Ljubitelji etatizma in komandnega gospodarstva so se odločili, da bodo v Ugandi odpravljali revščino in lakoto z gojenjem koruze. Mednarodna zasedba »strokovnjakov« je z domačimi oblastniki izbrala vasico v bližini meje s Tanzanijo. Vaščani so bili sicer povsem zadovoljni z matokami (zelene banane, ki jih pripravijo na tisoč in en način), a uradniki so vztrajali, da je koruza boljša, saj je bolj hranljiva in odporna na sušo. No, prišel je čas prve žetve, pridelali so 3.840 ton koruze. Zagata ni mogla biti večja, saj ni nihče vedel, kaj storiti s presežkom koruze. Stroški prevoza v oddaljene kraje so bili previsoki, da bi bili dobičkonosni, vas ni imela primernih prostorov za skladiščenje, koruza je začela gniti. Vdova in matih devetih otrok je povedala: »Koruza je povsod. Pod posteljami, v dnevnih sobah, kuhinjah – povsod. In podgane so tudi povsod.« Kar se je začelo z dobrimi nameni, se je končalo z jezo tistih, katerim naj bi pomagali. Primerov, kako plansko gospodarstvo in vmešavanje države v življenje ljudi škoduje predvsem tistim, ki naj bi jim bila pomoč namenjena, in sproža še večjo revščino, je nešteto. Od Venezuele in Kube do Severne Koreje.
Tudi razvite zahodne države niso imune na posamične poskuse vpeljave socialističnega poslovnega modela. Samo spomnimo se, kako so ameriški marksisti v Michiganu odprli vegansko restavracijo Bartertown Diner, ki se je kasneje preimenovala v The Garden Diner and Café. Dokazati so hoteli, da znajo socialisti poslovati in da marksistično poslovanje (karkoli že to pomeni) deluje. Seveda so neslavno propadli.
Prav vsi socialni eksperimenti, s katerimi so socialisti (levičarji na splošno) kjerkoli po svetu želeli »pomagati« ljudem bodisi iz revščine, bodisi doseči »enakost« med njimi (predvsem s svojo mantro »odvzemi in prerazporedi«, da bi posamezniki prišli do stvari, ki bi jim sicer bile v danih razmerah nedosegljive, ali da bi z različnimi socialnimi korektivi dosegli neko navidezno pravičnost in omogočili boljše življenje vsaj v vzporednem svetu), so se vedno slabo končali. Tako (in nič drugače) bo s Šarčevo poroštveno shemo pri najemanju stanovanjskih posojil in tudi koalicijsko ukinitvijo prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. A če so pri poskusih v Ugandi in ZDA denar izgubili zasebni donatorji in vlagatelji, se slovenska vlada igra z denarjem vseh (neto) davkoplačevalcev.
Vedenje in delovanje socialistov je popolnoma nelogično in dogmatično. Njihovi postulati so racionalno nevzdržni, razvili so fantastičen imunski sistem na empirične rezultate. In ko pride, če pride, do uresničitve njihovih idej v praksi, ki na koncu seveda doživijo popoln polom, so krivi drugi. Krivec je vedno znova isti – kapitalizem. V nasprotju z desničarji se levičarji ne učijo na napakah, še manj jih priznajo, zato njihovo znanje temelji le na prepričanju v svoj prav. To je razumljivo, saj ima njihova iracionalnost podlago na psevdoznanstvenih »odkritjih« socialističnih avtoritet: od Marxa prek Lenina in Stalina do Kardelja. Tudi povsem oprijemljivi rezultati, ki dokazujejo njihovo zmoto, jim ne morejo do živega. Preprosto zato, ker njihovo prepričanje temelji na socialistični dogmi. Ampak pri vsem tem jim ni prav nič nerodno, da se hranijo z dosežki civilizacije, ki jo po pravilu gradijo desničarji (kapitalisti). In vedno znova najdejo način, da pridobijo nove in nove privržence, ki jih potem prevarajo s svojimi idejami o pravičnosti.
Jože Biščak