Te dni sem gledal Pričevalce Jožeta Možine in izpoved Petra Hribarja, nečaka Ksenje in Rada Hribarja, lastnika dvorca Strmol. Pretresljiva zgodba, ki jo je v odličnem romanu To noč sem jo videl vrhunsko upodobil že Drago Jančar. Peter Hribar je nizal svoje ugotovitve, do katerih je prišel v dveh desetletjih dela, še vedno pa podrobno preiskuje to družinsko tragedijo.
Srhljivo in nepojmljivo komunistično nasilje in nečloveško izživljanje nad nedolžnimi ljudmi. Nasilje samo za to, ker sta bila premožna, inteligentna, ker nista sodila v barbarski lumpen proletariat, ampak v meščanstvo; nasilje, ker je komunizem v imenu revolucije in novih zarij ter za zadovoljevanje nizkotnih morilskih strasti pokončal zakonca Hribarja in še na tisoče drugih ljudi. Na zverinski način.
Komunizem nas je potisnil v civilizacijsko brezno
Dan po oddaji, ki so jo partijski uredniki na RTV Slovenija že pred časom potisnili v časovni geto v bližino polnoči in že naslednjega dne, je bil v Dnevnikovi rubriki “Obrazi prihodnosti” intervju z Milanom Kučanom. Naključje, provokacija, slaba šala. Kdo bi vedel?! To je sicer nekakšna priloga, namenjena mladim in tudi mladi ustvarjajo novinarske prispevke, Kučan pa je bil med te obraze prihodnosti spretno podtaknjen, da je lahko med vrsticami razglašal sebe kot najbolj zaslužnega za osamosvojitev Slovenije in hkrati nagovarjal bralce, kakšen profil predsednika države je treba voliti. Pove, da sta – kakopak – poleg njega samega najboljši model predsednika države Drnovšek in Türk, Pahor kot njegov nekdanji perspektivni pionirček in partijski kader pa seveda že nekaj časa ne sodi več v njegov vrednostni okvir.
Kučan je bil in je tudi danes nosilec ideologije, ki je postavila temelje za medvojne in povojne zunaj sodne nečloveške likvidacije, o katerih je govoril tudi Peter Hribar. V nedavni oddaji Intervju, ki jo je prav tako vodil Jože Možina, je dr. Vasko Simoniti Kučana lucidno označil za “starega komunističnega nasilneža”. Komunizem je kot ideologija in kot praksa vezan na razredni boj in revolucijo, ki je spodbujala in dopuščala ta grozodejstva in v Sloveniji je komunizem ustvaril civilizacijsko brezno, iz katerega se še danes ne moremo pobrati. Ta ideologija komunizma se z brezobzirnim plenjenjem na različnih ravneh in pod drugimi blagovnimi znamkami nadaljuje tudi danes in tukaj, Cerarjem in njegovim krogom ter nekaterimi drugimi omrežji, ki usmerjajo in nadzirajo ropanje te države. Diktaturo proletariata pa lahko spremljamo prek mnogoterih sindikalističnih obrazov preteklosti.
Pretekle izjave obraza prihodnosti
Kakšna bo torej naša prihodnost, če je Milan Kučan obraz prihodnosti, nam razstirajo njegove izjave iz preteklosti. “Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo,” je Milan Kučan dejal 26. oktobra 1988. O slovenski identiteti ni imel lepega mnenja. Še več, po njegovem slovenske identitete sploh ni. “Slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana,” je Milan Kučan rekel v Ljubljani 8. februarja 1989. Kučan je še na predvečer razpada Jugoslavije prosil in rotil Beograd, da mora Slovenija ostati v Jugoslaviji. V Beogradu je 28. septembra 1989 povedal: “Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo, in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi.” Kasneje, decembra istega leta, pa je svečano naznanil: “Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti.”
Milan Kučan o odcepitvi ni hotel niti misliti niti slišati. Da bi ostali pod skupno streho, si je izmislil socializem po meri ljudi. “Za nikakršen odhod in odcepitev iz Jugoslavije ne gre. Z dopolnili smo ustvarili pomembne pogoje za prihodnost, za socializem po meri ljudi,” je govoril 2. oktobra 1989. “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,” je rekel Kučan zadnji dan v januarju leta 1990. “O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji,” se je opravičeval 20. aprila 1990. Obraz prihodnosti Slovenije pa je pred dobrim letom dovolj jasno povedal: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.” Tako Milan Kučan 23. decembra 2015.
“Zgodovina je kurba”
To so izjave, ki jih v zgodovinsko-biografskem spisu Boža Repeta o Kučanu ne boste prebrali. Pokojni pesnik in slikar Matjaž Kocbek je zapisal verz: “Zgodovina je kurba.” Res je, če z njo upravljajo takšni ljudje. In tudi naša prihodnost bo na ravni cenene vlačuge, če nam jo bodo utirali ponujeni obrazi prihodnosti.
Miro Petek