Kučan bi moral svojim zelenim neotesancem naviti ušesa

Foto: STA, RV

Moralno odgovorne in funkcionalne odrasle ljudje lahko prepoznamo tudi po tem, da oz. ko zavzamejo svoje trdno mnenje tudi o stvareh in temah, o katerih imajo njihove politične opcije drugačno mnenje, drugačno opredelitev – in to svoje drugačno mnenje tudi javno in naglas  izrazijo.

Milan Kučan ima po mnenju mnogih (desničarjev) ogromno zdrsov. Vendar – v nedavnem odmevnem intervjuju na nacionalni televiziji je med drugim modroval zelo razumno – govoril pa je o »demokratični politiki, v kateri določene stvari nimajo prostora«: »To pa je moje vodilo! Tudi v politiki – za dosego cilja, če je legitimen – niso dovoljena vsa sredstva. Se pravi, četudi je cilj legitimen.

Demokracija ima širok nabor političnih orodij. Ta se uporabljajo. Ko sežejo čez to, pa je nesprejemljivo. In to je treba povedati. In to je moje temeljno nestrinjanje z ljudmi, ki mislijo, da je v politiki dovoljeno uporabljati vsa sredstva.« Podobno naj bi razmišljal vsak zrel in moralno odgovoren politik – tudi predsednik vlade Miro Cerar in predsednik parlamenta Milan Brglez …

V kontekstu psihopatokracije
In ko je bilo v začetku tega leta mogoče po demokratični poti odločati o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), se »mladci«, da ne rečem »nedonošenčki« iz t. r. Kučanove (Združene) levice, tega demokratičnega načela niso držali – in SMC-tandem Cerar-Brglez je to dopustil. Za sprejem oz. vsiljevanje svojih psihotičnih/psihopatskih idej so (združeni) levičarji uporabili trik in obšli demokracijo. Ko se enkrat demokracija tako radikalno obide, kot se je obšla marca letos, ko se je v parlamentu sprejemala novela ZZZDR, nam kot narodu ni pomoči. Zato je po svoje logično, čeprav nesprejemljivo – to logiko pa je treba seveda razumeti v kontekstu psihopatokracije – da se je poskušalo preprečiti tudi referendum o tej spodleteli noveli.

Če bi bil Kučan car …
Če bi bil Kučan takšen car, kot se zdi sam sebi, bi že februarja/marca stopil pred javnost ali pa med »svoje« parlamentarne levičarje in rekel bobu bob oz. presekal ta gordijski vozel. Po drugi strani pa: če bi bil Kučan resnično nekakšen »mož(iček) iz ozadja« – očitno (res) ni –, bi tem t. r. »svojim« zelenim neotesancem moral naviti ušesa. Obšli so in demokracijo in tudi zdravo konservativnost, ki jo je pri Kučanu vendarle mogoče zaznati.

Če je Kučan konsistenten sam s sabo – neki vsiljivi novinarki je namreč zabrusil: »Niste še poročeni? S tem se ukvarjajte!«, bi moral reči bobu bob. Roko lahko damo v ogenj, da Kučan ni mislil, da bi se dotična novinarka poročila z žensko. In če ima Kučan globoko v sebi res takšno mnenje o porokah (in zakonski zvezi ter tudi o posvojitvah), bi lahko v teh časih to javno povedal. Če bi premogel tovrstno iskrenost in konsistentnost do samega sebe, bi si v resnici dvignil ceno, celo v očeh (nekaterih) desničarjev.

Konservativni levičarji v teh predreferendumskih časih preživljamo težko obdobje. Nekateri razmišljamo: »Le kako naj bomo levičarji in volimo levo opcijo – kar smo volili celo življenje –, če je levica povsem izgubila kompas in pobezljala v povsem noro smer?!« Kontaminacija levice s feminizmom in enakostjo oz. ukinjanjem spolov, v zadnjih letih pa tudi z LeGeBiTrovci, torej »mavričarji«, je tako nadležna, da bi se znalo zgoditi, če bo novela ZZZDR sprejeta, da bo to precej zaznamovalo naslednje parlamentarne volitve. Desne stranke bi lahko ravno na račun aktualne norosti, povezane z referendumom in novelo ZZZDR, pridobile pomembno naklonjenost javnosti. Če novela pade, bo razmerje med levico in desnico verjetno ostalo nespremenjeno; variacije bodo še naprej minimalne.

Levičar se sme/mora/more odločati po svoji vesti
Referendum, o katerem te dni poteka kampanja, bo pomemben tudi zaradi nečesa drugega – niti ne tako obrobnega. Levičarji bodo namreč lahko testirali svojo slepo lojalnost stranki oz. svoji generalni politični opredelitvi.

Pripadnik neke politične opcije lahko v določenih situacijah, ko se razpravlja o določenih življenjskih temah, svojo politično opredelitev odmisli, jo (začasno) »zanemari« in se odloča po svoji vesti, po razumu, po moralnem imperativu. Torej, če bo novela ZZZDR na referendumu večinsko zavrnjena in če bo hkrati volilna udeležba visoka – npr. blizu petdeset odstotna – potem se nam za prihodnost države in naroda ni treba bati.

Premagali bomo vse krize – tudi begunsko – ker se bomo lahko upravičeno zanašali na lastno pamet, na lastno moralno razsojanje. Kontaminacija v razmišljanju ne bo pomembna, ker jo bomo znali razbrati, jo razkrinkati, se ji odpovedati. Ne samo da bomo nekateri morali dati v danem trenutku (na referendumu) svojo politično opredelitev na stranski tir, pač pa bomo morali odmisliti tudi določene lastne koristi.

Tisti levi (visoki) politiki – med katere še vedno in ne nazadnje sodi tudi Kučan –, ki bodo lastno korist odmislili in javno priznali, da moramo tradicionalno družino in pravice otrok do (moškega) očeta in (ženske) matere postaviti na piedestal, torej tudi pred lastne interese, si v resnici lahko naberejo politične točke. Takšen politik je v resnici dober politik. Slabi politiki pa so v bistvu tisti, ki globoko v sebi čutijo, da je levica s to novelo ZZZDR in referendumsko kampanjo zabluzila, pa si tega ne upajo javno priznati in svojega mnenja izraziti naglas.

Roman Vodeb