fbpx

Kolumna o cenzuri pri Delu: Nogometna Republika Slovenija

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Ugledni slovenski časopis Delo je pred dnevi objavil nenavadno napadalno, z dejstvi sprto in žaljivo pisanje novinarke Anje Intihar z naslovom “Na Dimitriju Ruplu svet stoji”. Na naslov “poštnega predala” in urednice Simone Fajfar sem poslal kratek ugovor. V spremnem pismu sem napisal:  

Spoštovana gospa Simona Fajfar,

prosim za objavo odgovora gospe Intihar. Ob tem prosim za čimprejšnje sporočilo, ali nameravate odgovor objaviti.

Lp Dimitrij Rupel

Ko sem ugotovil, da si hočejo uredniki vzeti čas za premislek, sem dva dni pozneje poslal še kratko vprašanje:

Spoštovana gospa Fajfar,

predpostavljam, da Vam ni pretežko sporočiti, ali bo moj odgovor gospe Intiharjevi objavljen v Pismih to soboto. To informacijo pootrebujem, ker bom v primeru, da ga ne nameravate objaviti, tekst objavil drugje. Glede na to, da gospa Intiharjeva ne piše po resnici, sem do odgovora upravičen tudi po zakonu.

Lp Dimitrij Rupel

Tudi na drugo sporočilo nisem dobil odgovora, zato sem (18. maja) napisal še tretje:

Spoštovani,

prosil sem Vas za odgovor o pripravljenosti uredništva Dela glede objave mojega prispevka v pismih bralcev. Če mi ne boste odgovorili do danes (torek,18. maja) do 16h, bom smatral, da je odgovor negativen in bom poiskal drugačno možnost.

Lp D. Rupel

Ko še vedno ni bilo odgovora, sem se umaknil v zavetje kolumne pri Novi24TV. Moja mala lamentacija je morda s širšega in globljega stališča nepomembna, vendar ilustrira miselnost nekaterih naših novinarjev, urednikov in medijev, ki se sicer pogosto potegujejo za svobodo in verodostojnost izražanja, predvsem pa se z velikimi naslovi in bučno razglašajo za žrtve krivic in napadov. Pravijo, da zoper njih vodijo vojno vladne ustanove, pogosto – tako berem – celo sam predsednik vlade, ministri in drugi mogočni ljudje.

Zaradi cenzure pri Delu svoj odgovor objavljam pri Novi TV. Takole sem napisal:
Naslov članka gospe Anje Intihar (Na Dimitriju Ruplu svet stoji) bi me v kakšnih drugih okoliščinah morda razveselil, vendar je na srečo ali žalost zmoten, kot je zmotno še marsikaj v članku. Predvsem ni res, da bi me iz pokoja “ozavestil” Janez Janša. (Besede “ozavestil” in njene povezave s seboj sicer ne razumem: najbrž namiguje na predsednikovo pobudo, ki pa je ni bilo.) Drugič tudi ni res, da bi bil jaz predmet političnega kadrovanja, saj zasluženega pokoja nisem zapustil, ampak sem še vedno v njem. Res je samo to, da me je nedavno za “v.d. direktorja Javne agencije za knjigo” predlagal svet te agencije, odločitve pa še ni. In končno ni res, da bi bil predlagan nekdo, ki je “naš” in ki bi “igral melodijo, ki .. jo bodo zapovedali.”

Morda je slika naslednjega: 1 oseba in smiling

Avtorica Anja Intihar. (Foto: FB)

Morda je gospa Intiharjeva prišla na idejo o zapovedani melodiji zaradi lastnih izkušenj? V vsakem primeru mi povezovanje z drugimi vodilnimi osebnostmi iz časa osamosvajanja (Janša, Kacin, Simoniti) in domneva o “prilaščanju zaslug za osamosvojitev” oz. “jadranju na teh krilih” (ob tem, da sta mi v čast) dajeta misliti, da je zgodba o agenciji za knjigo samo pretveza in najnovejši poskus obračunavanja s tistimi, ki smo si pred tridesetimi leti prizadevali za slovensko državnost.

Najbolj žaljiv in spodobnega novinarja nevreden je zadnji stavek, da sem “simptom vsega, kar politika in družba (danes) ne bi smeli (več) biti“. Gre za diskvalifikacijo, ki grobo in nesramno meri na moje diplomatske in akademske dosežke, na 10 let vodenja MZZ in na mojo univerzitetno profesuro od leta 1989 do danes. Toda ne gre samo za diskvalifikacijo. Gre tudi za poskus likvidacije!

Gospo Intihar moti, da sem še živ, kar spričo nekaterih drugih protestnih napisov, ki pozivajo k uboju tega ali onega državljana, ki je sodeloval pri osamosvojitvi pred 30 leti, ni nenavadno. Gospa Intihar se gotovo zaveda, da so leta, starost in penzija zanimivo gradivo za podžiganje generacijskih bojev in vseh vrst diskriminacij. Po svetu, npr. v Ameriki, Italiji, na Kitajskem, v Nemčiji ali Rusiji noben resen človek sposobnosti za opravljanje – celo vrhunske – javne ali državne službe ne povezuje s starostjo. Ljudje, ki so starejši od mene, v ZDA ali v Italiji opravljajo zahtevnejše funkcije, kot je funkcija direktorja književne agencije: npr. funkcijo predsednika države. Kaj bi morali reči – če bi upoštevali EMŠO – o Josipu Brozu, Francetu Bučarju, Milanu Kučanu, Ernestu Petriču, Janezu Stanovniku … navsezadnje o Marku Ilešiču (letnik 1947), ki ga Pahor predlaga za evropskega sodnika?

Gospa Intihar seveda ve, da ne gre za starost. Mnogo mlajši Renati Zamida, ki je bila nekoč direktorica JAK-a, so poleg razsipnosti in neučinkovitosti dokazovali tudi nezakonitosti. Tu mislim na težave, ki jih poznavalci opisujejo kot odnos do frankfurtskega projekta kot bankomata, kot zlorabo državne nepremičnine, oddane v najem svetniku agencije, ki bi moral direktorico nadzorovati, pa je v resnici samemu sebi urejal posel… Ko slišim, da gospa Zamida od JAK-a oz. Ministrstva za kulturo zahteva 88.000 evrov odškodnine, češ da so jo zamenjali iz političnih razlogov, mi pride na misel, kar sem izkusil na lastni koži. Predsednik Türk leta 2008, predsednica vlade Bratuškova in zunanji minister Erjavec pa leta 2013 so mi brez posledic zase in brez odškodnine zame onemogočili delo v diplomaciji, ki sem jo bil ustanovil, in me – prisilno upokojili.

Kar zadeva dobro plačane službe, naj novinarka pogleda nakazila na račune svojih šefov, predvsem pa naj se zamisli nad dohodki napovedanih in maziljenih funkcionarjev NRS (Nogometne republike Slovenije).

dr. Dimitrij Rupel