Letos bo minilo 370 let od prve izdaje Leviatana, obsežnega knjižnega dela, v katerem je angleški filozof in politični teoretik Thomas Hobbes utemeljeval potrebo po vladi z absolutno močjo. Po njegovo je človeška narava tako slaba in slabotna, da človek potrebuje državo, da se popolnoma preda v njeno naročje. Delo je imelo v kasnejših stoletjih velik vpliv. Ena od različic, da mora razsvetljena elita tudi s silo prisiliti ljudi v socialistično revolucijo in naprej v komunizem, je pripeljala do največje načrtne morije v zgodovini človeštva. 20. stoletje je bilo nasploh stoletje, ko je umrla svoboda.
Kristjani verjamemo, da nam je bila svoboda dana od Boga. Skozi zgodovino se človek ni nikoli bal “posrednikov” (posvetne ali cerkvene oblasti), ampak pekla, kamor bi šel, če ne bi živel v skladu z danimi moralnimi načeli. Tudi zato je krščanska civilizacija hitro napredovala. Države, v roke katere je človek izročil (da bi lahko v miru delal in živel) skrb za varnost (vojska), javni mir (policija) in odločanje o sporih (pravosodje), so bile omejene in so delovale v skladu z izhodiščem, da človek sicer ni brez greha, a je v osnovi dobro in racionalno bitje, ki zna sprejemati odločitve in je zanje tudi osebno odgovoren. Socialni eksperimenti so zadevo obrnili na glavo. Osnovna premisa je postala, da je človek v resnici slab, zato mu je treba postavljati omejitve in vsakega posameznika jemati kot potencialnega kriminalca. Pod takimi pogoji se je spremenila tudi človekova nrav. Nenadoma je začel državi prepuščati usodo za svoje zdravje, starost, socialno varnost in druge stvari, ki so bile nekoč v njegovih rokah, ki si je svobodo pustil omejiti le v primeru izrednih razmer. Ali drugače. Danes ljudje ne izgubljajo svobode tako, da jih neki despot tlači s škornjem. Ne, prostovoljno jo predajo.
Najglasnejši, da mora država poskrbeti prav za vse, so na levici. Vsak korak aktualne desnosredinske vlade nazaj k naravnemu je označen za sabotažo demokracije (karkoli že pomeni). Ni dolgo, ko je vlada skušala posamezniku omogočiti, da sam odloči, kateri nevladni organizaciji bo namenil del dohodnine, a so na levici zagnali celega hudiča, nekako v smislu, da ne more državljan odločati, komu bo namenil svoj denar. Bil bi to korak nazaj od svobodnih odločitev, a je a so ga zatrli predstavniki ideoloških (in krvnih) dedičev nekdanjega totalitarnega režima.
Enako je s svobodo govora. Načeloma ni nič narobe, če so tehnološki velikani komu na družbenih omrežjih ukinili profil: njihova lastnina, njihova pravila, ukinjeni bodo že našli druge načine komunikacije (čeprav se pri tem postavlja vprašanje kartelnih dogovorov in monopola). Zanimivo je le, kako so se na levici začeli sklicevati na zasebno lastnino. Tisto lastnino, ki so jo do včeraj prezirali. Ali omejitev gibanja v času kitajskega virusa. Levica nenadoma zahteva absolutno svobodo gibanja, vsak ukrep Janševe vlade je označen za nov tlakovec na poti v totalitarizem. To pravijo ljudje, ki so državljane desetletja silili v odvisnost od države, jim kradli svobodo. Zdaj pa kopernikovski obrat. Po potrebi. In dvoličnost za učbenike.
V času španske gripe so se za najučinkovitejši ukrep izkazali strogi omejitveni ukrepi in nošenje mask. Čeprav so bili ljudje veliko svobodnejši kot danes (in posledično bolj odgovorni), so se ukrepov držali. “Leta 1918 je zdravnik v San Franciscu ustrelil tri ljudi, ker eden ni hotel nositi obvezne maske za obrazu. V Arizoni je policija za ujete brez zaščitne opreme izrekla globo v višini 10 dolarjev. Toda sčasoma so se najbolj drastični in obsežni ukrepi izplačali,” poroča National Geographic.
In danes? Ravno tisti, ki bi v normalnih razmerah zatirali svobodo, želijo absolutno svobodo v izrednih razmerah. Ne da bi prevzeli odgovornost za svoje škodljivo početje, že več mesecev rušijo legitimno vlado in želijo na vrh izvršne veje oblasti postaviti ljudi, ki na zadnjih volitvah sploh niso kandidirali ali prišli skozi volilno sito. Njihova nova načela in pravila so resnično globalna posebnost.
Jože Biščak