Lana Lokteff je privlačna 39-letna svetlolaska. In globalna ikona gibanja alt-right. Tistega gibanja, ki ga levičarji označujejo za rasističnega. A Lokteffova se ne obremenjuje s tem. “Prilepili so mi že toliko izrazov in imen, da mi to etiketiranje pravzaprav daje energijo, zato imam kritike za odskočno desko: gazim po njih in se jim smejim,” pravi. Svoje ženstvenosti ne skriva. Zanjo so ženske ženske, moški so moški. To naravno delitev ogroža kulturni marksizem, ki bo staro celino privedel do izumrtja, saj evropske moške želi prikrajšati za moškost in jih spremeniti v feminizirana bitja, ki v ozkih kavbojkah nosijo napise “Dobrodošli begunci”.
Zaradi tovrstnih pogledov in vpliva, ki ga ima prek spleta predvsem na mlade, so levičarji voditeljico Red Ice TV in Radia 3Fourteen označili za eno najbolj “nevarnih” žensk sodobnosti. Feministkam, za katere pravi, da je gibanje “grdih žensk”, ki “pljuvajo po moških izključno zato, da bi se počutile pomembne”, gredo lasje pokonci, ko Lokteffova spregovori o družini. Po njeno je feminizem sebičen, ker tlači moškega in daje v ospredje žensko, s čimer se uničuje tradicionalna družina, ki tako izgublja svojo vlogo v družbi. “Sufražetke so s svojim gibanjem začele trend sprememb modela volilne pravice z ‘en glas na družino’ na ‘en glas na žensko’. Mož in žena bi morala voliti skupaj,” je prepričana. Skratka, Lana Lokteff je zaradi svojih odkritih besed, zaradi tega, ker pove, kar v resnici misli, postala za levičarje zlo v najčistejši obliki.
Tako glasne in prodorne kritičarke kulturnega marksizma, ki je pred desetletji začel rušiti vse stebre zahodne civilizacije (družino, zakon, svobodo govora, patriotizem, nacionalne kulture in vero), Slovenija (še) nima. Na drugi strani pa je žal preveč kulturnih marksistk, ki so se v “dolgem pohodu skozi institucije”, kot bi dejal Antonio Gramsci, zažrle v vse institucije, postale so glavne razlagalke stvarnosti, brez katerih ne mine skoraj nobena oddaja niti na nacionalni televiziji. Še posebej takrat, ko kdo ogrozi njihov vpliv na medije, šole, sodišča, nevladne organizacije oziroma vse, kar lahko zajamemo s pojmom kultura. In večtedensko razglabljanje koristnih idiotov o škodljivosti in nevarnosti razpisa revije Demokracija za izvirno slovensko domoljubno pravljico kaže, da se počutijo ogrožene.
Ne mislim razpredati o “spodobnosti” ženske, ki je kot predsednica ljubljanske mestne komisije za priznanja podelila naziv častnega meščana Milanu Kučanu, človeku, ki mu osamosvojitev ni bila intimna opcija, in ki je podpirala razvpitega župana Zorana Jankovića. Nikakor ne, ker težko razume slovensko domoljubje, saj je tujerodna. To seveda ne pomeni, da ji odrekam pravico, da pove svoje mnenje. A to je za nas toliko pomembno kot lanski sneg in si ga, kot bi rekel pronicljivi kolumnist Mitja Iršič, lahko da tja, kamor sonce ne posije. Zakaj? Družba Nova obzorja, v okviru katere deluje založba in izdaja revijo Demokracija, je v zasebni lasti. Pogoje in merila postavljamo ljudje, ki kruh služimo na trgu. Enako je s članico komisije Marjanco Scheicher, ob katero se je obregnila Blažićeva, češ da piše o Murku in La Toyi. Res je, a v nasprotju s kulturno marksistko Scheicherjeva svoje storitve in knjige, za katere ni dobila niti centa državne subvencije, prodaja na trgu. To pomeni, da smo mi neto davkoplačevalci, ki Blažićevi, ki dela v javnem sektorju, dajemo denar za plačo; tudi njene davke plačamo. In medtem ko moramo mi ljudi prepričati, da sežejo v denarnico in kupijo naš izdelek, da si lahko izplačamo plače, je Blažićeva v varnem zavetrju proračuna. Podobno kot velika večina kulturnih marksistov. In pravijo, da se takih parazitov najlaže znebiš tako, da jim pripreš finančno pipico in jih pošlješ na trg. Takrat bodo imeli s preživetjem toliko dela, da ne bodo imeli časa razmišljati o neumnostih.
Jože Biščak