Dominantni levičarski mediji in novinarji so te dni svoje medijske in novinarske sovražnike ter mnoge pisce v tvitosferi, ki ne sodijo v njihov rdeči hlev, vse vprek obtoževali, da širijo paniko in strah. Tokrat zaradi poročanja o nevarnosti koronavirusa, ki je bil takrat še na pragu Slovenije, v teh dneh pa se je že prebil tudi v našo državo. Dominantni mediji so igrali igro leve politike, katere služabniki so in ki v teh dneh sestopa z oblasti. Prav neverjetno je, kako so ubirali iste strune, kar se je pokazalo za povsem napačno. Ni šlo namreč za ustvarjanje panike, šlo je za opozarjanje na resnost položaja, ki se ga Šarec, Šabeder in še vrsta političnih diletantov ni dovolj zavedala. Dominantni mediji so tu pogrnili na vsej črti in propad marsikaterega od njih bo za to državo pravo olajšanje.
Na drugi strani pa imamo prgišče medijev, ki jih konkurenca zmerja s sovražnimi, fakenews, orbánovimi mediji in še bogsigavedi kakšnimi pridevniki; medije, ki jih skuša nekoč tretjerazredna novinarka in danes drugorazredna političarka Tanja Fajon črniti na vsakem koraku, tudi v Evropi.
Ti mediji in novinarji so zaznali nevarnost koronavirusa in nepripravljenost slovenskih oblasti. Tako so v tem primeru skupaj z nekaterimi zdravniki, ki so bili aktivni na družbenih omrežjih, igrali pozitivno vlogo, ker so javnost in odločevalce opozarjali na prihajajočo nevarnost, ker so v digitalnem vesolju iskali verodostojne informacije in jih posredovali javnosti.
Tudi odnos do koronavirusa spravili na imenovalec levo-desno
Dominantni mediji so napadali vse tiste, ki so opozarjali, da se Šarčeva vlada ne odziva dovolj hitro in dovolj ustrezno. Čeprav se je Šarec sam odpovedal oblasti in je na poti v pozabo, so mediji minimizirali nevarnost koronavirusa, saj bi ob resnem novinarskem pristopu sicer morali do odhajajoče vlade uporabiti drugačno retoriko. Uspelo pa jim je ustvariti shizofreno situacijo, ko so tudi odnos do koronavirusa spravili na imenovalec nasprotovanja med levo in desno politiko.
Vsi mediji − dominantni so tu najmočnejši − igrajo nadvse pomembno vlogo: vplivajo na to, kaj si mi mislimo o nečem, zakaj in kako kaj vpliva na naša čustva in ravnanja. Mediji lahko pomagajo reševati krizne situacije ali pa le povečujejo probleme. Prioriteta večinskih medijev tako ni bilo ozaveščanje in dajanje hitrih, kakovostnih informacij, temveč opravičevanje nesposobnosti vlade in napadanje opozicijskih medijev. Mediji ne bi smeli ustvarjati strahu pred virusno katastrofo, temveč težiti k temu, da bi se izboljšala pripravljenost na ta pojav in da se z boleznijo spoprimemo s čim manjšimi posledicami. Prva odgovornost pa je na oblasti, v primeru, kot je v Sloveniji, ko imamo invalidno oblast v odhajanju, pa bi mediji in novinarji z metodo nenehnega medijskega pritiska morali prisiliti te škodljivce, da na poti svojega političnega pogreba ne naredijo še več škode. Ustvariti pritisk, da javnosti sproti sporočajo o položaju, ga ustrezno analizirajo, da povedo, kakšna orodja imajo za prevencijo in omejitev bolezni, kako bodo izboljšali komuniciranje in stanje, ki so ga na samem začetku s svojim podcenjevanjem problema povsem zavozili.
Širjenje virusa strahu
Dominantni mediji svojo medijsko konkurenco obtožujejo ravno tega, kar počnejo sami. To so mediji, ki so skupaj s skupino privilegirancev ustvarjali ozračje strahu pred novo vladno koalicijo na čelu z Janezom Janšo. Doživeli smo čas neverjetnega orkestriranega širjenja strahu, ki je doseglo vrh na ulici s pozivi k umoru Janše in z napovedmi, da bodo z ulico ustvarjali ozračje kaosa in medijskega terorja. Zakaj ustvarjanje panike in strahu pred Janezom Janšo? Je koga ubil? Nikoli. Je koga po krivici zaprl? Nikoli. Je tajkunsko lastninil slovenska podjetja? Niti enega. Je v bankah pral umazani denar za potrebe terorizma? Nikoli. So mu državne banke dale milijone evrov kreditov, ki jih ni vrnil? Nikoli. Je komu nasilno vzel poslanski mandat? Nikomur.
Miro Petek