fbpx

Trojanski konji in kobile

Ivan Šokić

“V glavni vlogi je bil gospod Erjavec, osebno pa sem imel občutek, kot da bi gledal kak nemški nadrealistični film,” je sestanek med poslanci DeSUS in Karlom Erjavcem, 10. decembra 2020, opisal takrat še član DeSUS Robert Polnar. Po Polnarjevih besedah se je Erjavec poslancem predstavljal kot “edini politik v Sloveniji, ki lahko Slovenijo odreši Janeza Janše”.

Zaradi takih komentarjev so Polnarja po hitrem postopku vrgli iz stranke, Erjavec pa je zahteval, naj zapusti poslansko skupino. Takšno ravnanje že takrat ni imelo smisla, vsaj ne za nekoga, ki je imel ambicije postati premier v vladi, kjer vsak glas šteje. A priznam, tudi sam sem bil mnenja, da je Erjavca v njegovih fantazijah konkretno zaneslo.

Preberite tudi: Bevskanje cuckov

Vseeno sem se glede Erjavca motil. Znaki so bili tam od vsega začetka, vse odkar se je vrnil na vrh DeSUS, a je bilo, kakor je pravilno opisal Polnar, vse preveč podobno kakšnemu nemškemu nadrealističnemu filmu.

Kakor se je izkazalo, je zdaj nekdanji predsednik DeSUS spet igral nadvse prefinjeno igro, v kateri ni mogel zgubiti. Od samega začetka je želel uničiti DeSUS. Če bi spotoma postal še naslednji premier, bi bil to samo bonus. Ko enkrat sprejmemo to premiso, postanejo jasnejša tudi vsa druga dejanja. V samo nekaj mesecih je Erjavcu uspelo doseči, da je stranka upokojencev izgubila vso kredibilnost. V enem letu so namreč na vrh stranke postavili Aleksandro Pivec, jo potem sami zrušili, pripeljali nazaj Erjavca, mu verjeli, da želi biti del koalicije, bili presenečeni, ko je čez noč spremenil mnenje, se mu uprli, mu popustili, ga na koncu pustili na cedilu.

Velik del tega je bil zrežiran od zunaj, a vseeno stranke, ki je nasedla, ne kaže v dobri luči. Vlada je obstala, DeSUS je ta čas konstruktivna opozicija, Erjavec pa se je umaknil iz politike in postal pomočnik direktorja Iskratela. Nekaj podobnega se te dni dogaja tudi v SMC. Tudi tam imajo vsaj en par trojanskih konjev in kobil. Vlogo notranjega sovražnika so prevzeli ostanki Brglezove falange, ki jo vodi vodja poslanske skupine SMC Janja Sluga, štango pa ji drži predsednik DZ Igor Zorčič. V SD so medtem že javno povedali, da so njihova vrata široko odprta za kakršnekoli prestopnike iz SMC ali DeSUS. Njihovo “sanjsko ponudbo”, ki jo je bilo nemogoče zavrniti, je lani kot razlog za prestop iz SMC v SD navedel Gregor Židan.

Imata pa tako DeSUS kot SMC še nekaj skupnega. Tudi SMC je zapustil njen predsednik in celo ustanovitelj Miro Cerar, ko je postalo jasno, da bo stranka raje kot na smetišče zgodovine šla v vlado z Janšo. Cerarjev umik iz politike je omogočil vrnitev Janija Möderndorferja v poslanske klopi. Ta je priložnost izrabil za prestop v LMŠ. Ne smemo pa pozabiti na nekdanjo predsednico NSi Ljudmilo Novak, ki se že dalj časa brez uspeha zaganja v predsednika vlade.

Janša je do te točke stoično prenašal vse te kolobocije. Končno pa je udaril po mizi. Od svojih dveh koalicijskih partneric pričakuje, da bodo svoje trojanske konje in kobile znali krotiti. To predvsem leti na SMC. NSi je svoj najšibkejši člen poslal v Bruselj, DeSUS se je svojega trojanca znebil, čeprav s hudimi krči in ne prav po lastni izbiri. Naj se sliši še tako neverjetno, vlada je zdaj stabilnejša, kakor je bila pred letom dni. Lani so poskusili reševati situacijo zaradi pandemije COVID-19. Po enem letu je ta neskončni boj z nevidnim sovražnikom načel potrpljenje vseh.

Minister za obrambo Matej Tonin, predsednik vlade Janez Janša in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek (Foto: STA)

Če je kdo mislil, da bo s spodletelo nezaupnico vladi le omogočeno normalno delo v tem enem letu, kolikor je še ostalo do prihodnjih rednih volitev, se je motil. Ni edini. Tudi sam sem precenjeval levo opozicijo in pričakoval, da se bodo nekoliko umirili, razmislili o svojem početju in se začeli pripravljati na redne volitve prihodnje leto.

Namesto miru je vlado pričakala naslednja runda. Medtem ko so v levi opoziciji lizali rane po propadli nezaupnici Janševi vladi, so njihovi medijski postreščki začeli z intenzivno izvozno-uvozno dejavnostjo lansiranja neobstoječih afer, povezanih z ogrožanjem medijske svobode. Zdajšnja koalicija se bojuje na treh frontah: proti pandemiji, proti medijsko-politični falangi in proti lastnim trojanskim konjem. Dva od naštetih lahko samo trpijo, tretjih se lahko znebijo. Čim prej, toliko bolje za zdravje koalicije.

Ivan Šokić