Kaviar upokojenci in antifa mladina nas potiskajo na Vzhod

Datum:

Včasih kar zavidam ljudem, ki jih ne zanima politika. Še sam bi se rad vrnil v študentska leta, ko se bežno spomnim le tega, da je zmeraj zmagoval dolgočasni birokrat, ki ni imel nič pametnega povedati, medtem ko so se v ozadju dogajali čudni posli, za katere sem vedel, da so sumljivi, a se z njimi nisem imel časa ukvarjati, ker me je čakalo še pol knjige za Rimsko pravo, izpit pa je bil čez 14 dni.  Priznam, mislim, da mi bo spremljanje izrojene levičarske orgije, ki jo spremljam te dni, skrajšalo življenje vsaj za nekaj let. Ne vem, ali bi človek lahko ostal ravnodušen, ko vidi, kaj mu iz domovine delajo parazitski tujki, ki so infestirali zdravo tkivo slovenstva.

Kaj mi te dni dviguje pritisk? Karl Erjavec, Levica in njihovo nepopustljivo lobiranje za priznanje Palestine, in beloruska drža do zunanje politike v primeru Skripal. Dve na videz povsem nepovezani zadevi, ki sta v resnici del istega kontinuuma slovenskega zdrsa iz objema zahodne civilizacije, kamor smo zmeraj spadali, v naročje despotov, kamor si nas želijo pahniti levičarski vladarji.

Na videz je stvar prav bizarna. Vlada opravlja le še nujne posle. A skrajno radikalna stranka se v navezi z ministrom za zunanje zadeve in predsednikom državnega zbora (ta tudi v nasprotju z nekaterimi bolj moderno-sredinskimi člani svoje stranke) krčevito bori za to, da bi priznala skupino radikalnih arabskih priseljencev, ki svoje otroke v risankah učijo, kako streljati žide in umreti kot mučenik. Tako krčevito, da so v imenu neznosne sle po tem, da bi sledili neuvrščenemu Titu, dvakrat izsilili sejo odbora DZ za zunanjo politiko.

Od kod ta bizarnost? Zakaj se na videz sodobni evropski socialni demokrati borijo za priznanje razsule, militantne, versko blazne in povsem kaotične skupine arabskih teroristov, ki kot voljne talce držijo svoje lastne civiliste? Zakaj isti socialni demokrati v zadevi Skripal, ki prva tako natančno ločuje civiliziran zahodni svet od sveta post-sovjetske skupine samodržcev, zelo očitno izbirajo slednjega?

Levica, Karl Erjavec (+ njemu podložna frakcija radikalcev znotraj DeSUS) in Milan Brglez (+ njemu podložna frakcija radikalcev znotraj SMC) niso neumni ljudje. Na videz absurdne poteze so skrbno premišljene. Ti ljudje so slovenski Hamas. Kot Hamasu je tudi njim povsem vseeno za palestinsko ljudstvo. In kot Hamas tudi oni uporabljajo palestinsko ljudstvo za dosego političnih ciljev. Ženske in otroci so Hamasu koristni kot živi ščit. Naši radikalci jih uporabljajo za diverzijo – bolj se bomo čudili in jezili zaradi Palestine, manj bomo razmišljali o tem, da na ministrstvih mrzlično zaposlujejo, da se v ozadju očitno dogaja še ena gasilska akcija, kako Hrvaško uporabiti, da se NLB zopet ne bi prodala, da se hoče še en referendum izvesti na hitro, v upanju, da ne bo kvoruma in da bosta lahko Kolektor in Euroasfalt čimprej začela graditi in pisati anekse k pogodbam. Pravzaprav so dejanja naših levičarjev hujša kot tista od skrajnežev Hamasa. Skrajni sunitski islam je duševna bolezen. Slovensko skrajno levičarstvo je preračunljivo.

Ampak kako lahko po takšnih sramotnih diverzijah, ko v sramoto spravljajo naš narod, državo in kulturo, sploh še upajo na preboj v parlament? Slovenci smo ja še zmeraj isti ljudje, ki smo leta 1990 rekli NE “ruskemu” načinu ekonomskega upravljanja in vladanja ter DA zahodnemu načinu življenja. Ljudje, ki dobro vemo, da je Izrael del “našega” sveta, islam pa fosiliziran ostanek bronaste dobe.

Zato ker vedo, da imajo vsak svoje občinstvo.

Karl Erjavec (Foto: epa)

Karl Erjavec dobro ve, da ga ne podpirajo upokojenci. Odkar je prevzel stranko, ki je prej tradicionalno nagovarjala revne upokojence, je s svojim političnim instinktom preživel tako, da je natančno vedel, kdo ga voli: DeSUS-ovo volilno telo v Erjavčevi časih ne napajajo povprečni upokojenci, ki konec meseca preštevajo, ali bo povišica pokojnine s 537 na 549 dovolj, da vnukom kupijo nove športne copate. Erjavec razume, da volivci DeSUS niso povprečni upokojenci. Njihovi volivci so ljudje, ki so bili v bivši državi privilegirani in bi bili radi še danes. Ljudje, ki se z nostalgijo spominjajo srečanj Arafata in Tita. Ljudje, za katere je ruska inkognito tiranija ideal vladanja. Arafat in Hruščev sta bila v njihovi mladosti poosebljenje boja proti zahodnemu kapitalizmu, ki so ga takrat opranih možganov dojemali kot novodobni imperializem.

Kar nekaj takih poznam. Ljudje, ki so 40 let oddelali v kakšni od nepotrebnih družb bivše SFRJ in po inerciji ostali na skoraj identičnem položaju po neodvisnosti. Partijska knjižica je bila bistvo njihove kariere. Takšni ljudje vidijo Palestino kot naravno zaveznico – le v svetu kaosa in tiranije se lahko ponovijo zgodbe, kot je njihova. Kot skupina imajo nekatere zelo specifične poglede na svet. Meritokracija je neoliberalno izkoriščanje, Nato je zločinska organizacija, ZDA so morilski režim, Rusija je naš edini prijatelj v tem norem svetu neokolonializma. Tak je pogled na svet povprečnega kaviar upokojenca.

Ta sveta trojica gre zelo lepo skupaj. Fantazijska jugonostalgija. Za povprečnega Evropejca bizarno vneta borba za priznanje Palestine. In nebrzdana, iz resničnosti povsem iztrgana rusofilija.

Tudi Levica ima svojo skupino ovčk identičnih pogledov, le da so zaradi drugačnega ozadja do istih zaključkov prišli po drugih  – kognitivno komprimiranih – poteh. Njihova “stranka” je nezadovoljna antifa mladež, ki misli, da ji svet pripada že zato, ker so se rodili. Taka mladež se bo zaradi narave njihovih prepričanj zelo negativno odzvala na kruti kapitalistični svet, kjer je treba nekaj znati, trdo delati in na koncu pokazati sadove svojega dela. Od tam pa do istega logičnega zaključka kot pri Erjavčevih kaviar penzionistih ni daleč. Tudi oni vidijo rešitev iz te krute nočne more osebnih odgovornosti in življenja od lastnih dosežkov v isti stvari kot kaviar upokojenci – v kaosu in tiraniji. Če je kaos, ni nihče odgovoren za svoja dejanja. Bradati strici, ki 3.000 kilometrov stran pošiljajo svoje otroke z nahrbtniki, polnimi eksploziva v množice izraelskih civilistov, so personifikacija kaosa in kot takim jim je treba obvezno priznati samostojnost. Paradoksalno pa tak kaos sam po sebi ni dovolj – kaj hitro bi protestirajočo mladež zabodel kak skrajni desničar. Zato je ob splošnem kaosu, ki bo spodkopal red in meritokracijo osovraženega neoliberalizma, potreben še splošen militatni nadzor. Tak, kot ga izvajajo tovariš Putin in njegovi vazali, zbrani okrog hudodelske KGB-jevske mafije (iranski ajatola in njegova revolucionarna garda, hobi-tirani v Kazahstanu, Uzbekistanu, Tadžikistanu in Belorusiji). Na koncu pridemo do povsem istih pogledov na svet. Antifa mladež in kaviar upokojenci definirajo trenutno zunanjo politiko in perpetuirajo rušilne anarholevičarske sile na levici.

Foto: STA

Nalijmo si že enkrat čistega vina in se nehajmo sprenevedati. Politika Karla Erjavca je rusofilna. Odkrito in brez sramu. S sarkastičnimi pripombami v stilu Lavrova, da je potrebno voditi “uravnoteženo” politiko, medtem ko se je več kot ducatkrat mudil v Moskvi in niti enkrat pri naših uradnih zaveznikih Američanih. Tudi Cerar je posredno namignil, da mu nekdo državo vodi od zadaj, ko je v intervjuju za RTV priznal, da takšna politika ni uravnotežena. Karl Erjavec ni noben rusofil. Je oportunist, ki mu ni težko svojega naroda vreči v vodo in ga mednarodno osramotiti le zato, da bi se obdržal na političnem površju. Afera Skripal je le potrdila to, kar smo nelagodno opazovali že ves mandat. Na nož je pripravljen iti z zavezniki, od katerih smo kritično odvisni – tako civilizacijsko, kapitalsko kot tudi  kulturno. In narod ga bo nagradil. Novinarji obeh uradnih glasil socialistične zveze delovnega ljudstva (Večer, Delo) mu pišejo hvalnice, ker je tako “pogumen, da si upa iti svojo pot”. Kaviar upokojenci ploskajo po forumih.

Tako za trdno stališče v zvezi z izgonom Skripala kot tudi za palestinsko vprašanje Levici ploskajo razočarani mladeniči. Propadli dramski igralci, falirani študentje, poklicni protestniki, tenkočutni filozofi in odkriti neomarksisti, ki so ob izdatni medijski podpori ustanovili to sramoto slovenskega parlamentarizma, dobro vedo, kaj delajo. Antifa »pripada-nam« mladina si želi, da se Rusija postavi pokonci zahodnemu imperializmu, zaradi katerega oni ne najdejo službe. Želijo, da pride Putin, postavi Изпостава нафтнега подыгает Газпром Maribor in jim zagotovi udobna, nezahtevna delovna mesta v pisarni, kot je nekoč to bojda počel Tito. Želijo, da Palestinci končno žide izženejo v morje in pridejo do svojega kaosa na zemlji, za katerega si prizadevajo že šest desetletij. Kajti ta kaos je boljši, svobodnejši in pravičnejši kot ameriška kapitalistična hegemonija.

Posledice bodo. Morda še ne letos. Morda še ne čez pet let. A bodo – s tem se lahko sprijaznimo in stisnemo zobe. Naši zahodni zavezniki, ki nas branijo skozi zvezo Nato, ohranjajo našo finančno kredibilnost skozi monetarno unijo in vzdržujejo naše gospodarstvo v dobri formi skozi štiri svoboščine EU, si nas bodo zapomnili kot nezanesljive. Najbrž tudi kot sumljive. Globalna diplomacija si zapomni. Morda bomo jutri želeli pomoč EU pri arbitraži s Hrvaško ali pri odprtih vprašanjih NLB v zvezi z tožbami hrvaških varčevalcev. Morda nam bo naslednjič Westinghouse ponudil čisto drugačne cene po posvetovanju z National Institute of Standards and Technology, ko bomo obnavljali nuklearko. Morda bomo ostali brez kakšne tovarne, ki bi jo pri nas gradil zahodni konglomerat, katerega delno podpirajo tudi javna sredstva. Vsekakor bomo s takšno politiko odrinjeni od najglobljega in najbolj obilno založenega korita na svetu. V zameno bomo dobili … kaj? Dekleratoren trepljaj po ramenu s strani Putina ali kakšnega od njegovih oprod? Rusi nas očitno ne jemljejo dovolj resno, da bi od njih imeli kakšno otipljivo gospodarsko korist. Sikopantska rusofilija nam ni pomagala do južnega toka, kot tudi ne do kakšne druge pomembne ruske investicije. Tudi palestinskim terorističnim skupinam, ki želijo mednarodno javnost preslepiti, da so že de facto delujoča država, je prav malo mar za nas, pa tudi če bi jim bilo, je to za nas absolutno irelevantno. Kot se je glasil en šaljivi protestniški napis v ZDA, ki je protestiral proti nasilju Hamasa: »Rad bi bojkotiral arabske izdelke, ampak ničesar ne izdelujejo!« Na drugi strani lahko veliko izgubimo, če se oddaljimo od edine civilizirane evro-atlantske enklave na Bližnjem vzhodu – od Izraela. Izrael je dejansko kot nekakšna neuradna 51. država ZDA. Tehnološko izjemno razvit, z življenjskim standardom na ravni Nemčije, v katerega smo lani izvozili 53 milijonov evrov, uvozili pa 63 milijonov evrov blaga – z rastjo izvoza v vsakem od zadnjih 10 let. S priznanjem Palestine lahko tako izgubimo še veliko več od mednarodne kredibilnosti. Izrael je tehnološki center prihodnosti – silikonska dolina Bližnjega vzhoda in okno v ZDA. Ampak kaj bodo takšne povezave kaviar upokojencem. Oni so za gospodarske podvige že prestari, pa tudi ko so bili še mladi, so imeli raje udoben fotelj v zakotni pisarni, kjer jih nihče ni nadlegoval. Kaj bodo takšne povezave nezadovoljni mladini – oni si ne želijo izvažati v Izrael, ZDA, EU in druge neoliberalne države. Želijo si službo, kot si jo zaslužijo, da se bodo lahko čimprej prelevili v kaviar upokojence.

Kaj bo ostalo nam, povprečnim Slovencem, ki smo takrat leta 1990 rekli DA v upanju na boljši, prostotržni, svobodni jutri? Ostali nam bodo le ruska kapelica, ruski centri, društvo rusko-slovenskega prijateljstva, kak palestinski begunec več, Erjavčevo politično preživetje, še en mandat neomarksistov v parlamentu. In tiho spoznanje, da nam je nekdo ukradel državo. Kaviar upokojenci in antifa mladina so se v našem imenu odločili, da smo bližje vzhodni tiraniji kot zahodni demokraciji. Kako dolgo jim bomo še pustili?

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...

Prometna nesreča na avtocesti pri Skopicah

28. 3. 2024 ob 16.59 so bili gasilci PGE...