Mračne skrivnosti Googlove cenzure študij o istospolnem starševstvu

Datum:

Jasna Murgel je imela prav – leto se obrne, menjali bodo sodnike. Vmes smo imeli dve levi vladi in eno mešano, ki je bila dolgo brez večine. Sestava sodišča je temu primerna – pravni strokovnjaki, nekateri med njimi še včeraj aktivisti LGBTQ, so postali ustavni sodniki, ki sodijo tako, kot bi pričakovali, da bi sodili poslanci, če bi združili sodno in zakonodajno funkcijo in bi 90 izbrancev ljudstva hkrati odločalo o interpretaciji slovenske ustave. Prozorno politično, siloviti ideološko in zavito v jezik pravnega formalizma, ki razpade v kup logičnih nekonsistentnosti, če jih pogledamo pod lupo.

Ustavno sodišče je odločilo, da je zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka, v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije. Državni zbor mora v šestih mesecih neustavnost odpraviti – to bo nedvomno naredil, za razliko od ustavnih odločb, ki levim vladam niso všeč – recimo tiste o izenačitvi financiranja zasebnih in javnih šol.

Nova definicija zakonske zveze bo tako življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol, kjer lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.

Ne bom se spuščal v pravni vidik sodbe. Če želite brati o logičnih nekonsistentnostih odločitev ustavnih sodnikov, preberite odlično ločeno mnenje dr. Jakliča, ki zelo pronicljivo razloži, kako Ustavno sodišče sploh ni odgovorilo na fundamentalno vprašanje o trivialnosti tega, kakšne zveze bodo in kakšne ne bodo dovoljene in ali ima država pri tem sploh kakšno besedo ali pa velja splošno libertarno načelo, naj vsak živi v kakršni koli zvezi si želi, kar pripelje, če pripeljemo logične zaključke moralnega vesolja Stubbsove do logičnih zaključkov, do tega, da država ne sme regulirati dopustnosti incesta in poligamije.

Osredotočil se bom izključno na določilo, ki istospolnim partnerjem omogoča posvojitev otroka. Glede zakonskih zvez ne glede na teološke pomisleke nekaterih nimam nobenih težav niti ne verjamem, da jih ima večina na desnici – ne pozabimo, zvezo istospolnih kot partnersko zvezo je leta 2005 uzakonila komaj desna vlada, po desetletju in pol LDS-ovskih vlad. Na posvojitve otrok se bom osredotočil, ker tukaj v pomislek o človekove pravice vstopa tretja oseba, ki ima prav tako človekove pravice. V uvodu v pravoznanstvu pa so nas naučili osnovne pravne maksime, da se človekova pravica konča tam, kjer trči ob pravico nekoga drugega oz. kjer ob izvrševanju svoje pravice kršimo človekovo pravico drugega.

Osnovno vprašanje, ki se porodi iz takšnega pomisleka, je sledeče: ali je otrok zaradi tega, ker ga vzgajata istospolna starša, avtomatsko v depriviligiranem stanju?

Po trenutnih trendih se takšnih vprašanj v Sloveniji sploh ne sme postavljati. Že če vprašamo, s tem kažemo na latentno homofobijo. Nekako v analogiji s transspolnimi osebami, kjer že sam izraz pomisleka o modrosti pohabljanja genitalij zmedenih predpubertetnikov, s sabo prinese obtožbe o transfobiji.

Trdim, da je vprašanje legitimno. V odgovor na levi strani dobim, da otrok potrebuje le ljubezen in razumevanje, kdo ga vzgaja, pa konec koncev ni pomembno, medtem pa na desni menijo, da otrok potrebuje tako vlogo očeta kot vlogo matere, saj mu vsak spol da sebi lastne vrednote, ki jih otrok potrebuje za uravnotežen razvoj.

To sta dve diametralni trditvi. Priznam – ko je potekal referendum o družinskem zakoniku in je bilo izpostavljeno predvsem vprašanje umetne oploditve istospolnih, sem bil na strani liberalnih pogledov. Zdelo se mi je, da lahko istospolni osebi brez težav vzgojita otroke, ki so uspešni – a še bolj pomembneje od tega – srečni. Pa sem šel iskat znanstvene potrditve mojih subjektivnih prepričanj. Google ni razočaral. Prvih nekaj strani je bilo polnih študij o tem, kako se otroci iz istospolnih družin razvijajo povsem enako kot njihovi vrstniki.

Nekatere študije so nakazovale celo, da so bolj akademsko uspešni od povprečne populacije. Pa sem se malce poglobil v te “študije”. Gre večinoma za povsem neznanstvene skupke anekdot, brez dvojno-slepih poskusov, brez kontrolne skupine, brez jasno definiranih parametrov. Pri čisto vsaki sem našel hude metodološke pomanjkljivosti. Ponavadi so jih financirale ameriški centri neomarksizma (npr. univerza Cornell je znana po tem, da njeni akademiki 99,5 % svojih političnih donacij podarjajo demokratski stranki in liberalnim političnim organizacijam). Iz raziskav je znanstvene tekste veščemu bralci boleče jasno, da so raziskovalci zadevo vzeli iz vidika psevdo-znanstvenega potrjevanja svojih subjektivnih prepričanj.

Na drugi strani je pred kratkim področje pošteno razburkala raziskava Marka Regnerusa, izrednega profesorja sociologije na teksaški univerzi v Austinu, ki je anketiral več kot 15.000 Američanov, starih od 18 do 39 let, in jim zastavil vprašanja o njihovi vzgoji. Njegove ugotovitve so objavljene v julijski številki Social Science Research.

Profesor Regnerus je želel ugotoviti, ali obstajajo razlike med otroki, ki so jih v gospodinjstvu vzgajali starši v istospolni zvezi, v primerjavi s tistimi, ki so jih vzgajali biološki heteroseksualni in poročeni starši. Regnerusova analiza je identificirala 175 zdaj odraslih otrok, ki so rekli, da jih je vzgajala lezbična mati, skupaj s 73 otroki, ki so rekli, da je bil njihov oče v istospolni zvezi. V primerjavi s kontrolnim vzorcem je študija ugotovila, da so se anketiranci, katerih mati je imela istospolno razmerje, slabše odrezali pri 24 od 40 testiranih rezultatov v primerjavi z otroki heteroseksualnih parov.

69 odstotkov otrok lezbičnih mater je poročalo, da je njihova družina v določenem trenutku prejela socialno podporo v primerjavi s 17 odstotki iz nedotaknjenih bioloških družin. Približno polovica otrok biološke družine je izjavila, da so zaposleni s polnim delovnim časom v primerjavi s 26 odstotki otrok, rojenih lezbičnim materam. 14 odstotkov otrok lezbične matere je bilo nekaj časa v rejništvu v primerjavi z 2 odstotkoma preostalih preučevanih otrok. Na splošno je manj kot 2 odstotka vseh vprašanih, ki so povedali, da je imela njihova mati istospolno razmerje, poročalo, da so vseh 18 let svojega otroštva živeli z mamo in njeno partnerko.

Zanimivo, da je bil profesor napaden s strani aktivističnih skupin, češ da ni upošteval drugih okoliščin, ki bi lahko privedle do takšnih rezultatov – na primer to, da je mati lezbijka svojo istospolno usmerjenost odkrila kasneje v življenju in se je ločila od biološkega očeta – kar pomeni, da bi na končne številke lahko pomembno vplivala tudi ločitev. Morda res – a ne v takšni meri. Končni rezultat je zelo drugačen od podobnih študij, ki so jih naredili z ločenimi starši.

A bolj zanimivo od pomislekov je dejstvo, da je bila študija, ki razkriva nekaj neprijetnega o vzgoji otrok v istospolnem gospodinjstvu, takoj metodološko napadena – tako s strani aktivistov kot družboslovnih akademikov. Medtem takšnih napadov na študije, ki kraljujejo na Googlovih iskalnikih, ne boste zasledili, čeprav gre za komaj kaj več kot zbirko anekdot brez prave znanstvene vrednosti. Videti je, kot da so se znanstveniki na podlagi svojih ideoloških predsodkov vnaprej odločili, potem pa želijo svoje predsodke ukalupiti v celofan kvaziraziskovalne retorike. Takšne “študije” nato privedejo do absurdnih rezultatov, da so takšni otroci še srečnekjši in še uspešnejši od otrok, ki so vzgajali v običajnih družinah. Kot da je istospolna družina nek popoln arhetip družine, ki bo nadomestil tradicionalno.

Profesor Regnerus je dejal: “Večina zaključkov o istospolnem starševstvu je bila narejena na majhnih, prirejenih vzorcev, ne večjih, naključnih. Rezultati takšnega pristopa so strokovnjake za družino pogosto pripeljali do zaključka, da ni razlik med otroki, vzgojenimi v istospolnih družinah, in otroki, vzgojenimi v drugih tipih družin. A zato so prejšnje študije nehote prikrile resnično raznolikost med izkušnjami starševstva gejev in lezbijk v Ameriki.”

Enega tipa študije pa Google ne skriva, ker se jim očitno dognanja ne zdijo kontroverzna. In sicer študije, ki jasno empirično nakazujejo, da obstaja večja možnost, da bo otrok istospolnih staršev prav tako istospolno usmerjen. Možnost intergeneracijskega prenosa homoseksualnosti je tako rekoč znanstveno potrjen – še posebej pri hčerah lezbijk, kjer je učinek še toliko večji. Raziskave liberalnih univerz in think-tankov to zopet razlagajo zelo anekdotično, v posmeh znanstveni metodi – češ otroci, ki so odrasli v istospolni družini, so manj obremenjeni s predsodki in dovzetnejši za nove stvari.

Upam, da ste iz vsega tega razbrali vsaj nekaj stvari.

Prvič – znanost se še zdaleč ni poenotila o tem, ali je vzgoja otrok v istospolnih zvezah za otroka dobra, slaba ali nevtralna.

Drugič – znanstveni korpus je močno na strani ideologije, ki želi istospolnim omogočiti starševstvo; tako zelo, da se včasih podpisujejo pod anekdotične pamflete in (v primeru meritve efekta medgeneracijskega prenosa homoseksualnosti) so pripravljeni celo ponarejati rezultate, da bi prišli do nevtralnega rezultata.

Tretjič – dokler ne dobimo jasnih rezultatov, kaj odraščanje v istospolni starševski skupnosti pomeni za otroka, tako dolgo se ta socialni eksperiment ne bi smel dogajati. Ne smejo ga z dekreti uzakonjati politiki niti izvrševati centri za socialno delo, še manj pa bi moralo o tem presojati z družbenim (ne pa ekonomskim) liberalizmom prepojeno pravosodje.

Odločitev ustavnih sodišč je miselno na ravni tistih, ki bi radi uzakonjali splav do tik pred porodom kot v nekaterih ameriških liberalnih državah. Gre za miselni proces, kjer otrok ni več živo bitje, ampak sredstvo za dosego cilja. Pomembna je pravica matere do splava, pomembna je pravica istospolnih, da postanejo starši, na drugi strani pa se nihče ne pogovarja o pravici otrok in tisti osnovni maksimi iz uvoda v pravoznanstvo, ki so jo sodniki tako malomarno pozabili – da se pravica neha takrat, ko se začne pravica nekoga drugega.

In otrokova pravica po optimalni družini JE človekova pravica. Kaj je optimalna družina, pa znanost še ni povsem jasno dognala. Na tem mestu domači socialisti radi začno čebuliti o otrocih, ki odraščajo v nasilnih družinah, kjer vladata alkohol in droge, a je to z debato povsem nepovezana problematika, za katero že IMAMO institucije, ki se bodo s tem ukvarjale in sicer policijo, tožilstvo, sodišča in centri za socialno delo. Socialne delavke pa ne predstvljajo stroke, ki bi lahko presojala o tem, kaj je najbolje za otroka. Prav tako ne naši bivši aktivisti LGBTQ, ki trenutno službujejo na Ustavnem sodišču RS.

Ameriške študije so zaskrbljujoče. Tako zaskrbljujoče, da se je centralnim cenzorjem na Googlu zdelo pomembno, da jih cenzurirajo. Tudi če vzamemo le lahko preverljive empirične podatke, kot so šolski in poklicni uspeh. S srečo in psihološkim stanjem takšnih otrok pa se v tem trenutku ne ukvarja nihče. Kot da so otroci sami povsem nepomembno orodje, namenjeno temu, da zadovolji potrebo istospolnih oseb po starševstvu.

Zakaj je tako? Zakaj se globalna in tudi slovenska skrajna levica tako sistemsko trudi, da bi istospolno starševstvo povsem brez empiričnih dokazov prikazala kot nevtralno, če ne celo optimalno obliko starševstva? Nekateri bodo rekli, da gre za slep liberalizem, tako kot pri migrantski krizi, kjer so si ljudje enostavno zatiskali oči pred dejstvom, da v milijon migrantov pomešani še islamski skrajneži.

Sam razmišljam, če morda ne gre za nekaj veliko bolj mračnega. Nekaj, o čemer se nam sploh ne sanja. Ljudje, ki so odraščali v istospolnih družinah, ki jih v svoji študiji opisuje profesor Regnerus – manj karierno uspešni in manj osebnosto srečni – so namreč zelo podobni predispozicijam ene specifične skupine ljudi – volivcem levice. Želijo ustvarjalci slovenske družbene realnosti na daljši rok najti še eno vejo industrijske proizvodnje naslednje generacije socialistov? Migrantska veja sama po sebi ne bo dovolj. Kapitalizem ljudi prehitro iz revščine izstreli v srednji sloj, da bi dotok volivcev bil dolgoročno stabilen.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Grčijo sta v razmiku minute stresla dva močnejša potresa

Danes zjutraj sta Grčijo prizadela dva močna potresa, močnejša...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...