Ta konec tedna sem, priznam, nekoliko slabše spremljal dogajanje po svetu. Tu in tam pa sem preko Twitterja ujel kakšen drobec vročega dogajanja v Franciji, kjer je postal rumeni telovnik, sicer del obvezne opreme v avtomobilih tudi v Sloveniji (no ja, lahko je tudi oranžen) nekakšen zaščitni znak protestnikov.
Se spomnite zborovanja na Prešernovem trgu na pragu poletja 2014? Kot nosilno geslo je bil uporabljen verz pokojnega pesnika Daneta Zajca, “Pride čas, ko ni več časa”. Zgodil se je nekakšen rimejk Majniške deklaracije iz leta 1989. Prišli so tudi mnogi podporniki iz tujine. V upanju, da bo ta podpora premaknila in predramila množice v Sloveniji, da bodo na volitvah, ki so kmalu zatem sledile, prišlo do sprememb na bolje.
In rezultat? Zgodilo se ni – nič. Razen inavguracije t. i. novih obrazov. In štiri leta kasneje? Repriza volitev iz leta 2014, le s to razliko, da je tokrat pomladna stranka osvojila relativno večino, a je zato koalicija globoke države stopila skupaj. In končen izid je bil spet isti. Očitno ni še prišel čas, ko ni več časa. Ker nam gre očitno predobro.
Divjanje vraga pred dokončnim zatonom
Tokrat so na sceno stopili Francozi. Na prvi pogled zaradi visokih davkov in cen goriv. Verjetno je bil to le povod, kajti nihče pač ni tako “cepljen”, da bi se šel upirat na ulice izključno zaradi podražitve goriva. Bistvo je nekje drugje – to so visoki davki, ki povprečnega Francoza močno udarijo po žepu, zaradi česar se začnejo spraševati, kam gre ta denar v resnici in koliko mora vsak državljan financirati množice migrantov, ki v Francijo ne pritiskajo samo zadnja tri leta, ampak že kar najmanj desetletje. Še dobro se spomnim svojega zadnjega obiska v Parizu, ki postaja vedno bolj neprijetno velemesto, saj na metrojih ves čas prežijo razni socialni primerki, ki se v ekstremno dragem velemestu lahko preživijo le s tatvinami in z ropanjem neprevidnih turistov. Verjetno ni naključje, da je večina teh “kurjih tatov” priseljencev iz nekdanjih francoskih kolonij. Kar je žal resnica, pa čeprav bo nekdo v tem zapisu spet našel neko rasistično poanto, ker so ti priseljenci pač temnopolti. So what?
Pravzaprav me ob vsem tem niti ne gane več zmerjanje, ki ga iz parlamentarne dvorane spušča Luka Mesec, ki ne ve niti tega, kdo v resnici piše blog Kavarna Hayek, in verjetno ne ve niti tega, kaj pomeni fašizem. Ne gane me niti zvezdaška Svetlana Makarovič, ki je s svojim prostaškim balkanskim preklinjanjem znova sprožila množičen orgazem svojih oboževalcev in somišljenikov, ki jim iz satanskega sveta prinešeni pentagram prinaša navidezno odrešenje. Vse to je le divjanje vraga pred njegovim dokončnim zatonom. In ta zaton se je že začel, saj se v Franciji že dvigujejo množice, ki so imele možnost spoznati, kdo je v resnici njihov mladi predsednik Emmanuel Macron.
Kdaj bomo na ulice odšli Slovenci?
Je torej presenetljivo, da so na enem od posnetkov francoski policisti sneli čelade, ko so se soočili z ljudmi v rumenih telovnikih? Simbolična gesta, ki je pred skoraj tremi desetletji v Romuniji rezultirala v skupni upor proti trinogu Ceauşescuju, že dobiva pospeške tudi v drugih zahodnih državah. V Sloveniji pač ne, kajti obveščevalci iz vrst Udbe in KOS so pač korak pred drugimi in so že nekaj dni pred “revolucijo rumenih telovnikov” začeli širiti šest let (!) star zapis, ki naj bi ga napisal “pošten policist” (najdete ga TUKAJ). Seveda je jasno, da ne gre za zapis nekega preprostega človeka, ampak za produkt udbovskega kontraobveščevalnega laboratorija. Z jasnim namenom: na zvit način pokazati, da so “ta rdeči” na oblasti sicer res slabi, ampak je alternativa še veliko slabša. Kar pomeni pospeševanje t. i. vsegliharstva ter apatije med ljudmi.
Vprašajmo se, kaj ima ta zapis opraviti s sporočilno gesto francoskih policistov, ki bi morali po vseh pravilih braniti režim na oblasti, vendar so se poistovetili z ljudmi, ki so šli na ulice predvsem zato, ker nimajo več kaj izgubiti. Kdaj bomo na ulice odšli Slovenci? Morda takrat, ko res ne bomo imeli kaj izgubiti in ko bomo ožeti kot limone. Do tedaj pa bomo rajši ostali doma, ker moramo trepetati za službe in se zaradi prihodnosti svojih otrok uklanjati lažnivi, sprevrženi in skorumpirani balkansko-neokomunistični narkokraciji. A takšno stanje ne more trajati v nedogled – in morda bo takrat prišel čas, ko ne bo več časa.
Gašper Blažič