Predsednik vlade ima presneto prav, ko pravi: “Prvo vprašanje vsako jutro je, kdo se bo danes postavil v vrsto za nagajanje pri obvladovanju epidemije koronavirusa. Očitno je vir škodljivcev neizčrpen ne glede na posledice.“
V času, ko kitajski virus kosi vse pred seboj in Evropa plačuje najvišjo mogočo ceno, so v Sloveniji razmere, ki niso primerljive z nobeno drugo državo na stari celini, niti na planetu ne. Čeprav težko obdobje boja proti (za zdaj še dokaj neznanemu) “sovražniku” zahteva enotnost, levičarski opozicijski četverček, kjer prednjačijo Socialni demokrati s Tanjo Fajon na čelu, ne samo da zmerja in napada vladajočo desno sredino (kar je povsem normalno opozicijsko početje), ampak načrtno poziva k nespoštovanju ukrepov, ki so namenjeni proti širitvi virusa iz Wuhana.
Čeprav se mogoče ponavljam, naj še enkrat poudarim: nihče, prav nihče v tej vladi ne odreka opoziciji in samooklicani civilni družbi, še najmanj pa progresivnemu medijskemu mainstreamu, da nadzira ravnanje in s protesti tudi oporeka delovanju aktualne oblasti, toda, za božjo voljo, ne počnite tega na račun zdravja ljudi.
Medijska sabotaža
A če je ravnanje opozicije, ki zdravstveno krizo izkorišča za dnevnopolitična obračunavanja, še (pogojno rečeno) razumljivo, zdravorazumski človek težko razume sabotažo prevladujočih medijev. Edina dobra stvar pri tem je, da so pred širšo slovensko javnostjo končno pokazali svoj pravi obraz; to nista neodvisnost in žurnalistična profesionalnost, ji jo tako radi poudarjajo, ampak antijanšizem in progresivizem najslabše vrste. Ko jih človek bere, posluša in gleda, opazi neskončno protivladno tolčenje, hujskanje k uporu in kršitvam ukrepov, brutalnost poročanja kaže, da ne izbirajo ne tarč ne sredstev. Več bo mrtvih, bolje bo, je njihova najnovejša agenda. In s ščitenjem kariernih kriminalcev (Anis Ličina), potuhnjenih kulturnih parazitov (Zlatan Čordić), radikalnih sindikalistov (Tea Jarc), lažnivih kvaziglasbenikov (Jadranka Juras) in “neznane” vandalske drhali, katerih uničevanje zasebne in državne lastnine prikazujejo kot “umetniški performans” ali “oster odziv javnosti”, niso le pred vrati, ampak so že za vrati devetega kroga pekla.
Kar počne ta neslavna obešenjaška druščina, ni nikakršen liberalizem. Polna usta ga imajo, kopirajo ga za lakaji globalističnih elit v Bruslju. To je skrajno levičarstvo, dostojno nasledstva krutih socialističnih in komunističnih režimov. Oblast je dovoljena in namenjena samo njim. Če jo “po napaki” izgubijo (ali strahopetno odstopijo, kot so to storili Marjan Šarec in priveski v začetku leta), posežejo po radikalizmu kot iz učbenika Georgea Sorosa.
Ogrožanje celotne generacije ljudi
Tovarišija, predaleč vas je odneslo. Mnogo dlje ste šli, kot se za (demokratičnega) človeka spodobi. Vaša prizadevanja, da bi ohranili udobne privilegije na račun poštenih delovnih rok (pa naj gre za STA in RTV Slovenija, za fotelje v neštetih agencijah in inštitutih ali za tiste brezdelneže, ki bi preprosto jemali iz državne malhe), je ohranitev nesposobnih (poražencev) nad sposobnimi (zmagovalci) v imenu reševanja vseh tegob tega sveta, ki so se v Sloveniji kot po čudežu pojavile, ko je vodenje vlade prevzel Janez Janša. Ponavljate se! Zaganjate se v besede, ki jih ni nihče izrekel; vidite tisto, česar ni nihče naredil; slišite orkester, ki je že zdavnaj potonil. Ne ogrožate samo bližnjih, ampak celo generacijo, ves rod. Vaši toksični učinki so škodljivi, vaše domnevno brezmadežne motive vse bolj prepoznavamo kot zlovešče, vampirski ugrizi puščajo globlje rane v spominu, kot bi si vi želeli. Ne, ne boste pozabljeni, ko poskušate z novo, upam, da zadnjo bolno prevaro. Spomin na vas bo spomin prezira in gnusa, kot si ga zaslužite.
Kako je že rekel Jean-Marie Le Méné, častni predsednik Fundacije Jérôme-Lejeune in svetovalec francoskega računskega sodišča? Nekako takole: Če bolezni ne moremo pozdraviti, jo je treba preprosto izkoreniniti.
Jože Biščak