Spadam v rizično skupino. Tisto, kjer je umrljivost zaradi okužbe z virusom COVID-19 največja. Stresno novinarsko življenje je opravilo svoje, pustilo nepopravljive posledice na srcu, okužba bi bila lahko usodna. Nisem edini. V Sloveniji je takih na deset tisoče. K temu dodajte še starejše, ki so še posebej ranljivi. Nekatere simulacije kažejo, da bi, ko bi se okužila vsa država, virus terjal skoraj 100 tisoč smrtnih žrtev, na stari celini bi številka presegla 20 milijonov. Poglejte v sosednjo Italijo, kjer mrtve vsak dan preštevajo z dvomestnimi številkami. Si tega res želite?
Vladni ukrepi so zato nujni. Nepriljubljeni, a potrebni. Omejevanje gibanja in druženja je najboljši način, da se prepreči širjenje okužbe. Če ena okužena oseba v povprečju okuži dve drugi, se število okuženih podvaja in imamo eksponentno rast. Seveda, v praksi ne bo vsaka oseba okužila drugih, je pa v pandemiji stopnja rasti okuženih odvisna od povprečnega števila ljudi, ki jih ena oseba okuži, in od časa, ki ga osebe potrebujejo, da se same okužijo in virus prenašajo naprej. Če te poti omejimo (povsem presekati jih nikoli ne moremo), se bo širjenje virusa upočasnilo in na koncu ustavilo. Zato se moramo vsi obnašati tako, kot da smo sami in vsi okoli nas okuženi.
To velja za vse. Tudi za novinarje. Še posebej za tiste gospodične, ki po terenu skačejo pred kamero in poročajo brez zaščitnih mask (ja, zgled gledalcem, da te kap), potem pa, ko vlada odpove novinarske konference v živo, jokajo, da ne morejo opravljati svojega dela, stokajo o cenzuri, govorijo o diktaturi, omejevanju svobode govora. Dragi moji, v vojni smo, v vojni z virusom, ki ga ne poznamo dovolj in ne vemo, kakšne posledice bo pustil na zdravju ljudi. Nihče nikomur ne odreka pravice do izražanja mnenj, niti ne omejuje novinarskega dela, a če bo vlada odgovarjala na vprašanja na daljavo, ne bo nihče nič manj informiran. Tako je, ker so izredne razmere, ki pa jih medijski mainstream s pridom izkorišča za napade na desnosredinsko vlado. Verjemite, v tem trenutku ljudi ne zanima, ali je Žan Mahnič postal državni sekretar za nacionalno varnost, kdo je bil zamenjan na čelu policije in vojske, ampak ali in kako bomo preživeli epidemijo.
V tem trenutku za zdravje povsem nepomembne stvari v zavarovanju svojih lastnih interesov skrbijo samo družbenopolitične delavce, falango nevladnikov in ideološke parazite, ki nemočno opazujejo, da izgubljajo svoj vpliv in da povsem običajni ljudje pozdravljajo ukrepe vlade. In ukrepi, kot zdaj kaže, se bodo še stopnjevali, omejitve, da se prepreči prenašanje koronavirusa, bodo še strožje. In prav je tako. Ko cepiva ni (in ga še ne bo tako kmalu), je to edina logična rešitev. Virusna kriza v Sloveniji in Evropi bo dolgotrajnejša, kot je sprva kazalo. Tudi omejitve bo treba odpravljati postopoma, ne čez noč. Kakšno ceno bomo plačali, ne vemo. Da bo čim manjša, spoštujmo navodila, odgovorimo si na nekaj vprašanj. Grem lahko na obisk k babici v dom upokojencev? Ne! Lahko Ljubljančan preživi konec tedna v Kopru? Ne! Grem lahko k prijateljem na kosilo? Ne! Telovadim in se sprehajam v parku? Ne! Čim prej bomo to dojeli, prej se bo končalo.
Res je, moteče je, ko oblast prevzame nadzor nad našim vsakdanjim življenjem. Še posebej, kar zadeva omejitve gibanja. A tudi to bo minilo. Ta vlada nima nikakršnih želja, da bi izredne razmere podaljševala v čas brez virusa, kot strašijo komentatorji v mainstream medijih. Je pa ta hip na mestu razmislek, v kakšnem svetu želimo živeti po koncu izbruha. Globaliziranem, kjer mednarodne elite sprejemajo odločitve, ki vplivajo na nas in določajo kakovost našega življenja, ali v svetu, kjer bi bila moč decentralizirana, ljudje svobodnejši, regije samostojnejše?
Jože Biščak