fbpx

Ropanje zdravstva: Načrt, določen že pod Zemljaričem

dr. Janez Remškar (Foto: STA)

Ob predlogu za novega zdravstvenega ministra, sedanjega direktorja UKC LJ Janeza Poklukarja, je opozicija ostala brez besed. Zanimivo. Poglejmo nazaj, kdo so bili direktorji UKC LJ, kako se je kadrovalo v našo največjo, najuglednejšo bolnišnico. Podatki so zanimivi.

Prvi direktor UKC LJ je bil Janez Zemljarič in sicer od 1968 do 1973. Tovariš je bil za tem od 1973 – 78 namestnik sekretarja za notranje zadeve, 1978 – 80 celo sekretar za notranje zadeve. V vmesnem času, od 1975-76 je bil direktor službe za državno varnost. Kompetence tovariša so očitne. Za njim sta bila direktorja Zdravko Krvina in Franc Šifkovič. Prvi zdravnik na čelu UKC LJ je bil Igor Križman leta 1987.

Vsi so bili kadri tovariša Zemljariča in vse, tudi nabave, se je izvajalo po navodilih partije. Sedaj se pogosto govori o “tedanjih dobrih časih” zdravstva ter skrbi za zdravje. Nekaj je bilo dobrega, glavnina slabega je bila ljudem skrita.

Ropanje zdravstva po načrtih partije
Ob tem je partija dobro poskrbela za svoje kadre, najprej v okviru sanatorija Emona in kasneje v bolnici dr. Petra Držaja. Ta del zdravstva, dostopen samo eliti, je bil financiran posebej. Sicer se je vse izvajalo po planih. Planom se ni odpovedal nihče, čeprav ni bilo finančnega kritja. Samoupravljanje je postalo sredstvo za pridobivanje pravic in ne za uresničevanje odgovornosti. Razlike med regijami so se povečevale! Kontrole stroškov ni bilo. V bolnišnicah se je naredilo vse, ne glede na to, da ni bilo denarja, ki se ga je po potrebi natisnilo. Posledice inflacije smo čutili vsi.

Janez Zemljarič. (Foto: STA)

V samostojni Sloveniji, po tem ko smo zaustavili inflacijo, uvedli tolar in ustanovili ZZZS, od proračuna ločeno blagajno, je bil prvi in dolgoletni direktor UKC LJ Primož Rode (1991-2003). Še danes je mnenje starejših v UKC LJ, da je to bil edini pravi direktor. Za njim je bil kratek čas direktor Sergej Hojker in za njima spet sami politično nastavljeni kadri, ne-zdravniki. Z izjemo enega, so bili vsi  neusposobljeni za vodenje zdravstvenega zavoda. Sicer pa za levico, tako kot pred 1990, to ni bilo pomembno. Zavedati se je treba, da se vodenje v zdravstvu (brez vpliva in interesov politike) pomembno razlikuje od vodenja v gospodarstvu!

Smer določena že v času Zemljariča
Tu ni logike gospodarstva: Več narediš -bolje narediš, več prodaš – več zaslužiš! Ob tem je gospodarstvo izpostavljeno svetovnemu tržišču! V zdravstvu, javnem, vsega tega ni! Konkurence ni. Vsi delamo najbolje. Ali res? Potrebno je narediti čim več za omejen denar. Ob tem je direktor omejen s kolektivno pogodbo, ki je temelj uravnilovke. Možnosti stimulacije za zaposlene niso omembe vredne. Omejen je v kadrovski politiki ob tem, da nimamo določenih standardov. Direktor lahko bdi nad realizacijo dodeljenega programa in pazi, da se ne naredi več, kar ZZZS ne plača, in da se ne naredi manj, ker se v tem primeru denar odvzame. Razpisi za nabave so farsa. Direktor mora paziti predvsem, da gre denarni tok v pravo smer. Smer so določili še v času Zemljariča in se ni spreminjala.

Korupcija ostaja
Ker so bili direktorji nastavljeni politično in ker je v zadnjih 30. letih bila na oblasti levica 24. let, je jasno, zakaj se korupcije ne zaustavi! Marže (da drugih zadev ne omenjam) so lahko dobivali le “pravi” dobavitelji. Odstopanje od tega je lahko ogrozilo položaj direktorja. Tisti, ki so to poizkusili, so bili odstranjeni. Zanimivo je, da se t.i. “raziskovalni” novinarji na RTV SLO, do sedaj, razen v primeru nabav ob korona krizi, nikoli niso potrudili in raziskali, kam in kako tečejo denarni tokovi. Zelo obremenjujoče za RTV SLO kaže na dvoličnost ob tem, da ves čas poročajo o korupciji v zdravstvu. Kot sem že omenil je bilo v preteklosti vse plansko, denarni tokovi določeni, zato je bilo vseeno kdo je bil direktor. Lahko je imel tudi izgubo, zaradi česar ni bil zamenjan nihče. Če želimo stvari spremeniti mora biti direktor povsem nekaj drugega. Poznati mora procese v medicini, da lahko nadzoruje  stroko. Slednja, vključno s strokovnimi pomočniki ni vedno brez lastnih interesov in jih finančno stanje bolnišnice ne zanima.  Direktor mora veliko vedeti o financiranju v zdravstvu, vodenju in o razvoju kadrov v zdravstvu.

Najožje sodelavce bi si moral izbrati sam in ne tako, kot je še danes urejeno recimo na OILJ, kjer o predstojnikih največjih enot odloča svet zavoda, ob tem pa ne prevzema nikakršne odgovornosti. Glede na poznavanje razmer ocenjujem, da je Janez Poklukar, zdravnik z drugačnimi izkušnjami, z drugačnim načinom vodenja. Tega se zaveda tudi opozicija zato je zaenkrat tiho. Verjetno slutijo, da z dosedanjim načinom ne bo šlo naprej, vendar jih denar še vedno bolj vabi, kot dobrobit za ljudi. Čim bo posegel v to, bo cirkus. To je razlog, da ocenjujem, da bo Poklukar kot minister imel velike težave, takoj ko se bo lotil prepotrebnih sprememb. To sem zaslutil v že poročilih, Dnevniku 3.2.2021, ko je sindikalist iz UKC LJ (novinarji RTV SLO so bili  neprofesionalni in se niso potrudili, da bi povedali kateri sindikat predstavlja) povedal: da se mora ohraniti javni zdravstveni sistem (Kdo ga ukinja? Koncesije so del javnega sistema). Sicer pa to ni tema ki zadeva sindikat. Kot drugo zahtevo je sindikalist navedel ohranitev enotnega plačnega razreda, kot korist za zaposlene in bolnike. Kaj imajo bolniki s tem? S tem se je jasno zavzel za ohranjanje statusa quo. Torej z istimi vatli naprej in to naj bo napotek za novega ministra. To je bilo bistveno sporočilo javne televizije, ki jo plačujemo vsi.

Vsekakor je treba, zelo verjetnemu novemu ministru z njegovim poznavanjem razmer, znanjem, voljo in poštenostjo, zaželeti srečno roko pri iskanju rešitev, ki v nobenem primeru ne bodo mogle zadovoljiti vseh. Vsekakor ne nekaterih politično vodenih sindikatov in njihovih podpornikov na RTV SLO. Opozarjam, da so spremembe nujne, pri vodenju, financiranju, nabavah in videli bomo, kako bo reagirala RTV SLO, ki se zaenkrat kaže kot navdušen podpornik opozicije v sestavi KUL.

Janez Remškar