Uvodoma se bom opravičil, ker bo tale kolumna malce osebno obarvana – ampak princip, ki ga moram izpostaviti, je tako pomemben in paradigmatski, da moja osebna involviranost v bistvu ni pomembna. Dotaknil se bom odpadle športno-filozofske problemske konference “Funkcije, vidiki in vzgoja borbenega vedenja”, ki naj bi bila 12. maja v Modri sobi Filozofske fakultete (FF) ali, bolje rečeno, Oddelka za filozofijo, ki je bil hkrati tudi eden od (so)organizatorjev te konference.
Vabilu, da na tej konferenci predstavimo svoj referat, se nas je odzvalo kar nekaj. Sam sem se čutil dolžnega, da tematiziram dva pomembna Freudova oziroma psihoanalitična koncepta, ki sta vezana na borilne športe – to sta Thanatos, agresivni (na)gon (smrti), in kastracijski oziroma Ojdipov kompleks v povezavi s sublimacijo.
Na Filozofski fakulteti je zlasti veliko profesoric, ki indoktrinirajo študente
FF na svojih oddelkih premore ogromen intelektualni potencial. Osebno sem izkusil kar precej profesorjev te fakultete – dobrih in slabih. (Pri nekem filozofu, ki se zadnje čase prodaja in kot ideolog levice in kot politični analitik – kar je absurdno –, sem na predavanju celo zaspal.) Prav od ene od legend FF sem se naučil, da je naloga izobraževalnih inštitucij – torej tudi fakultet –, da izobražujejo, posredujejo (znanstvene) informacije, razne teorije, ne pa da (načrtno) širijo neko (katerokoli) ideologijo.
To modrost je na enem od svojih podiplomskih predavanj izustil ter tudi utemeljil in izostril sociolog kulture Rastko Močnik, ki je hkrati velik poznavalec teorije ideologije in ideoloških mehanizmov v inštitucijah. Se pa ravno na Oddelku za filozofijo – še bolj ideološki je (mestoma) Oddelek za sociologijo kulture in celo Oddelek za psihologijo – potikajo profesorji in predvsem profesorice, ki študentom ne posredujejo znanja in informacij, pač pa širijo ideologijo, jih indoktrinirajo s svojim življenjskim nazorom.
Pranje možganov, ki presega meje dobrega okusa
Študente v bistvu pogosto (sploh) ne izobražujejo, pač pa jim perejo možgane. V objemu simptomatske norosti svojo ideologijo razglašajo za dobro in sveto, koristno za družbo.To, kar na svojih oddelkih delata Eva D. Bahovec (filozofija) in Milica Antić Gaber (sociologija kulture), in še kakšna njuna pajdašica bi se našla (na psihologiji po svoji ideološkosti prednjači Ljubica Marjanović Umek), presega vse meje dobrega okusa. (Feminističnih aktivistk na FDV in FSD niti ne bomo omenjali.)
Takšnih indoktrinacij si FF ne bi smela privoščiti. In to, da se odpove športno-filozofska konferenca, kjer naj bi bil predavatelj “nek (obrobno-nepomembni) Vodeb”, je absurd, ki si ga dandanes – živimo pa v demokraciji – ne bi smela privoščiti nobena državna inštitucija, še najmanj pa univerza niti kakšna njena fakulteta.
Filozofska fakulteta bi se morala zavedati, da se financira iz denarja vseh
Filozofska fakulteta je državna inštitucija, (so)financirana s proračunskim denarjem, in tega bi se morala zavedati tako dekanja Branka Kalenić Ramšak kot tudi predstojnik Oddelka za filozofijo Borut Ošlaj, pa tudi rektor univerze Ivan Svetlik – to je tisti bivši (ubogljivi in hkrati neuspešni) minister, ki mu marsikaj referendumskega ni uspelo spraviti “skozi” (od “malega dela”, pokojninske reforme, do Družinskega zakonika).
Odpoved neke nedolžne, obrobne in po svoje (družbeno) nepomembne športno-filozofske konference zgolj zato, ker je predavatelj “tisti” Roman Vodeb (ki je na dveh referendumih obsojal in uspešno sesuval feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo enačenja spolov in posvojitev otrok v istospolno partnersko skupnost), je skrajno sprevrženo dejanje. Mož te spodletele odločitve je bil vendarle (naivni) filozof antropologije Borut Ošlaj, ki bi lahko premogel več modrosti, več (postkonvencionalne) moralne razsodnosti, ne nazadnje pa tudi več “jajc”. V svoji dilemi ne bi smel podleči agresivnim feministkam – eni ali celi plejadi –, ki s svojimi simptomatskimi nebulozami zastrupljajo študente in celo družbo.
Kaj je narobe z Vodebom
Kadar strokovnjaki za vzgojo otrok neukim staršem svetujejo, poudarjajo, da, ko otrok naredi nekaj narobe, morajo obsojati njegovo (napačno) ravnanje/dejanje, ga poučiti, kaj dela narobe, ne pa da ga zavračajo kot osebo, kot otroka, kot živo bitje. Tudi z mojim referatom “Thanatos ali kastracija (v borilnih športih) – to je zdaj vprašanje” ni bilo nič narobe (dostopno na: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/199095/thanatos-ali-kastracija-v-borilnih-sportih-to-je-zdaj-vprasanje).
Z Vodebom je narobe nekaj drugega: on kritično misli in to s svojo glavo in ne podlega diktatu nobene avtoritete – in zaradi tega je neznosno in neukročeno moteč. Po mnenju “odgovornih” je bilo narobe to, da bi Vodeb predaval v predavalnici Filozofske fakultete, soorganizator kongresa pa je bil tudi Oddelek za filozofijo. Na kongresu bi ne nazadnje predavala tudi »njihova” Olga Markič in filozof Jernej Sever (pobudnik kongresa). Takšne diskreditacije bi bile sicer možne in po svoje legitimne, če bi bil kongres privatnega značaja, ne pa da sta bila soorganizatorja Oddelek za filozofijo in Slovensko društvo za filozofijo športa, katerega član sem.
Kalvarija kritičnih mislecev
Utišanje drugače mislečih je zdaj že ustaljena praksa slovenske politične paradigme – sicer bolj leve kot desne. Če Andrej Čuš misli, da znotraj SDS-a ne sme naglas misliti drugače, kot se od njega pričakuje, je to vendarle drugače, kot če si levica lasti državne inštitucije (tudi medije) in opozicijskemu mnenju ne dopusti do besede.
Naj v vsej tej kalvariji, ki jo doživljam kot kritični mislec – “levičarski odpadnik” (ki zagovarja tradicionalno družino) –, povem, da sem bil kot posebej vabljeni predavatelj tik pred zdajci – na “zahtevo” nekaterih (FF-jevskih) feministk – “odpovedan” tudi na “dogodku” “500 podjetnic” (marca 2013). Feministke pa so takrat angažirale samega predsednika države Boruta Pahorja in ga ponudile organizatoricam kot adekvatno menjavo zame. Mnoge udeleženke so takrat plačale drago kotizacijo ravno zato, ker so želele slišati moje teorije o ozadju razlik v podjetniških pristopih (faličnih) moških in (feminilnih) žensk …
Sadizem kot v srednjem veku
Tudi Hostl Celica mi je pred leti, na pobudo feminističnih aktivistk, odpovedal že odobreno gostoljubje, ko sem abonmajsko predaval nekatera uporabna poglavja iz psihoanalize vsakdanjega življenja (mobbing, izgorevanje, stres, samozavest in samopodoba, transferno čustvovanje …) … Da bi dobil (plenarno) predavanje na kakšnem izobraževanju (kongresu, seminarju, konferenci …) – npr. psihoterapevtske stroke, ki bo v kratkem potekalo na Rogli –, bi se prej svet podrl ali pa voda tekla navkreber. Sredi zadnje referendumske kampanje so mi ukinili FB profil (4x) … “Zažiganje na grmadi” je dandanes pač drugačno, bolj prefinjeno, sadistično pa ravno tako, kot je bilo v srednjem veku.
Roman Vodeb