi človeka, da s svojim premoženjem razpolaga veliko bolj skrbno, kot če upravlja s tujim. Državno upravljanje pa je po definiciji upravljanje s tujim premoženjem. Še huje – državno upravljanje je upravljanje, kjer se je ustvarila pravna, politična in korporativna praksa, da nihče ni odgovoren za posledice svojih poslovnih odločitev. Tega se tudi socialisti dobro zavedajo, njihova zadnja bilka je, da “pač potrebujemo kvalitetno vodstvo državnih podjetij”, zato jim je nujno dopovedati, da je to oksimoron. Tudi uspešno državno podjetje bi bilo po statistični verjetnosti uspešnejše v zasebnih rokah, državni fiskus pa bi zaradi tega le pridobil – čeprav družba ni več “naša”. Kaj pa vsa izgubljena delovna mesta zaradi optimizacije poslovanja? Tukaj pa jim razložimo, da so delovna mesta, ki se družbi na trgu ne izplačajo, le izvedena oblika socialne podpore. To bo zelo zanimiv preblisk za delavca za tekočim trakom zasebnega podjetja, ki se bori za “nacionalni interes”. Polovica njegovega efektivnega dohodka gre za sponzorstvo tistih, ki ne ustvarijo dovolj dodane vrednosti, da bi preživeli brez državne pomoči. Takrat bo tudi tak delavec, ki je morda prej volil SAB ali DeSUS, ker ni hotel “razprodaje državnega premoženja” doživel premik v glavi in rekel: “To pa ni pravično.”

Koga prepričujemo?
V naslovu sem napisal, da moramo nagovoriti levičarje. A pozor. Ne vseh. Volivci SD in Levice so za nas nedosegljivi. Romarji v Dražgoše, na Menino planino in v Bolnico Franjo so izgubljeni. Javni uslužbenci, ki delajo na mafijskih “no show/no work” nepotistično pridobljenih delovnih mestih, so preveč oportunistično ugnezdeni v svoj kotiček sveta, kjer država jemlje iz eteričnih kapitalskih nebes in pravično deli med plebejce.

Naša tarča so od socialističnega agitpropa zavedeni Slovenci, ki volijo sredinske leve kvaziliberalne stranke, napačno prepričani, da predstavljajo pravo evropsko liberalno demokracijo. Točke, ki sem jih navedel zgoraj, so strup za mainstream antiprivatizacijske agente globoke države. SD, Levica in interesne skupine, kot so DeSUS ter sindikati, so na ekonomsko resničnost imuni. SMC, LMŠ in SAB, ki se pretvarjajo, da spadajo v ALDE, pa niso. Če uspemo ljudem dopovedati, da je naša socialistična resničnost, ki jih ohranja na oblasti, navadna fatamorgana, potem ogromna masa volivcev ne bo imela nobene druge možnosti, kot da voli za desnico. Glas za SMC, LMŠ, SAB ali katerega od naslednjih liberalnih novih obrazov (omenja se Tomaž Vesel) je v resnici glas za socialdemokratsko stagnacijo, zaradi katere smo od leta 2009 do leta 2019 stopicali na mestu, medtem ko so naši bivši sotrpini izza železne zavese, iz skupine višegrajskih držav, naredili tak preboj, da so nekateri po BDP PPP per capita že pred nami.

Preden je “počila” Patria, smo bili na poti, da do leta 2020 dosežemo Avstrijo, danes, po desetletju socialističnih vlad, pa nas prehiteva Češka, dohitevajo pa Slovaška, Madžarska in Poljska. In, ja – tega so krivi socialisti in njihova kolektivistično-kleptokratska politika. Če ljudem uspešno dopovemo vse zgoraj omenjene točke, bodo organsko izbrali edino pot naprej, ki nas bo prebudila iz stagnacije zadnjih desetih let – pot podjetništva, deregulacije, tržnega kapitalizma in odprtosti do tujega kapitala. To pa ni pot, po kateri si želijo hoditi naši ALDE socialisti.

Mitja Iršič

  • Jan Kovalski

    Češka Škoda je na poti k 2 milijonoma avtomobilom letno,
    levičarska Slovenija pa na poti k 2 milijonoma revežev.

    • Vesna Skukan

      Žal drži.

    • Ros

      Točno to je problem. V Sloveniji večina ljudi težko živi. Pridejo iz meseca v mesec, tudi če dobro delajo. Če se pa zamerijo napačnemu, pa lahko izgubijo še ta mesečni dohodek. Reskirajo tudi šikaniranja in zločine. Slovenija ni nikoli presekala s totalitarno metodologijo.
      Te ki živijo v nacionaliziranih nepremičninah pa tako ali tako nimajo izbire. Da ne govorimo o raznih zločincih, takšnih in drugačnih podjetnikih, udbaških fondih in metodah. Za tem je toliko finančnih in družbenih interesov, da je celotna država v nekem krču. Bolj spominja na nacistično taborišče ali gulag kot na življenje. Le format je modernejši, televizija, časopis, droga, kleveta, dobra delovna mesta, prestiž, ugled in zahrbtnost sta orožje namesto puške in plina.
      Tako životarimo v starih in novih zamerah in tragedijah. Bolehni in pritlehni. Pa nam nebi bilo tega treba. Izgleda kot hlapčevanje zlu. In Marjan Š. je temu dal svoj obraz. Verjetno niti nima druge možnosti.
      Levica menja vodilne “marionete”, ko postanejo “opravilno sposobni” in postajajo zmožni prevzeti oblast. Ko postanejo nevarni Kučanu in udbaškemu vodstvu. Kot da niso ljudje. Kar poglejmo: Janez Drnovšek, Tone Rop, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, sedaj še M.Š. in številni drugi. Postavijo jih nepripravljene pred žaromete, potem jih pa povsem medijsko stolčejo, ko odslužijo svoje in postanejo nevarni. Še dobro, da se jim ne zmeša. Če bi imeli omenjeni kaj hrbtenice in pameti, bi skupaj stopili, naredili kompromis z desnico in končno povedli Slovenijo, nas, državljane, ki jih resnično potrebujemo, v pravo svobodo. V pravo demokracijo. V napredno družbo pod vodstvom boga. Naredili Slovenijo normalno, enakovredno in razvito državo članico Evropske Unije. To je to. Nič več in nič manj. Kaj imamo od tega, da naši ljudje izgorevajo za pol manj ali 1/3 tega kar zaslužijo Nemci, Italiani, Francozi ali Angleži? Nič, v zameno imamo anksiozno tesnobno družbo, ki je tik pred popolnim kolapsom. Namesto križarjenja po sredozemlju ali študija v Avstraliji, dobimo antidepresiv in psihoterapijo. Ali pa kar selitev na družinsko pokopališče. Morda raztros pepela po travniku na žalah. Slaba tolažba in katasrofalna zamenjava. Pa nimam nič proti psihiatrični stroki. A rešujejo probleme, ki jih že sprva sploh ne bi smelo biti. In jih nebi bilo, če bi imeli svobodno, pravno urejeno družbo pod vodstvom boga.
      M.Š. pa naj si, kar sedaj, poišče dobrega psihoterapevta. Da bo pripravljen. Še enega bivšega premierja na pomirjevalih in antipsihotikih resnično ne želimo in ne rabimo.
      Nizko smo padli, čeprav izgleda, na daleč, lepo in uspešno. Kot, da bi se bali dobrega kompromisa, napredka in svobode. Kot, da stoletja živimo v jami. Pa ne. Ogromno slovencev živi dobro in srečno. Te naj vodijo našo družbo. Ne zakompleksani “berači”.
      Slovenija si zasluži in potrebuje to priložnost. Kot, da desnica na vse pretege preganja komuniste in kriminalce. Še odpustili so jim. Morda jim nebi smeli. Ker je to tudi ena od možnosti.

  • Ivan Ivanovič

    Kako levičarjem sporočiti grenko resnico: Da so njihovi ideologi krivi, da nas prehitevajo Čehi!
    ***
    Kako volivcem levice sporočiti, da so njihovi idoli navadni lopovi, to je vprašanje. Ideologi levice pa so apologeti plenilske kaste, ki uničuje Slovenijo že desetletja. Pri tem seveda tudi tudi sami dobijo svojo porcijo plena. Na račun davkoplačevalcev in na račun gospodarskega razvoja. Plenilci nas pehajo v revščino in nikogar ni, ki bi se temu zoperstavil. Slovenija je za Švedsko najbolj obdavčena država, davkoplačevalski denar pa se po tisočerih kanalih steka v žepe plenilcev.

    • Janez Novak

      Kar zadeva Čehov, bi nas prehiteli v vsakem slučaju. So pač civilizacijsko pred nami že stoletja. Komunistična epizoda je bila le začasen zastoj. Poleg tega so Čehom prinesli komunizem Rusi s tanki in ga nikoli niso sprejeli za svojega. Pri nas smo žal imeli avtohtono komunistično revolucijo, ki je v bistvu še vedno živa. Pravzaprav vedno bolj.

      • Slovenec

        Ni rečeno, da bi nas Čehi prehiteli, če bi se že davno Slovenci rešili komunizma. Tudi v Sloveniji so že pred 2.svetovno vojni delovala mnoga uspešna, družinska in priznana podjetja.

        • Bonifacij Rododendron Sakala

          največje firme pri nas so postavili Čehi. Dejstvo. Zgodovinsko gledano gre pač za močnejši narod z bogatejšo zgodovino intelekta. Ne rečem, da smo Slovenci slabi ali karkoli, ampak Češka je pač skozi zgodovino bistveno pomemnejša. Sam jo redno obiskujem in iz leta v leto opažam njihov skokovit razvoj….

      • Stanko Kuntu

        Kot pri velesili Kitajčekih☺! Janez Novak, kaj pa veliš na enostrankarski sistem? Bi bija pri vrtanju v skalo, drugem tiru, tretji osi in 100 drugih projektih bolj učinkovit kot ta današnji, ki v 30 letih ni položil niti 1m nove železniške trase in ču-ču potrebuje za 164 km 2 uri in 40 minut, več kot pred več kot 100 leti. Kedo je direktor SŽ in kam piha verjetno veš. Sicer pa Bog naj te čuva in lep pozdrav.

        • Stanko Kuntu

          Joj mene joj, šele sedaj sem opazil, da sem padel med anonimne sračeke, skrivače, ki junaško skrivajo svojo identiteto. Pa vseeno Bog naj vas čuva saj imate verjetno sto in en razlog zakaj ste podganarji.

  • Vesna Skukan

    Čehi so nas ŽE krepko prehiteli. Zakaj… zato ker so ob osamosvojitvi naredili LUSTRACIJO.

    • Slovenec

      Točno.

  • tasilo

    Na naslednjih volitvah bodo ovce spet množično glasovale za
    Šarčevo Anti-Janša Stranko, s kratico … ŠAJS™.

    Tudi volilno parolo že imajo: “Če voliš ŠAJS — dobiš en ŠAJS”

  • AlternativaZaSlovenijo

    Odlično napisamo. Bravo Mitja.

  • dež

    Odstavek “Problem: Tam zunaj so ljudje, ki so jim všeč Joveva, Fajonova, Bratuškova ….” se bere in tudi je grozljivka. Gre pa za ključni problem te države, butalsko logiko volilnih upravičencev. V veliki meri povzročeno s klientelizmom ter korupcijo v (MSM) medijih. In dokler bodo razmere na medijski sceni še naprej ostajale takšne kot so, se bo ta trend nadaljeval.

  • Janez Novak

    Če uspemo ljudem dopovedati, da je naša socialistična resničnost, ki jih ohranja na oblasti, navadna fatamorgana, potem ogromna masa volivcev ne bo imela nobene druge možnosti, kot da voli za desnico.
    ***
    Kakšno desnico? Kje je pri nas kakšna desnica v smislu delitve, da je levica povezana z delom, desnica pa s kapitalom? Kapital pri nas pretežno obvladuje levica. Zato, ker so glavni kvazi-kapitalisti plenilci, ki se napajajo iz proračuna, državnih bank in državnih podjetij. Ta plenilski kapital pa obvladuje tudi politike, ki se imajo za desne. To smo že imeli priliko videti. Slovenija je zabredla veliko globlje, da bi bilo to rešljivo z oblikovanjem desne vlade. Plenilska miselnost je splošna miselnost Slovencev, levih in desnih.

  • macon

    Vse, kar je napisal Iršič, je problem z velikim številom bedakov. Pametni namreč vedno podcenjujejo število bedakov okoli njih.

    Levičarstvo pumpanje sovraštva se ne bo končalo dobro. Za naslednji krizni padec bodo okrivili desnico in potem bo nasilje. Sistemsko in ulično.

  • VERZIFIKATOR

    Budnica za slovenskega otroka

    KONEC PRAVLJICE

    Kako bi dopovedali otroku,
    da konec je igranja, do odrasel
    postal medtem je in da nič več pasel
    ne bo se v jaslicah kje na otoku.

    Na otoku sredi iluzije,
    ki ga vrtec kaže mu, ustvarja,
    blagostanje večno ponazarja,
    skratka, videz o deželi Nije.

    Kako prepričali bi naj otroka,
    palček da najmanjši je prevara,
    dobra vila, ki denar pričara
    pa le goljufivka kriva, sloka?

    Kako otroku naj bi dokazali,
    sile zla da so mu ugrabile
    pravljico in ga ugonobile,
    s čim bi pravo pot mu pokazali?

    Pač z resnico, vendar tudi s silo,
    saj sicer ostal bo infantilen,
    kot odrasel hlapček ves servilen
    in naivno večno motovilo.

    Za začetek s palčkom bi začeli,
    tega najprej mu iz rok je zbiti,
    ga globoko v črno luknjo skriti,
    mir otroci da bodo imeli.

    Pa potem vse pravljične oddaje,
    ki jih medij širi prav perverzno,
    prepovedati gre. Kontraverzno?
    Ne, otrok bo vse dojel igraje.

    Sovo, ki si v posteljo jo nosi,
    razcefrano in s smetmi nastlano,
    naj odnese čimprej se na plano,
    saj škodljive le ideje trosi.

    Stran igrače, kliče šolski zvonec,
    je doslej otrok preveč zamudil,
    čas je, da se končno bo prebudil,
    nič več palčkov, pravljice je konec.

    • VERZIFIKATOR

      Ah, pozabil sem, da konstruiran
      svet otroku vendarle je bliže,
      naš pri tridesetih mleko liže,
      veste, naš otrok je retardiran.

  • Mademoiselle

    Tudi meni je zelo všeč ta esej, dober prikaz trenutnega stanja v slovenski družbi.
    +++.

  • Jožefa Benko

    brajdič muko prosi,da mu več nen kvarite lepih dni s sliko z(a)mrznjenega strašila iz murgelj

  • lokec

    Moja mama je bila leta 1990 v komisiji za volitve. Na volišču je Kučan z ogromno prednostjo premagal Pučnika. Bila je tako razočarana, da nikoli več ni odšla na volitve.

    • AlternativaZaSlovenijo

      Pač, posledica amputacije razuma pri večini Slovencev.

  • Bonifacij Rododendron Sakala

    Kolega Mitja, s precejšnjim delom se strinjam. Čisto zares, večina nastavkov mi je dobrih. In veš kaj sam trdim že desetletje? Če bi se desnica znebila Janše, bi zmagala. Brutalno zmagala. Janša, Grims in podobni pajaci so krivi, da desnica ne zmaga. V moji ožji družini ni bilo članov partije, ni komunistov, ampak vedno, že od Janševega zločina nad Pučnikom (ja, to je zame zločin!), se je doma volilo samo in izključno proti janši in pika. In s podmladkom tipa Žan Mahnič, ki je morda le las nad popolnim podnom usranega Kordiša, ne kaže dosti bolje. Če bi bili na vrhu stranke ljudje tipa Romana Tomc sem prepričan, da raznih Alenk niti od blizu nebi videli. Pa se vnaprej opravčujem, če sem koga užalil, samo tako jst vidim zadevo….

    • Lustrator

      Mislim, da si s svojim zapisom podcenil (užalil si bolj samega sebe) večino komentatorjev, ki za razliko od komijev operiramo z argumenti, ne natolcevanji. Jaz sem za razliko od tebe trdno prepričan, da bi SDS brez Janše in “podobnih pajacov” ne le brutalno izgubila, ampak v nekaj letih celo letela iz parlamenta in za to imem tudi jasne dokaze – vse “desne” stranke ali poslanci, ki so začele kot normalne, potem pa pričele s svojo antijanša retoriko. Danes ni pri življenju niti več ena sama – Nsi tudi več na papirju ni “desna”. Videli smo tudi kako v slovenistanski totalitarni medijski greznici na volitvah pogorita bodisi Tomčeva, kakor tudi Logar (da se razumemo – oba visoko cenim!), skratka VSI nekomunisti ne glede na stranko, ime ali priimek. To, kar uspeva Janši in SDS-u je v Sloveniji velik čudež, saj ob partijski cca 95% kontroli mainstream medijev, takorekoč celotnem pravosodju, izobraževalnim institucijam, bankam, gospodarstvu, nevladnim orghanizacijam, 25-35% na volitvah predstavlja nekaj nepredstavljivega za vsako primerljivo totalitarno greznico, kjer opozicijo še vtikajo v zapore.

      • AlternativaZaSlovenijo

        Če to drži kar pišeš, potem smo v globoki riti. Potem razen Janše ni nobenega verodostojnega politika na desni. Ne samo da je to žalostno, to je katastrofalno. Kot sem nekje zapisal, gre zasluga Janši, da smo bili kredibilni za vzhodu in zahodu za časa njegove vlade, danes smo en navade k… od ofce, nekredibilni na vzhodu in zahodu.

        Je pa res, da zaradi partijske 99% kontrole main-stream medijev in topoglavosti volivcev desnica težko dobi volitve. Vse je usmerjeno v anti-janšo. In ravno zato bi se moral Janša potegniti nazaj in prepustiti mesto komu drugemu. Izgleda pa, kot da gre za njegov osebni boj. Od tega pa ni nobene koristi ne za SDS in Slovenijo. Ma Sunčičeva kar prav kar piše o njem v Reporterju. Za njo pa ne moreš reči, da je leva.

        • Lustrator

          Nikjer nisem napisal, da poleg Janše ni nobenega verodostojnega politika na desni, napisal sem le, da vsi v svojih podjemih (pa naj gre za volitve ali vodenje komisij, odborov,…) vselej gladko pogorijo. ne ker bi bili sami neverodostojni, nesposobni, nepošteni, ampak ker so NEKOMUNISTI.

          V drugem odstavku pa si pravzaprav kontriral samemu sebi – hkrati priznavaš, da se slovenski volivci odločajo topoglavo po nareku rdečih mainstream medijev, po drugi strani pa verjameš v to, da bi se vse to spremenilo, če bi Janšo zamenjal nekdo drug – ZAKAJ ŽE? Saj sloveskih rdečih ovc in medijev ne motijo osebe z imenom Janez in priimkom Janša, ampak vsi odločni in v boju preizkušeni slovenski domoljubi, ki so pripravljenikomunistični partiji napovedati boj do smrti. Pa naj gre za Janšo, Zvera, Grimsa, Gorenaka, Breznika, Tomčevo, Logarja,… – niso komunisti, ne pustijo se kupiti = so naravni sovražniki partije. Slovenska demokratična opcija (ne govorim niti več o desničarjih, ker jih razen Doma ni) na slovenskih tleh NI DOBRODOŠLA in če bo potrebno, bodo vse tovrstne kandidate ne le medijsko linčali, jim grozili in spravljali v zapor, ampak še kaj hujšega. Komunist v svoji odvisnosti od oblasti ne pozna nikakršnih meja in ga prav malo briga komu bo oddrobil glavo – čim se počuti od njega ideološko ogrožen, bo udaril po njem.

          “Ma Sunčičeva kar prav kar piše o njem v Reporterju. Za njo pa ne moreš reči, da je leva.”

          To bom vzel kot šalo. Sunčičeva pravzaprav niti ni komunistka, ampak je rdeča presstitutka – to je edino kar je še bolj moralno kompromitirano od resničnih fanatičnih podpornikov zločinske ideologije.

          • AlternativaZaSlovenijo

            Sunčičeva ni rdeča presstitutka, sorry, ker je iz leve napadajo iz raznih “neodvisnih” novinarskih rasodišč, pa še po sodiščih mora zagovarjat svoja stališča nasproti podlim podtikanjem. Njena kritika je čisto na mestu. Imaš pa popolnoma prav, da ne Tonin, ne Novakova ne predstavljata domoljubov in desnice. Tonin gre po vetru, Novakova pa ni bila zrela svoji funkciji. In ja, tudi to imaš prav, da bi bil vsak domoljub deležen anti-xy propagande main strem medijev. Ampak katastrofa je ta, da je samo en anti-janša in ne več. Pa ne mi reč da je Janša edini in idealen brez napak. In to je problem, ker JJ vidi sebe edinega, idealnega in brez napak. Ker če nebi bilo tako, potem vsak, ki ima drugačen pogled na zadevo kot jo ima JJ nebi bil diskvalificiran kot rdeč, komunist,… in Sunčičeva je lep primer te diskvalifikacije.
            Je pa hudo za današnje vse domoljube. Če se grdo izrazim: če ščiješ proti vetru ali pa z vetrom, vedno ščijejo po tebi.

    • AlternativaZaSlovenijo

      Eno si pozabil: Romano Jordan Cizelj. Če bi ona prevzela stranko, ko je prišla iz EU-ja bi bila levica v podnu.

  • mapu

    Na silo bo treba zbrcat to rdečo navlako, zlepa ne bo šlo….

  • Slovenec 33

    Dejstva se jim lahko pove, vendar ne bodo dojeli, ker so vsi po vrsti topoumni produkti usmerjenega izobraževanja pod vodstvom fdvizma.

    Uničena jim je sposobnost samostojnega razmišljanja.
    Če bi kaj razmišljali, ne bi bili idioti ampak patrioti in tako bi bilo področje levičarjev napolnjeno samo z okupatorji in veleizdajalci slovenskega naroda.

  • xtc

    Iršič ne razume,da se večini Slovencev zadeve ne,da dopovedati in je brezsmiselno,ne zato ,ker bi bili tako neumni ,da ne razumejo pač pa pokvarjeni,da nočejo razumet,ker jim ustreza.
    Razumelio bodo šele takrat,ko pridejo nujni ukrepi,kot bo nadaljnje zmanjševanje kreditne sposobnosti in zaviranje dajanja kreditov ,bolj bo država nazadovala hujše bo to krčenje,nazadeje pa vse hitreje zaradi Kučan socialistov,ki jih množično pdpirajo butaste ovce misleče,da gre Kučan pod v nedogled,podobno so mislile za Titekovo,ki je bila ista in se nakoncu znašla v karambolu z zidom in tudi Kučanova in ko bo zadeva priletela v zid se bo tudi sesedla in takrt bodo reforme pač šle,Kučanove pravljice z njim & Co na odpad zgodovine šele takrat bodo razumeli.
    Dejstvo pa je ,da nas je Češka že prehitela,Poljska ujjela ostale pa pospešeno dohitevajo,ko bodo tumpasti Slovenčki na svoje oči videli ,da ima Čeh ali Poljak boljši avto,hišo in standard si bodo pa prišli k sebi-standard v SLo pa se bo nižal,saj manj bo denarja več bo treba rezov.

  • Franc Mihič

    Slovenci smo žal v veliki večini še vedno zelo brezbrižni , brez empatije in
    odgovornosti do soljudi. Skrbimo samo za svoj vrtiček, skoraj nič pa nas ne
    zanimajo tegobe soljudi.Ko pa nas osebno kaj prizadene pa smo globoko prizadeti, ker drugi nič ne store za nas.
    V knjigi »S strahospoštovanjem«, pisateljice Amelie Nothomb:
    «Kako lepo je živeti brez ponosa in nteligence. To je zimsko spanje…«

    Defektna demokracija ali ljudstvo?

    Permanentna moralna in politična kriza. Lastniki sporno pridobljenega
    kapitala posredno nevidno prevzemajo oblast, demokracija bo le še utopična
    farsa.

    Doslej niso še nikogar spravili za zapahe, nikomur še niso zaplenili
    nakradenega premoženja in še nihče ni popravil škode. V Sloveniji imamo dve
    vrsti demokracije. Eno ohlapno za izbrance, ki jim je vse dovoljeno, in drugo,
    s katero naj se pač ukvarja ljudstvo. Brezbrižnost je največji nateg, ki je
    uspel postmodernizmu, neoliberalizmu, kjer naj se vsak briga zgolj zase.
    Slovenija goji kulturo brezbrižnosti. Če kritičnost ni norma, jo mladi človek
    ne more razviti. Na univerzi je veliko strahu. Spremeniti sistem, da bi lažje
    živeli, je nespodobno razmišljanje. Ali je perspektiva potem jasna? Kdo bo
    presojal? Novodobni, celo sporni kapital in njegovo omrežje?

    Ponovno zgrožen berem. Še vedno zelo ugledni bivši rektor univerze dr. Jože
    Mencinger in tudi minister je pred leti dejal: »Če bi bil sam direktor in bi
    videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje
    ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Moralno
    sporočilo usodno za javno moralo in za pravno državo?! Nobene prave reakcije!? …..
    Ljudje potem menijo, če lahko »oni zgoraj« lažejo in kradejo, potem lahko tudi
    sami, saj nam drugega ne preostane? ? Ali je ljudstvu dopustna in mogoča samo
    ta izbira? Nikakor ne! Časnik, 23. julija
    2010 Komentarjev: 19 Ogledov: 270 Všeč mi je: 0
    https://www.casnik.si/defektna-demokracija-ali-ljudstvo/demokracija ali ljudstvo? DRUŽINA, 1.8.2010
    Žal vse do
    danes ta objavljen tekst ni doživel niti enega pozitivnega odziva!

  • Biserka Matelic

    Odličen članek g. Iršič! Dodajam svoje mnenje. V Sloveniji večina volilcev razmišlja takole: “Vseeno je, če imamo za predsednika kretena, samo da ni Janša.” Sem že obupala nad slovenskimi volilci, ki omogočajo s svojo izbiro na volitvah vsa ta leta samostojnosti Slovenske države levim politikom, da še še naprej krepijo in uresničujejo svojo edino poslanstvo in sposobnost: uničiti Slovence/ke, uničiti državo Slovenijo.

  • Đuda Iškarjot

    Mitja čeh z ruskim ovratnikom

  • traktor

    Jebi ga. Tule je Iršič podal recept, kaj bi morala napraviti desnica. A desnica ne obvlada, ne zna, tudi retorično je uboga in medijsko ni podprta, razen redkih izjem. Levaki pa so nafukavanje ovc izpilili do popolnosti. Zato ovce na komando skačejo v bazene brez vode.

  • Black_hawk

    Defektno ljudstvo, ki voli levake, da ne pride Janša, ubogi na umu.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!