fbpx

“Kdor ni z nami, je proti nam” ali “kdor ni proti nam, je z nami”

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Nekaj opazk o Slobodanu Miloševiću in Socialnih demokratih. Drugi del Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča se začne z letnico 1980 z naslovom Sinopsis Josipa Broza in z avtorjevo beležko o “vkorakanju” Rusov v Afganistan 3. januarja 1980. Knjiga se konča s spremno besedo Igorja Bavčarja in Janeza Janše z naslovom Sreče človeku ne more dati ne država in ne partija – lahko pa mu jo vzame; ta spremna beseda pa se začne s stavkom: “Kadar si partija riše hudiča na zid, si ga riše v podobi liberalca.” (Odmik: glavno sporočilo volitev v Nemčiji je, da brez liberalcev ne bo mogoče sestaviti vlade! To bi si morali, kot se reče po domače: zapisati za uho.)

Čeprav se nekdanji komunisti danes imenujejo Socialni demokrati in v nekaterih navdihnjenih trenutkih izjavljajo, da je njihova stranka stara stosedemnajst let[1], je njihova največja pomanjkljivost nemara ta, da njihovi voditelji (pre)malo berejo. Mnogo pred zgodovinskimi in novokomponiranimi socialnimi demokrati so namreč že Latinci vedeli dve reči: 1. verba volant, scripta manent (besede/govorice odletijo; kar je zapisano, pa ostane, 2. quod non est in actis, non est in mundo (kar ni zapisano, sploh ne obstaja).

Spomladi leta 1988, v istem času, ko sta Bavčar in Janša objavila Dnevnik in spomine Staneta Kavčiča in ko smo v Društvu slovenskih pisateljev pripravili Gradivo za slovensko ustavo, ki se popularno imenuje “pisateljska ustava”, je srbski voditelj Slobodan Milošević demonstrantom in delavcem Rakovice na mitingu pred Skupščino Jugoslavije zaklical “Ne čujem dobro!” (slovensko: Ne slišim dobro!). Nato jim je obljubil obračun in vojno z domnevnimi nasprotniki, tj. z Albanci na Kosovem.

Jeseni 2021, torej 33 let pozneje, Tanja Fajon in njena stranka, ki se ponosno (vendar nekoliko neupravičeno) imenuje Socialni demokrati, po Sloveniji postavljata stojnice in vabita “na kavo” z geslom “Slišimo vas!” Naši t. i. socialni demokrati so pozabili (če so premladi, da bi se spominjali, pa so pozabili prebrati), da so bili nekoč eno s stranko Slobodana Miloševića (ZKJ), ki je njihovo geslo (“Slišimo vas”) uporabil že pred 33 leti. Milošević je rekel natanko isto kot gospa Fajon. “Ne slišim dobro” ne pomeni nič drugega kot “ponovite, da vas bolje slišim(o)”. Na “čudežno” lastnost tega poziva so opozarjali že Latinci: besede letijo in odletijo, se izgubijo, razletijo in razpršijo, izpuhtijo, izhlapijo … Slovenci imamo dober pregovor: beseda ni konj! V Miloševićevih krajih pravijo: obljubimo, da naredimo veselje bedaku, na Slovenskem pa je do nedavnega veljalo, da obljuba dela dolg. Dolgove si moramo zapisati, si jih zapomniti, kar pomeni, da je treba prebirati finančne bilance, predvsem pa politične programe in besedila strankarskih voditeljev. Na zborovanjih in na stojnicah lahko oni, njihovi privrženci ali kritiki, rečejo marsikaj, toda važno je, kar je zapisano.

Na tej točki se bom za trenutek oddaljil od Miloševića in Fajonove. Andrej Umek je namreč na Novi24TV objavil pomemben tekst, v katerem primerja delovanje aktualnih protestnikov in napovedane koalicije KUL z dogajanji pred drugo svetovno vojno. Takratni (levičarski) protestniki, beri komunisti, so namreč vkorakali (Kavčičev izraz!) v slovensko politiko s parolo Kdor ni z nami, je proti nam![2] “Ta parola,” piše Umek, “zahteva, da se ljudje opredelijo za eno ali drugo skupino. Med tema sovražnima skupinama ni ne sodelovanja ne dialoga.” Seveda ni dvoma, da je govor o izključevalnih napovedih t. i. leve koalicije: da ne bodo dopustile nobenega sodelovanja s strankami, ki so povezane z vlado Janeza Janše. Da v taboru, kjer se zaklinjajo k izključevanju, niso pomislili, da je bila slovenska država ustanovljena v znamenju gesla Kdor ni proti nam, je z nami, je svojevrsten škandal. Izključevalci revidirajo vrednotne temelje slovenske državnosti.

Naj se vrnem k branju in poslušanju. Nekateri politiki rajši govorijo, kot pišejo. Značilno se mi zdi, da politiki leve usmeritve več govorijo, kot pišejo, ali sploh ne pišejo in jih potemtakem ni mogoče “prijeti za besedo”. Med komunisti sta bila izjemi Edvard Kardelj (ki zaradi svojih tekstov danes doživlja zavračanje) in Stane Kavčič (ki mu, nasprotno, vse več ljudi, tudi komunistov, pritrjuje). Posebna kategorija političnega voditelja je bil krščanski socialist in pesnik Edvard Kocbek. V Kardeljevih časih je doživljal krivično izključevanje, pozneje pa rehabilitacijo in slavo. Z javnostjo se je – zaradi svoje vključevalne politike – uspešno soočal Janez Drnovšek, ki je razmeroma veliko pisal. Demosovi politiki (Bučar, Jambrek, Janša, Omerza, Pučnik … pa tudi pisec teh vrstic) smo vsi po vrsti pisali knjige in – z večjim ali manjšim uspehom – preskušali svoje poglede pri bralcih. To je bil čas branja! V novejšem času vse več politikov (Kučan, Bratušek) naroča knjige, s katerimi razlagajo svojo politiko, pri “pisateljih v senci” (ghost writers).

Seveda ostaja bistveno vprašanje: kako čim bolj učinkovito posredovati politične ali kakšne druge ideje prijazni, neprijazni ali omahljivi javnosti: z govorjenjem ali pisanjem? So važnejši bralci, poslušalci ali gledalci? Morda so si politična občinstva bolj kot knjige Franceta Bučarja zapomnila njegovo izjavo na račun razigranega poslanca z bananami: »Ne boš ti tle afne guncal!« Drnovška smo si zapomnili po napovedi “Saj se boste pobili med sabo, ko mene več ne bo!”; Pučnika po izjavi: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!”; Kučana po opozorilih (“Jutri je nov dan!”, “Nič več ne bo tako, kot je bilo!”); Danila Türka pa po omalovaževanju povojnih pobojev (“To je drugorazredna tema!”).

Politični govorci praviloma dajejo prednost slikovitim ljudskim izrekom: afne guncati, beseda ni konj, slon v trgovini s porcelanom; tele, ki gleda v nova vrata; pristajati komu kot kravi sedlo; skrivati denar kot kača noge; plašen kot zajec; molčati kot riba; dreti se kot sraka; kukavičje jajce, opičja mati, miš iz moke, papirnati tiger itn. V takšnih prispodobah seveda ni skrivnosti, kot jih je mogoče odkriti z branjem podrobnejših opisov in razlag. Navedene in druge podobne domislice so kvečjemu dražljaji, spodbude za temeljitejšo informacijo. V tem pogledu se usodno in temeljito razlikujejo govor in knjiga, televizija in Googlova Wikipedia. Pri vsej dobronamernosti različnih televizijskih dokumentarnih kanalov, navsezadnje pri vsej dobronamernosti prihajajočih novih tehnologij (elektronske knjige, zvočnice) in splošne digitalizacije bomo še vedno potrebovali klasične knjige.

Čeprav (si) je nemara težko priznati, da nečesa ne vemo, se po takšnem priznanju – vzemimo, da gre za zgodovino, zemljepis, zdravje ali za politiko – lotimo raziskovanja, pojasnil, navodil in priporočil. V takšnih primerih vse pogosteje prižgemo računalnik ali vključimo telefon. Vendar bomo po krajšem (ali daljšem) “surfanju” ugotovili, da vsega, kar nas zanima, ne bomo izvedeli. Na spletu so objave opremljene z navedbo časa, ki ga bomo potrebovali za branje. Spletne objave računajo, da se nam mudi. Danes se vsem mudi. Vendar!

Včasih se nam ne mudi in si – za važne reči – vzamemo čas. Najbolj praktičen vir védenja (informacij, spoznavanja) so še vedno knjige. Branje je igra z besedami in raziskovanje skrivnosti. Strani, ki smo jih prebrali, ne ugasnejo in ne zbežijo. Če smo kaj pozabili, jih takoj spet najdemo. Podatke, ki nas posebej zanimajo, si podčrtujemo, da jih lahko primerjamo z drugimi podatki v isti knjigi ali v drugih knjigah. Spletne objave pogosto nimajo uredništev, urednikov, lektorjev, korektorjev, skratka sodelavcev, ki preverjajo podatke. Spletne objave, predvsem tiste, ki veljajo za boljše in zanesljivejše, opozarjajo, da so njihovi podatki še nepreverjeni, in vabijo bralce k dopolnjevanju …

In še enkrat odmik: vlade v Nemčiji ne bo mogoče sestaviti brez liberalcev! To je sicer mogoče videti na televiziji, še bolj zanesljivo pa bo, če si o volitvah in liberalcih preberemo kakšno knjigo!

Dimitrij Rupel

[1] Lukšič je “ob 117-letnici ustanovitve socialne demokracije na Slovenskem” poudaril, da morajo evropske volitve spremeniti razmerje sil med socialnimi demokrati in konservativci, saj ti »silijo Evropo, da jemlje denar na periferiji in ga daje v nemške banke«. Gl.: Ma. F., Lukšič: Slovenija ne sme postati kolonija, STA, Slovenske novice, 15. avgust 2013.

[2] Andrej Umek, Delovanje KUL in protestnikov – že večkrat videno v vseh totalitarnih režimih, Nova24TV, 20. septembra 2021.