Veliko dobrega se je zgodilo v preteklih dneh. Poslanci DeSUS so zavrnili Karla Erjavca, da bi bili samo kmetje na šahovnici v partiji njegovih ambicij in bi zrušili vlado, kar bi bilo v času epidemije najmanj neodgovorno. Podobno ravnajo v SMC, tako da namera fantomske koalicije levičarskih opozicijskih prvakov z Jožetom P. Damijanom na čelu postaja vse bolj neuresničljiva, in kot zdaj kaže, bo prišlo do spopada šele na volitvah 2022.
Sodelavec Nova24TV Aleš Ernecl je razkrinkal, kako pravzaprav prihaja do opozoril pred domnevno avtoritativnim Janezom Janšo. V eni od tovarn progresivnega zla sestavijo pismo, ga prevedejo in najdejo ustrezno platformo. Pismo s podpisi “zaskrbljenih priznanih” se nato prek enega od prevladujočih medijev “vrne” v Slovenijo, medijski mainstream zažene celega hudiča, kako delovanje “fašistične” vlade odmeva v tujini. Pismo 150 “akademikov” in “profesorjev”, ki izražajo ogorčenje zaradi nameravane postavitve muzeja osamosvojitve, je eno takih. Prozorno.
Pismo predsednika vlade voditeljem EU, naj s kompromisom rešijo “spor” z Madžarsko in s Poljsko, je leva opozicija napadla, češ da vodi v osamitev Slovenije v EU in svetu. Izkazalo se je, da je prav Janez Janša največ pripomogel, da so se evropske (in slovenske) finance sprostile. In zato so mu vsi hvaležni, čeprav je medijski mainstream vlogo premierja minimiziral. Ampak nič ne de. Pomembno je, da je Slovenija danes v samem središču mednarodnega dogajanja, Janša pa eden ključnih sogovorcev v EU.
Zgodilo se je tudi veliko zlega in slabega
A v zadnjih dneh iztekajočega se leta se je zgodilo tudi veliko zlega in slabega. Stampedo medijskega mainstreama proti reviji Demokracija je bil silovit, uredništvo se je znašlo na naslovnih straneh in v udarnih terminih. Ničesar takega ni bilo, da bi bilo vredno tolikšne pozornosti, 49. Številka revije ni bila nič drugačna od drugih. A kot to oni najbolj podlo znajo, so vzeli škarje in iz satiričnega zapisa Aleksandra Škorca (vsak teden ga lahko berete na strani 6) izrezali tisto, kar jim ustreza, in nas obtožili rasizma. Nihče od njih ni poiskal prvih štirih nadaljevanj glose, da bi lahko ocenil celoto, le redki so sramežljivo med vrsticami zapisali, da gre za šaljivo, zbadljivo in norčavo medijsko zvrst. Medijska nevihta bo pošla, tudi krivica bo otopela, a opravičila ne bo. Tega v Sloveniji najbrž ne bomo dočakali – ne Škorc, ne Demokracija, ne jaz kot odgovorni urednik.
Na vrhuncu gonje sem se spomnil lanske usode angleškega filozofa sira Rogerja Scrutona. Bil je trn v peti politični korektnosti, nastavili so mu zahrbtno past. Pomladni intervju v reviji New Statesman je bil sicer korektno objavljen, a povzetki in interpretacija intervjuja, ki so bili objavljeni na spletu, so bili dobesedno izmišljeni, iztrgani iz konteksta in manipulirani. Po največjem konzervativnem mislecu (vsaj zame) z začetka tisočletja, se je dobesedno vsulo, čez noč je postal beli supremacist, njegova stališča pa rasistična, islamofobna, antisemitska in homofobna. A nihče ni prebral intervjuja v celoti.
Po treh mesecih je revija objavila celoten magnetogram intervjuja in se Scrutonu opravičila. Priznala je, da so bili nekateri citati celo izmišljeni in predvsem potegnjeni iz konteksta. Jeseni je Scruton (povezal naju je moj dobri prijatelj in naš kolumnist Keith Miles) napisal tekst za Demokracijo, po elektronski pošti sva se dogovarjala tudi za intervju. Žal zaradi njegove bolezni, ki je napredovala, do tega ni prišlo. Naredil je že prvi korak po božjem stopnišču in konec leta je zapisal: “V tem letu so mi veliko vzeli (…), toda veliko več je bilo vrnjeno. (…) Ko sem padel na dno v svoji državi, sem bil drugje povzdignjen na vrh in ob pogledu na zaporedje dogodkov sem lahko le vesel, da sem živel dovolj dolgo, da sem to videl. Ko se približate smrti, se začnete zavedati, kaj pomeni življenje in kaj pomeni hvaležnost.” Kot pri Scrutonu so se tudi v Sloveniji našli dobri ljudje, ki so nas podprli. In tem gre zahvala v imenu uredništva. A vedno znova osupnem nad množično histerijo, ki jo zaradi belih miši, ki se jim prikazujejo, zaženejo levičarski aktivisti.
Veliko zlega in slabega se je zgodilo v preteklih dneh, a tudi veliko dobrega. Zato s ponižnostjo gledam proti nebu in sem hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo.
Jože Biščak