Kongres socialističnih aparatčikov

Datum:

Avgust 2014. Alenka Bratušek komaj zadržuje jok, ko se odpravlja od govornice proti sobi sramu nekje na koncu hodnika Evropskega parlamenta. Za njo je najhujši dan v njenem življenju. Po triletnem pripravništvu kot premierka obskurne države na severu Balkana se ji je pred nekaj tedni izpolnila želja, ki bi potešila njeno resnično življenjsko ambicijo: 20.000 evrov plače na mesec … pardon, položaj EU-komisarke. Samoimenovanje ni bilo dovolj. Evropski poslanci – tudi nekateri iz njenih ideoloških vrst – so se pogledovali in nerodno zmigovali, ko je končevala osebni vaginin monolog z naslovom: “O evropski prometni problematiki ne vem ničesar, pa saj kot bodoča komisarka itak nimam nobenih pristojnosti, da bi kaj spremenila, tudi če bi kaj vedela.” Končalo se je tako, kot se mora končati v svetu, kjer obstaja vsaj trohica uradniške meritokracije. Bila je zavrnjena. Čeprav je evropskim poslancem lepo razložila, da “Evviva il comunismo e la libertà” v Sloveniji ne pomeni “živel komunizem”, ampak “smrt fašizmu”. Takrat je Miha Mazzini pisal o tem, kako so bili njeni nastopi, ko je bila še predsednica vlade, na moč podobni nastopu pred Evropskim parlamentom, a nihče ni opazil nič posebnega, dokler nas na to ni opozoril beli svet. V smislu, da smo v domači politiki pač navajeni na nek nivo dekleratornosti funkcionarske službe in da lepo zveneče floskule dojemamo kot modus operandi politike nasploh.

September 2018. Alenka Bratušek je bila po nekem nikomur jasnem mentalnem ključu – po tistem debaklu, ki bi ubil ne le politično, ampak tudi poklicno kariero kogarkoli v običajni deželi – še enkrat izvoljena v državni zbor, drugič pa povabljena v nastajajočo bolivarsko koalicijo kot ministrica. Kot potencialna ministrica ima zelo podoben nastop kot pred štirimi leti. Le da pred občinstvom, ki je imelo očitno veliko nižja pričakovanja. Prebere nekaj sladkih ničnosti o tem, kako bomo gradili avtoceste, obnovili železnice, in če bi bilo po njenem, bi še drugi tir zgradili brez madžarskih neofašistov, in nam zagotovi, da Koper ne bo nikoli italijanski (ali madžarski), dokler bo ona ministrica, pa tudi če nam bo morala za to vzeti še 250 milijonov evrov. Vmes bo skušala še z revizijo preveriti, ali v Sloveniji res nimamo dovolj sposobnih betonerjev, ki bi zbetonirali predor Karavanke namesto Turkov. Kako bomo dobili denar za vse smele načrte? Prihodkovna stran proračuna je naš prijatelj. Tudi leta 2013 je lastnoročno rešila državo trojke tako, da je trajno zvišala DDV, dokapitalizirala banke za 3,5 milijarde evrov in si od neznanih tujih vlagateljev izposodila še 2 milijardi, ki ju bomo odplačevali tja nekje do časa, ko se bodo naši vnuki učili prvih šeriatskih naukov. Za razliko od evropskih poslancev so bili naši torej veliko prizanesljivejši. 11 odbornikov je bilo navdušenih nad njeno predstavitvijo in jo je potrdilo kot naslednjo ministrico za infrastrukturo.

Pa saj se nismo več čudili. Le dan prej so potrdili še absolutnega političnega analfabeta Tugomirja Kodeljo – človeka, ki je nedvoumno pokazal, da ne loči povsem dobro pojma javna uprava in lokalna samouprava oziroma da pravzaprav sploh ne ve, kaj javna uprava je. Še dan prej so mediji hvalili lik in delo nesojenega poslanca z umetno vzhičenostjo na ravni bajke o rojstvu Kim Jong-ila in nato naleteli na hudo dilemo, ko jim je vnaprej pripravljena samopotrditev pljusknila v obraz. Tako njim kot poslancem, ki so ga potrdili. Šarec je, najbrž ne da bi to želel, izpostavil vso bedo režimskih medijev in koalicijskih poslancev, kot tudi zaslišanj pred odbori, ki imajo očitno le formalno vlogo uradne legitimacije izbranega aparatčika, povsem nepovezane z resničnimi sposobnostmi ministrovanja.

Več kandidatov se je predstavilo, bolj smo imeli občutek, da bomo kmalu imeli koalicijo sestavljeno izključno okrog premise, da se davkoplačevalcem zmeraj lahko vzame še več, da bodo nato socialistični plutokrati njihov trud modro redistribuirali med ljudstvo po načelu: “Če imam jaz 3 evre, ti pa 100 evrov, imam jaz 103 evre.”

Ksenija Klampfer je zagotovila, da se bo v prihodnjih dveh letih minimalna plača višala s stopnjo 4,5 odstotka in najbrž lastnoročno povzročila višanje delnic proizvajalcev avtomatskih trgovinskih blagajn. Ukinila bi agencijsko in prekarno delo, dva simptoma bolezni nekonkurenčnega plitvega trga. Bolezni se seveda ne bo lotila. Socialisti ne zdravijo, ampak povzročajo bolezni, da lahko potem zdravijo simptome.

Erjavec se je zavzel za več denarja za vojsko. V osmih letih so sredstva padla za 42 odstotkov, kar je usodno vplivalo na bojno pripravljenost. Zato je treba v vojsko nujno spumpati nekaj milijonov evrov, saj je očitno, da težava ni slaba optimizacija porabe, ampak pomanjkanje denarja. Eden glavnih akterjev nakupa oklepnikov Patria, ki je bil po nekem čudnem naključju povsem izoliran od medijsko-pravosodnega pogroma, bo tudi tokrat kupoval oklepnike, a ni razložil, kako bo nakup spravil mimo svojih marksističnih koalicijskih partnerjev, ki bi najraje razorožili vse bojne enote in jih preobrazili v ogromne poligone za boje z air-gun puškami. Njegova predhodnica Katičeva bo do nadaljnjega svoje blagodejne vodstvene vrline – ki so Slovensko vojsko preobrazile v mogočno armado – zdaj podarila še pravosodju, tako da se bo (tokrat pa povsem zares!) spopadla z gospodarskim kriminalom.

Andrej Poklukar se je očitno zmotil in je mislil, da se zagovarja za funkcijo ministra za obrambo, saj je bila njegova predstavitev obarvana predvsem z varnostno problematiko zaradi begunske krize, ki smo ji priča. Katere begunske krize že? Tiste, ki je nastala 4. junija 2018? Še dan prej noben večinski medij ni omenjal beguncev ali migrantov, niti pomislekov glede varnosti državljanov v zvezi z njimi. No, tudi Poklukar se je zavzel za večje financiranje varnostnega sistema, ki je bil leta žrtev varčevanja. Ker itak vsi vemo, da se stvari same po sebi popravijo, če vanje mečemo denar – kar poglejte dokapitalizacijo bank. Kakšni bodo ukrepi? O tem bo govoril komaj, ko se bo posvetoval s stroko – zaenkrat očitno še ni imel časa. Pomembno je, da se čimprej sestavi kulisa financiranja. Stroka bo potem že nekako našla pot, kako denar kanalizirati na prava mesta, da bomo mi varni, migranti pa varno transportirani v Avstrijo. No, kljub temu so v SMC in Levici še zmeraj prepričani, da se o varnostnih vprašanjih v zvezi z begunci sploh ne smemo pogovarjati, ker s tem po nepotrebnem vzbujamo strah in ksenofobijo. Dovolj je, če smo tiho in si pripravimo avatarje z različnimi zastavami evropskih držav, da jih naložimo v profilno sliko na Facebooku naslednjič, ko bo kak migrant – ki se je izmuznil skozi slovenski luknjasti azilni sistem – iskal osebni džihad.

Nekdanja ministra za izobraževanje Jernej Pikalo in Igor Lukšič (Foto: STA)

Jernej Pikalo je dedek mraz socialne države. V svojem zvrhanem rdečem  košu nosi brezplačne vrtce. Sredstva za izobraževanje se bodo dvignila na 6 odstotkov BDP, sredstva za znanost pa na 1 odstotek. Taka vlaganja so naložba, pravi. Res je – skupina marksistov, ki je s Štrukljem na Kongresnem trgu gonila internacionalo in grozila, da danes zahtevajo, jutri pa bodo vzeli, je res naložba v prihodnost. Saj jih je takrat tovariško preko videa nagovoril tudi Pikalo, ne glede na to, da so protestirali tudi proti njegovi stranki. Očitno se bo na področju šolstva veliko zgodilo – razen zakonske ureditve financiranja zasebnih šol, ki za koalicijo ni prioriteta, kar v prevodu pomeni, da bodo starši učencev v zasebnih šolah vsaj še en mandat neustavno neenakopravni.

Se spomnite lažnega magistra Jureta Lebna, človeka, ki je drugi tir goreče, z vso svojo dušo pripeljal vse do faze mafijsko preplačane makete? Ja, glavni zastopnik slovenskih betonerjev bo minister za okolje in prostor. Morda je bila Irena Majcen še najboljša ministrica v prejšnji vladi, ker je bila tako nevidna, da smo jo videli šele 2 tedna po kakšni naravni nesreči, ko so mediji že stresali Cerarja za rokav, češ kje je ministrica, stanje je še zmeraj kaotično? V politiki in sploh pri javnih funkcijah velja načelo manj je več. Te miloščine nam Leben očitno ne bo namenil. Odločno bo podprl nevladne organizacije, te ponikovalnice javnega denarja, in se z njimi srečeval enkrat na mesec, kot s paravojaškimi milicami, ki bodo tako neizvoljene sokrojile vladno okoljevarstveno politiko (na kak način delujejo le-te, smo videli, ko so gverilsko in namerno zavajajoče napadale genetsko spremenjeno hrano in jedrsko energijo). Sploh je bodoči minister izredno navdušen nad besedama “zeleno” in “krožno”, ki ju najraje uporablja poleg še ene, socialistom tako ljube: “neprofitno”.

Foto: STA

Miro Cerar, človek, ki se je v le štirih letih spremenil iz legalističnega deklamatorja členov iz Ustave RS v najbolj nevzdržno, hvalisavo politično karikaturo, povsem na ravni svoje prednice na prestolu, bo po tem, ko je dejal, da s to vlado ni več mogoče delati, še naprej delal s to vlado kot minister za zunanje zadeve. Morda so ga neomarksistični nacionalizatorji prepričali, da bo zdaj vse drugače? Kakorkoli, Miro Cerar je skozi mandat postal pravi mojster grandioznih zeleno, referenčno, krožno digitalnih besed, ki zvenijo veličastno, a v sebi ne nosijo nobenih konkretnih ukrepov. Ste vedeli, da je “gospodarska diplomacija zmeraj bolj pomembna”? Ne, Miro, tega pa nisem vedel. Kdaj ste pa vi to izvedeli? Ko so nas Rusi odvrgli kot ta zadnje klošarje, ko je bilo treba sprejemati pomembne strateške odločitve glede dotoka energentov, čeprav sta s tvojim rusofilnim zunanjim ministrom večkrat opravljala proktološke preglede Sergeju Lavrovu in Vladimirju Putinu? A kakorkoli že – Miro se ne bo dal. Tokrat bo okrepil mrežo gospodarskih svetovalcev na konzulatih. Upajmo, da je Špela Kučan na voljo in ji bo slovensko stalno predstavništvo pri Združenih narodov pustilo, da gre na konzulate po svetu privabljat tuje investitorje. Se bo Miro Cerar oddaljil od rusofilne politike predhodnika, ki ni dala nobenega rezultata, razen tega, da bomo najbrž znova na začetku pri arbitraži? Se bo končno obrnil k našim tradicionalnim zahodnim zaveznikom? Ne, ozirati se moramo po netradicionalnih partnerjih, kot so Japonska, Kitajska, zalivske države …  Joj, kako težko je ljudem, ki stojijo na ramenih antiimperialističnih aktivistov, priznati, da se je treba približevati ZDA, ne pa Ruski federaciji.

Okej, do zdaj smo ugotovili vsaj to, da si bodoča #ZaVsakoCeno vlada pretirano ne beli glave s kompetencami ljudmi, ki jo bodo predstavljali na domačem in mednarodnem parketu. Nekaj bo že – če ne drugače, po inerciji socialističnega gradualizma. Je pa zanimiv lajtmotiv vseh kandidatov, ki so jim ga skoraj zagotovo vnaprej napisali ljudje iz generalštaba propadlega LDS in ki je v novem desetletju dobil občutno zle kolektivistične podtone.

Nekako takole gredo zadeve:

  • Kandidat se predstavi in gre medlo skozi naloge, ki jih ministrstvo opravlja, z medlimi, pogosto dvoumnimi predlogi, kako bi se določene naloge lahko optimizirale.
  • Kandidat obljubi, da bo svojemu resorju priboril čim več davkoplačevalskega denarja.
  • Kandidat obljubi, da bo svojemu resorju priboril čim več evropskih kohezijskih sredstev.
  • Kandidat se bo boril proti globalnemu kapitalizmu in skrbel za čim večjo participacijo državnega kapitala v domačem gospodarstvu.
  • Kandidat predstavi intervencionistične ukrepe, s katerimi bo domače gospodarstvo prisilil v aktivno participacijo pri izvrševanju zgoraj omenjenih točk.
  • Končni cilj vladnega delovanja vseh ministrstev je čim večja enakost med državljani (dodana vrednost, kapitalske rezerve in dobiček so grde besede).

Vse drugo so le okraski piarovcev, ki pišejo govore in usmerjajo strategije. Krožno gospodarstvo, zadružništvo, socialno podjetništvo, referenčna digitalna prestolnica sredi Evrope, obramba pred fantomskimi skrajno desnimi grožnjami (Šiško, Orban) …  le pamfleti, ki nekako kozmetično polepšajo osnovno sporočilo, ki se le v detajlih loči od tistega, ki ga promovira Levica. Očitno je končna igra slovenskih socialistov le, kako se bo denar prenakazoval iz denarnic davkoplačevalcev v črne luknje nepotistično napihnjenih, neučinkovitih resorjev, do vrha natlačenih z rentniki. Desant na gospodarstvo, ki ga v tem trenutku izvaja stranka Levica v navezi s komunistično frakcijo znotraj Socialnih demokratov in glasili socialistične zveze delovnega ljudstva, je le logična posledica fiskalnega apetita koalicije #ZaVsakoceno. V tem trenutku se izvajajo predpriprave za plenjenje po zasebnem premoženju ne le gospodarstvenikov, ampak slej ko prej tudi povsem običajnih ljudi (slovenskega) srednjega razreda, ki bi bili v tujini še zmeraj na meji revščine. Obeta se nam koalicija davčnih bremen, dajatev na dajatve, povampirjene birokratizacije in odganjanja investicij (tako domačih kot tujih).

Koalicija #ZaVsakoCeno potrebuje mojstre, kot sta Alenka Bratušek in Miro Cerar. Ljudi, ki lahko poraz mojstrsko retorično obrnejo v zmago. Ljudi, ki sami sebi pripisujejo skoraj mesijanske sposobnosti reševanja ogromnih družbenih sistemov, čeprav se jim pomembna skupina stroke brez uspeha trudi dopovedati, da so njihove odločitve rešile le status quo ante bellum slovenske tranzicijske levice in da bodo vse strukturne težave, ki jih v nahrbtniku nosimo že vse od osamosvojitve, ob naslednji svetovni krizi z vso silo pljusknile nazaj in nas tokrat dokončno potopile. Seveda se takrat nobeden od njiju ne bo posipal s pepelom in priznal, da je zamudil priložnost za večje strukturne reforme. Kriv bo neoliberalni kapitalizem. Krive bodo bonitetne hiše. Kriva bo EU. Krive bodo ZDA. In zopet bomo zapeli “Evviva il comunismo e la libertà” ter si začeli beliti glavo s tem, kako bi bogate naredili revnejše, da bi bili bolj enaki revežem – tako bomo vsaj vsi na istem. Empatija pomaga. Uničujoč cikel, ki ga lahko preprečimo le na en način – s povsem desno-sredinsko vlado, brez penzionističnih, levo-sredinskih, marksističnih, nacionalističnih ali demokratično socialističnih priveskov. Takrat pa bomo morda priča povsem drugačnim ministrskim zaslišanjem. Takim, katerih cilj bo najti ljudi, ki bodo državo skozi nepriljubljene reforme pripeljali v svetlo prihodnost, ne pa tako kot danes, ko iščemo ljudi, ki bi bili čim bolj podobni propadlim levim kolegom iz prejšnjega mandata. Za zdaj se pač moramo zadovoljiti s kimajočim totalitarnim kongresom socialističnih aparatčikov, ki upajo, da bodo vladali vsaj dovolj dolgo, da bodo kot poslanci lahko zaprosili za nadomestilo. Spet nas bo moral beli svet opozoriti, da je nekaj gnilega v deželi slovenski.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Prohamasovski levičarji se bodo srečali na vseslovenskem shodu sredi Ljubljane

Inštitut Danes je nov dan, eden njegovih najbolj znanih...

Mladi zdravnik: Podcenjevali smo, kako zelo je tej vladi vseeno

Včeraj je potekel stoti dan zdravniške stavke. Vlada Roberta...

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...