Tretja vlada Janeza Janše in štirinajsta slovenska ne bo povsem desna vlada, kaj šele skrajno desna, kot jo želijo prikazati nekateri mediji. To, da lahko slovenski mediji vlado, ki je sestavljena iz dveh levosredinskih in dveh desnosredinskih strank označijo za “skrajno desno”, je le prikaz, v kakšno črno luknjo je padlo slovensko novinarstvo. Družbeni delavci zavezani vrednotam marksizma in leninizma živijo v neki svoji alternativni resničnosti, v svojem paralelnem kvantnem vesolju, povsem odrezani od resničnega sveta, ki jih obdaja. Slovenski novinarji svet namreč dojemajo podobno kot Brane Golubović – za njih obstajajo desno usmerjeni in normalni ljudje. Le da tega ne povedo tako pogumno kot Brane, pač pa svoje sporočilo neopazno zapakirajo v vsak članek, ki ga napišejo. Kar je še huje – svojo fantazmo izvažajo v svet.
Te dni nas je na tviterju preplavila serija naslovov tujih medijev kot so “Slovenia gets a new anti-immigration prime minister.”, “Janez Janša, a friend of Viktor Orban forms a new anti-immigration coalition.” A potem, ko vidimo kateri “zunanji sodelavci” so pisali te naslove, ki so izrazito smrdeli po izkrivljeni slovenski notranje-politični resničnosti, je vse jasno – gre za slovenske novinarje, ki sodelujejo s tujimi agencijami in jim servirajo dnevne doze domačega agitpropa.
Tuje agencije Slovenijo dojemajo kot dovolj obskurno, da takih informacij ne preverijo pri zunanjih neodvisnih poznavalcih. Tako program kot sestava koalicije dovolj jasno povesta, da koalicija ni skrajno desna, niti povsem desna. Že razprava o tem daje agitatorjem pozornost in kredibilnost, ki si je ne zaslužijo.
Torej, kaj je ostalo od argumenta vrhunskih akademikov, ki jih je tako strah za slovensko demokracijo, da so se krčevito prijeli za Guccijeve denarnice? Kje je rasizem, anti-migrantska retorika, homofobija?
Je koalicija “anti-migrantska”? Ta pridevnik so ji namenili levi jezdeci sodobnega političnega fajonizma. Ja, je. Če anti-migrantska pomeni, da je treba suverene meje braniti. A takšno “anti-migrantsko” načelo poznajo v 193 deželah, ki so povezane v organizacijo Združenih Narodov. Nobena od suverenih držav na tem planetu ne bo pustila, da ljudje nenadzirano in brez dokumentov vdirajo na njeno ozemlje. Kot je pokazala najnovejša migrantska kriza na grško-turški meji, smo zdaj vsi Viktor Orban. Tudi Angela Merkel. Vsi vedo, da je konec časov, ko so lahko migranti v kataklizmično velikih skupinah počakali, dokler se šengenska vrata magično ne odpro.
Leta 2015 je bilo drugače. Politika “wir schaffen das” je bila posledica bizarnega uradniškega razmišljanja, da lahko močna evropska država asimilira in integrira milijon prišlekov, katere so v šoli učili, da se sonce vrti okrog zemlje, da lahko moški ženske pretepajo v skladu s suro 4.34 in da je smrt s kamenjanjem pravična kazen za muslimane, ki so se odrekli islamu. Danes se tudi Angela Merkel zaveda, da je taka politika skoraj uničila desno-sredinsko krščansko opcijo CDU in postala najboljša reklama tako za radikalce desno od AfD na eni strani kot Die Linke na drugi. Prvi bodo zaobjeli del volilnega telesa, ki se zgraža nad vedno večjim nasiljem in socialnimi transferji, ki so jih deležni tujci, drugi pa bodo pridobili nove zveste volivce – trajno brezposlene migrante. Zato bo zdaj Merklova skupaj s preostalo evropsko skupnostjo naredila vse, da se leto 2015 ne bo ponovilo. Tudi s fizično silo, če bo potrebno. Leta 2020 je Angela Merkel “anti-imigration chancelor” nič manj kot sta Viktor Orban ali Janez Janša anti-migrantska predsednika vlade. Se pravi, sploh niso anti-migrantski – le politiko bodo vrnili v tire normalnosti, potem ko je zadnjih pet let ta povsem popustila pod histerijo socialističnih aktivistov za odprte meje.
Je koalicija rasistična?
Ni. Ravno obratno. Je pa olajšanje, da imamo končno premiera, ki si upa povedati, da je konec regresivno levičarske politike, ki tujcem dovoljuje nižje civilizacijske standarde, kot jih imamo z ustavo zagotovljene v Sloveniji. Da – resničnim beguncem pred vojno bomo pomagali, a jim odločno povedali, da v Sloveniji velja Ustava Republike Slovenije in zakonodaja, ki jo sprejme Državni zbor, ne pa 114 koranskih sur in zbirka prerokovih modrosti. Pod vladami levih premierjev je bila ta pereča tema asimilacije prišlekov vedno sivo področje, zaradi katerih smo imeli posebne razrede državljanov, ki so imeli carte blanche, da ženske obravnavajo kot človeški približek, ne pa polnopravnega človeka – le spomnite se kako je Ljubljanski islamski in kulturni center vernikom v srbohrvaščini povedal, da ženske na otvoritvi mošeje niso zaželene. V naši drugače ultraliberalni in že skoraj preobčutljivi družbi tistim iz drugih kultur dovolimo, da živijo enako kot leta 520. To je pravi institucionalni rasizem, ki se je razpasel pod vladami Bratuškove, Cerarja in Šarca. Nič več. Dobivamo koalicijo, ki je anti-rasistična in vse ljudi obravnava enako.
Je koalicija homofobna?
Janša je vrhunsko razorožil vsak pomislek o tem v svojem govoru, kjer se je obregnil ob regresivno levičarstvo in rekel, da ne moremo sprejeti ljudi, ki se jim zdijo istospolne zveze nesprejemljive. Zakaj to vem? Ker so me takoj po govoru začeli klicati zmedeni liberalni prijatelji rekoč: “A ni SDS homofobna stranka?!” Čas je, da namesto iskanja fantomske homofobije na desnici, začnemo zastavljati neprijetna vprašanja kaj je “refugees welcome” politika odprtih vrat prinesla Evropi. Tista težka vprašanja zlizanosti skrajne levice in skrajnega islama, zaradi katere se homoseksualci v Nemčiji vpisujejo v AfD, saj so se napadi nanje povečali za trikrat od begunske krize leta 2015 naprej – napadi, ki jih ne izvajajo desni homofobi ampak islamski fundamentalisti, ki čakajo na deportacijo, potem ko jim je bila zavrnjena prošnja za azil. V Nemčiji je te dni fenomen AfDju naklonjenih homoseksualcev tako prisoten, da so izumili celo besedo zanj – homonacionalizem. Ste presenečeni? Bi bili tudi presenečeni, če vam povem da 50 odstotkov v evropskih muslimanov zahteva zakonsko prepoved homoseksualnosti? Kaj pa v Siriji, Iraku, Iranu, Pakistanu, Afganistanu, Jemnu, Maroku, Alžiriji… saj veste v tistih deželah od kod prihajajo pridne delovne roke, ki čakajo na meji z Grčijo, da rešijo naše pokojninske sisteme? Manj kot 10 odstotkov prebivalstva misli, da je homoseksualnost sprejemljiva, več kot 80 odstotkov pa jih verjame, da si homoseksualci zaslužijo smrtno kazen. Pričakujem, da bodo akademiki pisali protestna pisma NVO-jem, ki na meji aktivno sabotirajo pravno državo in migrantom dajejo skrita navodila, kako se izogniti našim organom pregona in kako jih prisiliti, da jih obravnavajo kot azilante.
Kakšno vlado torej dobivamo?
Prvo vlado po dolgem času, ki si upa priznati, da je bistvo gospodarskega in družbenega razvoja dodana vrednost, ki jo proizvedejo zasebniki. Prva vlada, kjer obstaja upanje, da kapitalizem in svobodna podjetniška pobuda ne bodo več grde besede. Končujemo obdobje vojne na podjetništvo, ki je vladala v sedmih letih levih vlad. Simbol te vojne je bila prejšnja koalicija, kateri je diktirala tempo stranka, ki si prizadeva za nacionalizacijo zasebnih produkcijskih sredstev. Marjan Šarec pa njena personifikacija – gospod, ki se je tako rad družil z levimi aktivisti iz vseh mogočih sfer civilne družbe, delodajalcem pa je na srečanju namenil 15 minut svojega dragocenega časa. Tega obdobja bo zdaj nepreklicno konec. Končno se spet zavedamo, kdo nas hrani.
Mavrične koalicije so evropska normalnost. Le slovenski mediji so nam pričarali iluzijo, da je vsako sodelovanje z desnico izdajalsko. Nekateri pravijo, da se s tem izloči deklarirano desni del volilnega telesa, ki predstavlja več kot tretjino slovenskih volivcev. Sam bi šel dlje – s tem se v skrajno levi bazen izolira tudi volja volivcev, ki niso volili levo-liberalnih strank zato, da bi se nato ti zaradi medijsko izsiljenega sektaštva na silo povezovali s skrajno nacionalizatorsko levico, ampak zato, da se povežejo s proevropskimi, propodjetniškimi strankami na desnici. Slovenija je polna liberalcev, ki niso socialisti, a so nasedli medijski propagandi, da je SDS na meji nacizma, NSI pa “cerkvena” stranka. Bazen liberalcev, ki so nekoč volili za Državljansko listo je velik in se pretaplja v številne glasove na sredini. Krivično je, da se potem ti glasovi z umetnimi ideološkimi pregradami izolirajo na levi in se jih povezuje s skrajno levo politiko, ki jo danes predstavljata SD in Levica. Koalicija, ki nastaja je koalicija razuma, sodelovanja in kompromisov. Prva, ki bo dosegla spravo tam kjer jo Slovenci resnično potrebujemo – v viziji o tem kako bomo v globalnem svetu čim bolj konkurenčni. Robustna socialna država pa bo le posledica. Medtem, ko bodo v Levici, SD-ju in LMŠ-ju ob izdatni hujskaški pomoči Mladine še vedno tavali po tistih pozabljenih gozdovih, po katerih tekajo duhovi fašistov in nacistov z mitraljezi, bo koalicija zaposlena s tem, kako poskrbeti, da bomo v teh stresnih časih živeli čim manj stresno, zaslužili čim več denarja, zgradili čim več domov za ostarele in podjetnikom z deregulacijo pomagali prebroditi krizo. Postali bomo normalna evropska država, ki razume, da se resnična sprava ne konča z dognanjem kateri totalitarizem je bil zmagovalec druge svetovne vojne, ampak s tem, ko si vsi skupaj priznamo, da ima politika en sam cilj: kako poskrbeti, da bomo vsi skupaj zgradili čim bolj vitko in učinkovito državo, posledično pa imeli tem bolj težke denarnice. Skrajno levico pa pustimo v gozdovih, da se za vse večne čase sizifovsko bojuje s prikaznimi, ki jih ni.
Mitja Iršič