fbpx

Kako je negativna selekcija uničila levico

Urednik televizijskega programa Nova24TV Aleksander Rant.

Slovenija se že od osamosvojitve naprej spopada z ukoreninjenimi kadri nekdanjega sistema, ki ji v sodni, medijski, šolski in administrativni sferi otežujejo, da bi zadihala s polnimi pljuči. Danes je povsem jasno, da takratni zvezi komunistov in njenim derivatom (LDS, SD …) ni bilo do osamosvojitve in do spremembe družbenega sistema. Imeli so oblast, a so jo po drugi svetovni vojni postopoma izgubljali zaradi negativne kadrovske selekcije in nevzdržnosti socialističnega ekonomskega sistema. Kadri so postajali vse bolj nesposobni, na koncu je prišlo leto 1991 in večina republik je šla na svojo samostojno pot. Nekatere zaradi dobre priprave z relativno malo žrtvami, nekatere pa so se utapljale v rekah krvi.

Negativna kadrovska selekcija, ki smo jo lahko gledali po drugi svetovni vojni, se je vrnila tudi po slovenski osamosvojitvi, ko je leta 1992 propadel Demos in so na volitvah zmagali “prenovitelji”. Tisti, ki so imeli nekoč oblast, so spet držali vse vzvode v svojih rokah. Demos se je zlomil zaradi različnih podtaknjencev (Hribar, Bučar) na točki, ki je bila za komuniste ključna. Privatizacija. V primeru uspešno izpeljane privatizacije “družbene lastnine” privrženci nekdanjega sistema ne bi imeli ekonomske osnove za nadaljnje delovanje. Tako pa so sprejeli zakon, ki je omogočal velike kraje nekdanje skupne lastnine. Lastninili so predvsem partijski direktorji in politiki, tako da so čez noč pridobili ogromno premoženje in upravljali z velikimi podjetji.

Prav tako ni zanemarljivo, da ni bilo lustracije. Sodniki, ki so v nekdanjem sistemu kršili človekove pravice, so ostali sodniki. Družbenopolitični delavci, ki so poročali po nareku partije, so ostali novinarji in uredniki. Učitelji, ki so generacije otrok posiljevali z marksistično ideologijo, so ostali učitelji in ravnatelji. Uradniki, ki so krojili birokratsko usodo Slovencev pred osamosvojitvijo, so ostali isti. Po osamosvojitvi smo torej dobili demokracijo in neke vrste prosti trg. Predvsem smo dobili svojo državo. S tistimi, ki so zvesto služili režimu, pa nismo opravili.

To je komunistom, ki so se po novem imenovali prenovitelji, progresivni in liberalci, omogočilo neovirano izvajanje oblasti. Vsi “neodvisni” organi nadzora so bili v njihovih rokah. Nadzorovali so medije, sodišča, šole in državno administracijo. Obvladovali so tudi politično življenje, saj so naredili vse, da bi ljudje čim prej pozabili na osamosvojitev in na njene junake. Problem pa je nastal, ko so začeli stari kadri umirati ali pa se upokojevati. Treba je bilo najti nove ljudi, kar pa zaradi intenzivnega pranja možganov v šolah ni bilo tako preprosto. Ker so ustvarili generacije socialističnih zombijev, so dobili le poslušne kadre, ne pa tudi takšnih, ki bi znali kaj narediti.

Sčasoma zmanjkalo ljudi, ki bi lahko dobro vzdrževali režim na oblasti
Ta negativna kadrovska selekcija je sčasoma pripeljala do tega, da jim je zmanjkalo ljudi, ki bi lahko dobro vzdrževali režim na oblasti. Danes imamo v državnem zboru na levi strani skupek političnih analfabetov, katerih največji dosežek je, da so zabiti kot moški spolni organ. Spomnimo. Rešitelji levice so bili bil Zoran Janković pa Miro Cerar, Alenka Bratušek in na koncu ubogi Marjan Šarec. Ko smo mislili, da slabše ne more biti, so nam na čelo države postavili človeka, ki je imel na srednji lesarski šoli 6 (šest) popravnih izpitov. V stranki Levica ponavljajo stoletje stare floskule o nacionalizaciji, ki jih lahko slišimo samo še na ljubljanskih FDV in FF.

Marjan Šarec, (Foto: Posnetek zaslona)

Slovenski postkomunisti so si sami skopali jamo, saj niso vzgajali naslednikov. Zakaj? Ker bi jih sposobni ljudje lahko ogrozili. Kader, ki ga je levica vzgajala skozi desetletja, je najboljše zagotovilo za razvoj Slovenije, saj so skrajno nesposobni. Imajo samo eno kvaliteto, da so poslušni, kar pa ni dober scenarij za gospodarski in družbeni razcvet. 30 let je Slovenija stopicala na mestu in vzdrževala status quo. Morda je ravno ob 30-letnici čas, da razmislimo kako naprej. Bomo spet volili šivilje in komedijante ali pa bomo enkrat za spremembo volili politike, državnike? Izbira kako naprej je v rokah slovenskih ljudi, upamo lahko samo, da je bilo 30 let dovolj časa za puberteto. Zdaj je namreč prišel čas za odraslo življenje naše prelepe države.

Aleksander Rant