Nadškof Marek Jędraszewski je pred meseci ob obletnici varšavske vstaje med mašo v krakovski baziliki sv. Marije dejal: “Rdeča kuga ne hodi več po naši zemlji. Kar pa ne pomeni, da ni nove. (…) Ni rdeča, ampak mavrična. (…) Ta kuga, ki preplavlja Poljsko, se je rodila v istem duhu kot boljševiška in marksistična kuga.” Seveda so ga takoj razglasili za fašista.
Priljubljeni krakovski nadškof je opozarjal pred “novo normalnostjo”, zgodovinskim trendom politične korektnosti. Biološki spol, narodna identiteta, rasa in konservativizem se opredeljujejo kot srednjeveško mračnjaštvo. To počasi menja progresivnost, poljubna izbira med 70 in več spolnimi identitetami, multikulturalizem, sveta vojna proti svobodnemu izražanju mnenj, tudi pedofilijo lahko uvrstimo v res fascinanten nabor “nove normalnosti”.
“Nova normalnost” je kolektivna duševna motnja, ki jo je naplavilo elitistično močvirje kulturnega marksizma, ideologije, ki daje prednost vsemu, samo zdravi pameti ne. Izobraževalni sistem in medijski mainstream sta preplavljena s študijami in z mnenji “strokovnjakov”, kako je zahodna kultura zlobna; da je heteronormativnost fašistična in represivna, naravna družina pa ostanek patriarhata; da je kapitalizem izkoriščevalski; da je krščanstvo preživeto; da so konservativni voditelji rasisti, homofobi in ksenofobi. Običajni, bogaboječi ljudje, ki nimajo prekinjenega toka do dolgoročnega spomina, vedo, da ta jedka in težko določljiva sila spodkopava normalno družbo. Kljub temu so tiho. A prav s svojim molkom in konformizmom, ki se v javnosti razlagata kot naklonjena stališča, postajajo prenašalci zloveščega ideološkega virusa, katerega pospeševalcev sicer ni težko prepoznati. Saj veste, prostovoljci ali obvezniki niso povsem zanesljivi, vojska potrebuje generale, ki imajo v Sloveniji dve od svojih baz v stavbah z mavričnimi fasadami na Metelkovi in za brezobličnimi okni na Kolodvorski ulici.
Tok prenosa tega ideološkega strupa je vsaj v Sloveniji začasno otežen zaradi desnosredinske vlade in kitajskega virusa. Aktivni razpečevalci “nove normalnosti” so zato živčni, dobro vedo, da jim zadeve polzijo iz rok. Izobraževanje na daljavo je tipičen primer. Če jih dobro poslušate, boste opazili, da okrnjen prenos naravoslovnega znanja z učiteljev na učence omenijo le mimogrede, najbolj jih skrbita druženje z vrstniki in vzgoja, kar je zdaj prepuščeno otrokom samim in staršem. Niti ne to, da se otroci ne bi družili, ampak to, s kom se bodo družili. Če so bili v šoli prisiljeni pol dneva preživeti v druščini, ki je niso sami izbrali, se zdaj družijo s tistimi sovrstniki, ki si jih sami izberejo. In običajno so to otroci, katerim so naklonjeni tudi njihovi starši. To pomeni, da se ne vzgajajo več v ovce, kjer volkovi “nove normalnosti” odločajo, kaj bodo postregli za večerjo.
Drugi primer je vlada. Izkazalo se je, da “nova normalnost” ne predvideva ničesar konservativnega na oblasti. Zato (tudi nasilni) protesti, iskanje novega mandatarja med ljudmi, ki v normalnih okoliščinah niti blizu politike ne bi prišli, za “novo normalnost” pa so seveda sprejemljivi. In na koncu napoved Luke Mesca (Levica), če konstruktivna nezaupnica ne bo uspešna, bodo nadaljevali z interpelacijami. Taktika nagajanja, razgrajanja in zmerjanja oblasti, ki ne sledi retardiranim “modnim” trendom, je “nova normalnost”, ki jo ne ovira niti dejstvo, da spodbujanje neupoštevanja vladnih ukrepov za zajezitev širjenja wuhanskega virusa dobesedno ubija ljudi.
Maske, omejitve gibanja in drugi ukrepi, sprejeti zaradi virusa, bodo seveda prešli. Upamo lahko, da bomo po tej zdravstveni lekciji bolj odgovorni do sebe in drugih. Predvsem pa, da tista druga, bolj pritlehna “nova normalnost”, ki jo slika politična korektnost, ne bo nadaljevala svojega uničujočega pohoda, ki ga te dni z ukinjanjem svobodnih internetnih platform in profilov konservativnih uporabnikov še bolj zaostruje.
Jože Biščak