Pred našimi očmi se dogaja največja sprememba v dojemanju politične resničnosti zadnjih tridesetih let. Kot zmeraj prihaja sprememba iz dežele pogumnih in svobodnih. Patriotski klasični ameriški film Top Gun Maverick ruši rekorde in bo vsak čas prebil magično mejo milijardo dolarjev prometa s prodajo vstopnic. Shapiro, Murray, Schellenberger, Peterson, Walsh, Klein kraljujejo na vrhovih lestvic najbolj branih knjig. Joe Biden in radikalno krilo demokratov, ki vodi njegovo woke antikapitalistično politiko, je tarča posmehov. Desnica v ZDA doživlja renesanso. Američani so zopet postali individualisti, domoljubi in kapitalisti.
Klečanje ob himni, trganje zastave, antifa, divjaški anarhizem – ti pojavi še vedno obstajajo, a niso več tako trendovski, kot so še bili le kakšno leto nazaj. Trend je F-18 hornet z dodatnim izgorevanjem, z ameriško zastavo, naslikano na desni strani kabine, ki pošilja rakete v iranske peklenske stroje. Afganistanski umik je bil sramota in izdaja zaveznikov, kot da bi obrnili čolne nazaj na Atlantik ob Dnevu D leta 1944. To danes priznavajo tudi največji podporniki ameriškega neintervencionizma. ZDA je svetovni čuvaj liberalne demokracije. Tako je bilo in tako bo.
Biti domoljub pa ni več razlog za družbeno zgražanje kot še nekaj mesecev nazaj. Rocky Balboa, ki tepe Rusa Ivana Draga je zopet dobrodošel pred malimi zasloni, ne da bi pri tem ljudje sramežljivo pogledovali okoli, ali jih kje kak antifa politkomisar želi s pomočjo socialnih omrežij “ukiniti”. Tudi zato bo rdeči val odplaknil Bidnovo administracijom, še prej pa povsem v desno obrnil senat in predstavniški dom.
Običajni ljudje so se pošteno nasitili militantnega levičarstva
Kaj se v resnici sploh dogaja? Kaže, da so se običajni ljudje pošteno nasitili militantnega levičarstva, ki je prek multikorporacij postalo ravno tako družbeno omejujoče kot najbolj krute diktature. Življenje ti lahko uničijo, če rečeš, da obstajata le dva spola. Da moški ni ženska. Da milijarderji niso nemoralni pojav. Da je kapitalizem edini sistem, ki se je uspešno spopadel z revščino. Da sta domoljubje in nacionalni čut tudi v deželi talilnih loncev sili stabilnosti, pripadnosti in odraz razširjene človeške družine. Konec koncev jih je na to opomnila vojna v Ukrajini. Še dve leti nazaj je ljudi skrajno leva drhal pretepala po cestah Portlanda in Seattla, če niso hoteli sodelovati pri kurjenju ameriške zastave.
To, da se obračajo svetovni trendi, pa je lahko priložnost tudi za Slovenijo. Američani so postali bolj desni, ko so videli, kako eklatantno nesposoben in kako radikalno socialističen je tandem Biden-Harris. Mi se ravnokar vračamo v zgodnja osemdeseta z vrstami pred črpalkami za gorivo, Golobovi radikalno levi politkomisarji pa že ustavljajo privatizacije zadolženih podjetij in grozijo s progresivnimi davki na premoženje, da bodo lahko plačali zapitek levim NVO-jem, ki so jih pomagali izvoliti. Boljše priložnosti ne bo. Domače in tuje razmere so idealne, da pahnemo Levico in levico z malim l na smetišče zgodovine.
Reformna stranka estonske predsednice vlade Kaje Kallas je del zavezništva Alde. Voli jo mlajša populacija v mestnih središčih. Tu pa se tudi zaključi primerjava z našimi kvazi-liberalnimi novoobrazniki PS, SMC, SAB, LMŠ, GS.
Reformna stranka podpira čisti neoliberalizem, tako bi temu vsaj rekli v Sloveniji – oni to imenujejo s pravilno besedno zvezo – liberalni ekonomski centrizem. Zavzemajo se za nižje davke (celo 0 % na dividende), nižje stroške dela in skoraj popoln umik države iz gospodarstva.
Ko so pred kratkim imeli debato o višanju socialnih prejemkov, je predsednica vlade rekla naslednje:
»Ne gre za naš denar, ki ga delimo. Gre za denar ljudi, s tem denarjem pa je treba biti previden.«
Si predstavljate takšno retoriko slovenskih samodeklariranih liberalcev? Fiskus je enako njihov, kot je bil od Staneta Dolanca.
Estonija je očitno povsem drug planet kot Slovenija. Pa ne zato, ker so drugačni njeni politiki. Politiki ponujajo, kar ljudje želijo – vedno je najprej povpraševanje, nato ponudba. Predstavljajte si, da bi naša mladina v urbanih središčih volila neoliberalno stranko, kot jo volijo mladi Estonci. Tam je kapitalizem kul, tu je kul rdeča zvezda. Pa ne bi bilo treba, da je tako – lahko, da gre za tranzitorni pojav, kot daljni odmev krize izpred desetletja in delno pomešan z medijsko propagando.
V resnici ne potrebujemo veliko. Naša mladina je pametna, podjetna mednarodno usmerjena in kompatibilna z zahodnim kapitalizmom. Le razložiti ji je treba, da je desnica tudi takšna. Da bodo vedeli, kdo so pravi liberalci.
Mitja Iršič