Ko sem pred leti prvič dobil v roke Krasni novi svet Aldousa Huxleya, sem ga bral kot nekakšno utopijo ekscentričnega vizionarja, ki nima ničesar skupnega s časom in prostorom, v katerem živimo. Priznam, motil sem se.
Roman Krasni novi svet je Huxley napisal že davnega leta 1932, roman o prihodnosti, kot mu je rekel avtor, je vizionarska napoved družbe, v kakršno nas peljejo sodobni snovalci družinske politike. Dogaja se 632 let po tem, ko je Henry Ford uvedel tekoči trak in množično proizvodnjo, s katerima v Krasnem novem svetu izdelujejo pet kast ljudi za povsem določena dela – od inteligentnih alf do skoraj bebavih epsilonov. Mesto posameznika je v tehnološko visoko razviti družbi natančno določeno, njegova svoboda pa do skrajnosti omejena.
V krasnem novem svetu ljudje ne potrebujejo očeta in mame, nihče ni več rojen v družini, ampak ga “iztoči” tekoči trak. V družbi vlada brezmejna svoboda, odvezana norm in temeljnih vrednot. Vodilno geslo novega sveta je sreča, če pa se pojavi problem, imajo somo, drogo, ki odpravi vse skrbi. Pri starosti 60 let človeka evtanazirajo in reciklirajo.
Z družbo upravljajo nadzorniki, ki skrbijo, da se nič ne spreminja. Višje kaste nimajo želja, nižje pa nimajo pogojev, da bi kaj spremenili. Nižje kaste so namreč omejene na razumevanje družbenega sistema, vse skupaj pa je v interesu idealne družbe, v kateri večina služi eliti, najbolj zaželen poklic pa je oglaševalec. Vse, kar spodbuja zvestobo in navezanost med ljudmi, je nevarno. Koliko podobnosti z današnjo družbo!
Svetovna levica, ki jo obvladuje homoseksualni lobi, nam predpisuje, kaj bomo mislili, jedli in sovražili
Zahteve homoseksualnega lobija po radikalnih družbenih spremembah v svetu in Sloveniji so vse glasnejše. Fašistoidno vsiljevanje skrajno levičarskega razumevanja družine in odnosov med ljudmi izvajajo univerze, ministrstva in “nevladne” organizacije. S sprejetjem novega družinskega zakonika, ki je bolj družinski spomenik, se tudi Sloveniji obetajo časi, kakršne v svoji viziji napoveduje Huxley. S pohodom homoseksualnega lobija v vlade, na sodišča in v medije tudi se pogoji za družbo Krasnega novega sveta pospešeno vzpostavljajo tudi v Sloveniji.
Snovalci nove družbe multikulturnosti, kakor se trenutno popularno imenujejo, družino sovražijo, ker pomeni prostor identitete in opredelitve, iz katere zrastejo trdni ljudje, s katerimi je težko manipulirati. Spolna, verska, narodna in politična opredelitev je za večino ljudi še vedno temelj osebne svobode, ki totalitaristom ni po volji. Sodobni revolucionarji zato podirajo meje etično in zdravorazumsko sprejemljivega. Trdijo, da ni razlik med spoloma, spodbujajo nezakonite migracije, ki pospešujejo terorizem, ženskam so podtaknili detomor kot pravico odločanja o svojem telesu, ločitve propagirajo kot sodoben način življenja, iz javnega prostora pa izganjajo vero in Boga.
Ob tem so poskrbeli, da je šel družinski zakonik zelo hitro skozi proceduro. Režimski mediji so omejili poročanje, koalicijski poslanci pa razpravo civilne družbe na pristojnem odboru. Izpustili so prvo branje zakona, ta teden pa opravili kar drugo in tretje branje skupaj ter zakonik dokončno sprejeli. Za normalnost, ki jo je na družinskem referendumu decembra 2015 podprlo skoraj 400.000 ljudi, sta bili pričakovano le stranki SDS in NSi.
Družinski zakonik vse slovenske družine obravnava kot problem. In to JE problem!
Slovenci si zaslužimo tak družinski zakon, ki bo družinam izkazoval naklonjenost in jim zagotavljal z zakonom določene ugodnosti, ne pa da večino členov nameni opisovanju ločitve, delitvi premoženja, nasilju in ustvarjanju pogojev za bogatenje “nevladnih” organizacij. Naloga družinskega zakona je promocija tradicionalne družine zaradi dobrobiti otrok in priprava mladih na družinsko življenje. Mladi ne potrebujejo poneumljanja s teorijo spola, ampak si zaslužijo, da jim odrasli z zgledom in javno besedo približamo vrednoto družine, ki ima temelje v trdni zaobljubi zvestobe med možem in ženo, ki se veselita rojevanja svojih otrok. To je še vedno najbolj trden temelj tradicionalne slovenske družine in vrednot, ki jih ta pooseblja. Vse teme, ki govorijo o ločitvi, delitvi premoženja in mediacijah – spadajo v ločen zakon.
Krasni nori svet Anje Kopač Mrak se približuje z veliko naglico. Referendum o normalni Sloveniji pa tudi
Anji Kopač Mrak in levičarskim aktivistom je treba priznati veliko mero vztrajnosti in predrznosti v želji po nadaljnjem vladanju. V minulih petih letih so izgubili oba družinska referenduma in sedaj brez resnega dialoga z javnostjo, opozicijo in stroko brez sramu s preglasovanjem sprejemajo nov družinski spomenik, Janković pa ga prebivalcem “najlepšega mesta” vsiljuje še pred njegovo veljavo.
Ministrica Anja Kopač Mrak pooseblja to levičarsko dvoličnost, saj nenehno na dolgo in široko pridiga o koristih otrok, hkrati pa vseskozi aktivno preprečuje vrnitev koroških dečkov v njuno edino družino babice in dedka, tudi potem ko so se vsa sodišča v Sloveniji izrekla, da so jim kršene z ustavo zajamčene človekove pravice. Komentar s spletnga foruma pod člankom na temo družinskega zakonika se mi zdi najbolj ustrezen zaključek današnjega razmišljanja: “Kako blesav je lahko narod, da bo tem istim kršilcem NJIHOVEGA glasu na referendumu spet naklanjal glasove?!”
Franci Donko