Konec junija je v Osaki potekalo 14. srečanje držav G20. A bolj kot politično kupčkanje z vodilnimi položaji v EU med Merklovo in Macronom je srečanje zaznamoval intervju z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Financial Timesu.
Glede na izbiro medija preseneča, da je največ zanimanja požel prav del intervjuja, v katerem je Putin govoril o eksistencialni krizi Evrope.
Podoben odziv je te dni doživel tudi dalajlama, ki je v intervjuju za BBC na svojem domu v izgnanstvu v severnem delu Indije − podobno kot lani, ko se je mudil na Švedskem − opozoril, da Evropa pripada Evropejcem in da morajo drugi nazaj. Če bi bilo to prvič, bi še kdo lahko ugovarjal, da smo častitljivega 84-letnega moža, ki je večino svojega življenja preživel v izgnanstvu, narobe razumeli. A ko to pove že drugič, potem je prostora za pomote vedno manj.
Vseeno Zahod vztrajno kakor noj tišči glavo v pesek, da ga ne bi po naključju zadela kakšna neprijetna resnica. A resnici ni mar, pa naj jo Zahod še tako skuša nadomestiti z vso dekadenco in hedonizmom, zajetima v votlih reklamnih sporočilih, katerih namen je prepričati kupca, naj kupi še eno stvar v življenju, ki je ne bo potreboval, ker ga bo pa ta zagotovo osrečila.
Zahod je tako zaljubljen v sam pojem pravic, da je te pravice prignal do samih skrajnosti, s tem pa so izgubile vsakršen pomen. Razlog za to je dokaj preprost. Včasih je država obstajala zavoljo svojega naroda. Danes se zdi, da marsikatera država na Zahodu obstaja samo zavoljo nekih pravic, ki so jih nekoč davno oblikovali neki združeni narodi. Zaradi trditve na nekem listu papirja se od nas pričakuje, da tujce z drugih celin obravnavamo prednostno zaradi njihovih pravic. Naše pravice so pozabljene. Naše pravice ne obstajajo. Mi smo namreč Evropa, privilegirani, beli, izkoriščevalci. Seveda to samo po sebi pogosto ostaja neizrečeno, a implikacija je še vedno navzoča.
Ko Savdska Arabija reče, da ne more sprejeti več milijonov sirskih beguncev zaradi “kulturnih razlik”, Zahod to mirno pogoltne. Če je na oblasti še kdo tak kot Angela Merkel, potem še sami odprejo vrata in veselo vzklikajo: “Dobrodošli!” Kulturni šok in zločinski val, ki sledita, pa jih vedno ujame popolnoma nepripravljene in presenečene, če jih je resnica zadela vsaj tako močno, da so za trenutek izvlekli glavo iz peska.
A to ne bo trajalo večno. Krvave posledice tega so bile opazne, še preden smo se jih sploh zavedeli. O tem priča krvavi masaker, ki ga je zagrešil Anders Breivik na Norveškem. Enako zgodbo pripoveduje tudi usmrtitev na domu desnosredinskega politika Walterja Lübckeja, ki je v letu 2015 branil odločitev Merklove, naj Nemčija sprejme “begunce”. Takrat je nasprotnike priseljevanja muslimanskih migrantov označeval za nekrščanske. Končal je s kroglo v glavi.
A dejstvo je, da smo bili opozorjeni. In ta čas, ko Putin opozarja, da se je liberalna ideja izpela, in dalajlama ponavlja, da Evropa pripada Evropejcem ter da morajo muslimanski migranti nazaj, papež Frančišek daruje mašo za migrante, eden od njegovih upokojenih škofov Raffaele Nogaro pa razmišlja, kako bi lahko cerkve preuredil v mošeje. Kdo je torej tu bolj evropski, kdo bolj krščanski?
Ivan Šokić