Živel prvi maj – živel kapitalizem!

Datum:

Šestindvajseti april. Potrebujete računovodske storitve? Uff, ne bo šlo, kolektivni dopusti. Pridite čez slaba dva tedna. Se vam je pokvaril pralni stroj? Enkrat po praznikih bi vas lahko spravili skozi. Kdaj? Začetek junija, recimo. Nagaja glavna varovalka v elektro omarici? Elektro lahko pošlje nekoga, ampak šele po praznikih. Ja, res je, 30. april je delovni dan, ampak večina jih je šla na morje, tako da je ostal le dežurni. Kaj pa zasebni izvajalec? Vas bo poklical 4. maja, zdaj je ravno v Črni gori na dopustu in ne bi rad tratil dragih impulzov! Vam nagaja pametni telefon, ki ga nujno potrebujete za delo? V vsem mestu se s tem ukvarjajo le trije mojstri. Eden je v Malem Lošinju. Drugi v Paklenici. Tretji je doma, ampak si je vzel prosto do 7. maja. Telefon bo sicer sprejel, ampak se ga bo lotil komaj po sedmem.

Opažate vzorec? V Sloveniji, deželi pregovorno marljivih ljudi, se po stari jugoslovanski tradiciji delo velikokrat ustavi. Ustvari se popolna blokada normalne blagovne izmenjave in nudenja storitev, ki spominja na kolektivne praznike v komunističnih diktaturah. Samovoljno. Med božičnimi, velikonočnimi in prvomajskimi prazniki, mrtvilo pa delno traja skoraj vse poletje, ko je izredno težko nahecati kakšnega lokalnega mojstra, da pride popravit pipo ali zamenjat jermen na avtu.

Živimo v resničnosti, ki nam laska. Kot pred 10 leti Grki si sposojajmo denar po obrestnih merah, o katerih bi lahko le sanjali, če ne bi bili del monetarne unije. Gospodarstvo uspeva zaradi popolne odvisnosti od nemške avtomobilske industrije, ki v tem trenutku globalno cveti. Jezdimo na valu globalne konjunkture. Prav spokojno smo prepričani, da bo trajala večno.

Poleg tega smo ujeti v posebne vrste alternativni resničnosti, prepričani, da je naša produktivnost vsaj na ravni Nemčije, če že ne Japonske. Slovenski izdelki so dokazano najboljši na svetu, naša prehrambna industrija vzbuja zavist evropskih sosed. Naš ekonomski model re-sovjetizacije je odgovoren za to, da beležimo 5-odstotno rast. Gost/kupec pa ni kralj. Kralja sta slovenski prodajalec in ponudnik storitev. Kajti slovenskega blaga in slovenskih storitev si želijo vsi. Tako zelo, da bi bili zanje pripravljeni stati v vrstah kot Američani za nove iPhone.

Takšne so naše trenutne sanje, v katere smo se pogreznili. Iz njih nas bo zbudila komaj naslednja gospodarska kriza, če pa ne ta, pa prej kot slej nadaljevanje globalizacije.

Za povprečnega Slovenca, od diplome naprej pa do pokoja redno in za nedoločen čas zaposlenega v zavodu delovnega ljudstva št. 4, bi bilo zelo poučno, da kdaj obišče Kitajsko. Dojemanje življenja in delavnosti je tam na povsem drugi ravni. Delo je smisel življenja. O dopustih se načeloma ne pogovarja – na Kitajskem jih je letno največ dva tedna in še ti so strnjeni v kolektivni dopust ob njihovem novem letu. Dopusti izven tega termina niso plačani. Uradno se dela od 8.30 do 17.30. Neuradno pa od 7.00 do vsaj 19.00 – z nenapisanim pravilom, da se dela tudi med malico (ki se ne šteje v delovni čas). S pogostim (neplačanim) delom ob nedeljah. A se nihče ne pritožuje nad krutim neoliberalizmom. Pravijo, da je delo pač treba dokončati in izpolniti roke, drugače ne gre. Leta 2015 sem hotel za slovenski časopis narediti reportažo iz Foxconnove tovarne v Shenzhenu. Urednica mi je zabičala, da moram zgodbo obrniti v smislu izkoriščevalskega kapitalizma, ki uboge kitajske fantiče sili, da naredijo 1.000 Applovih iPhonov in 500 Samsungovih Galaxyjev na dan za prgišče riža in skodelico mlačne vode na dan, nekako v skladu s Slomškovo nesmrtno “Ubogi otrok v faberkah”. V Sloveniji pač vse vidimo skozi prizmo razrednega boja med izkoriščanimi revnimi in izkoriščevalskimi bogatimi. Resnica pa je ta, da so multinacionalke na območju, kjer so nekoč ljudje po severnokorejsko stradali, zgradile tovarne, vredne milijarde dolarjev, v katerih zdaj ljudje povsem voljno, vestno in zadovoljno sestavljajo sodobne čudeže tehnike za skoraj evropsko primerljive plače. Vsak mesec se pred vhodom v tovarno zbere množica ljudi, ki sanja, da bi tam dobila službo. Sprejmejo jih manj kot pol. Povprečen delavec, ki tam ostane okrog leto dni, zasluži več, kot bi doma na vasi v desetletju zaslužil s kmetovanjem. Večina ljudi si želi delati. Socialnih podpor ni. Nadomestil ob brezposelnosti ni. Pokojnine so le, če sam vplačuješ v pokojninske sklade. Tisti, ki se po diplomi ne zaposli, lahko le upa, da ima darežljive (in bogate) starše. Če jih nima, bo delal v Burger Kingu ali stradal – EU in ZDA sta v primerjavi dokaj socialno čuteči tvorbi. Kitajska je tako na nek način bolj podobna manufakturnemu kapitalizmu iz 19. stoletja kot pa zvodenelemu protekcionističnemu pol-socializmu, kakršnega se danes gremo v Evropi. Prav smešno mi je, ko včasih kak anarholevičar na Twitterju Kitajsko omeni kot uspeh socializma. Po zgoraj opisanem ste najbrž spoznali, da bolj turbo-kapitalistične družbe od Kitajske najbrž ni. Edini ostanki komunizma so paradržavna zombi podjetja, ki jih vodijo sinovi pekinških politbirojevcev, ki operirajo po podobnih načelih nepotizma, korupcije in izsesavanja javnih sredstev kot naši državni “šampioni”, kot so Petrol, NLB, Telekom itd. Drugače je gospodarstvo zasebno, s poudarkom na maksimiranju produktivnosti in meritokraciji pri iskanju novih sodelavcev.

Zakaj je to pomembno tudi za nas? Ker živimo v globalnem svetu. In ker bo takšen način dela slej kot prej naplavilo tudi k nam. V globalnem svetu je treba tekmovati z globalnimi tekmeci. Iskati nove izzive. V delu najti smisel življenja. Naši sotrpini tam čez oceanom in tisti drugi na daljnem vzhodu to že počno. Mi smo še zmeraj ujeti v svojo resničnost, kjer je zadnji krik tehnike recikliranje jugoslovanskih izdelkov, kjer se natakarjem in receptorjem v (državnih) hotelih ne ljubi spodobno in profesionalno streči gostov, kjer se vodovodarji, pleskarji in tesarji čez kakšen mesec – ali pa sploh ne – odzovejo na klic stranke. Takšna resničnost pa ima omejen rok trajanja.  

Prekarci in podjetniki – sploh tisti, ki poslujejo s tujino – so najbrž že danes povsem domači z načinom dela, kot poteka na Kitajskem. Drugi še bodo. Če ne danes, pa čez 10 let. Ekonomska resničnost nas bo prisilila v to, pa če volimo še 10 mandatov prodajalcev socialističnih sanj iz SMC, LMŠ, SD, DeSUS in Levice. Tako kot Grkom pred resničnostjo ni mogla pomagati niti skrajno levičarska Siriza, tako tudi nam ne bo pomagalo, če bo predsednik vlade Luka Mesec, Jože Mencinger minister za finance, Tit Turnšek pa minister brez listnice, odgovoren za promoviranje marksistične teorije v vrtcih in osnovnih šolah.

Tako kot Grkom pred resničnostjo ni mogla pomagati niti skrajno levičarska Siriza, tako tudi nam ne bo pomagalo, če bo predsednik vlade Luka Mesec. (Vir: STA)

A  očitno je to lekcija, ki se je ne da osvojiti čez noč. Kako drugače bi lahko razložili, kaj se v naši državi trenutno dogaja. Kapitalizem, kapital, podjetništvo, celo dobiček so postale grde besede. Kučanove govoreče glave govorijo o enakosti, solidarnosti, krožnem gospodarstvu, zadružništvu, socialnem podjetništvu. Privatizacija se enači s krajo in uklonitvijo tujemu kapitalu. Očitno gre za popadke, ki so reakcija na izzive sodobnega časa in globalizacije. Želimo si Jurčičevo Telečjo pečenko vsak dan ob isti uri v isti gostilni, svet pa nam vsiljuje hitro prehrano. Zato smo (še zmeraj) tako dojemljivi za socialistične pravljice.

Nikdar to ni bolj jasno kot takrat, ko obeležujemo praznik dela – prvi maj. Takrat televizijske ekrane, časopise, radijske sprejemnike in socialna omrežja preplavi četica tovariških socialistov, ki se huduje nad razmerami, v katerih živi delovno ljudstvo, hkrati pa modruje, kako je edini način, da se delavski razred iztrga iz primeža revščine ta, da se odpovemo kapitalizmu in znova zaživimo kot brezrazredna družba. 20 let nazaj posmeha vredne deklaracije, ki spominjajo na komunistične manifeste iz 19. stoletja, danes medijske izpostave – celo občudovanja vredni prispevki k družbenem dialogu.

Priprave na velik dogodek se začno že z generalko – 27. aprilom, dnevom, ko “zmagovalci” obeležujejo srečno zgodovinsko dejstvo, da se jim zaradi preračunljivega Hitlerja, ki si ni želel Evrope deliti z Sovjeti – ni bilo treba boriti na strani nacifašistov, ampak so lahko nasilno komunistično revolucijo izpeljali v psevdo-legitimnem zavetju zaveznikov. Nato se stvar, kot v adventnem decembru stopnjuje do vrhunca, ko delavska srca bijejo v ritmu proletarske revolucije.

Po nekaterih domovih poleg slovenske plapola še jugoslovanska zastava – celo na kresovanjih, ki jih sofinancirajo lokalne oblasti. Ljudje se srečujejo ob šilčku travarice in hrepeneče delijo spomine o tem, kako jim je bilo lepo, ko so bili v Jugoslaviji vsi zaposleni in kako bi morala biti današnja mladina podobno proaktivna kot oni, ki so si svoje delavske pravice izborili sami skozi pravično socialistično revolucijo. Iz sosednje hiše se sliši prešerno prepevanje udarnih partizanskih parol “Na Juriš!”, “Hej Brigade” in zimzelene hvalnice velikemu vodji “Druže Tito, Mi Ti Se Kunemo”.

Jasno je, da v Sloveniji razredni boj ni nek koncept iz zgodovinskih knjig. Razredni boj poteka ves čas, 365 dni v letu. Med ljudmi v gostilni, v javnih medijih, v koalicijski politiki. Prežeti smo z njim. Zavidamo bogatim, nesrečni smo, ker smo revni. Zavidamo konkurenčnim, nesrečni smo, ker se ne moremo več povsem skriti v kalup nekonkurenčnega protekcionizma. Želimo si še več enakosti, čeprav smo, ironično, najbolj egalitarna družba v Evropi, ki je že sama po sebi preveč egalitarna za lastno dobro. A to očitno ni dovolj. End game enakopravnosti je popolna enakost, kjer bosta srčni kirurg in čistilka dobila plači, ki bosta le marginalno različni, kot na enem karibskem otoku, ki tako ali tako predstavlja socialni ideal marsikaterega Slovenca. Takšna ekonomska drža ljudstva je idealen pašnik za ultra-leve ideje, ki so v zadnjih desetih letih bruhnile v mainstream.

Foto: STA

Seveda ni nič narobe z bojem za pravice delavcev, dokler ti potekajo v okviru treh vej oblasti in ne na ulici z jugoslovanskimi zastavami in Chejevimi majicami. Tudi s sindikati ni načeloma nič narobe, z vidika partnerjev v socialnem dialogu in varuhov korektnega institucionalnega izvrševanja delovnopravne zakonodaje. Sindikati obstajajo tudi v Nemčiji. Le da ti veliko bolje – predvsem bolj v skladu z ekonomskimi zakonitostmi – sodelujejo z industrijo. Nemških avtomobilskih gigantov konec fiskalnega leta noben sindikat ne sili v izplačilo več-tisoč evrskih dodatkov za uspešnost. Izplačajo jih sami. Iz dobička, ki so ga ustvarili, tudi zaradi razumnega socialnega dialoga in zadovoljnih delavcev, ki so jim pomagali preživeti na globalnem trgu. Sindikati v Veliki Britaniji so bili pod levimi vladami v sedemdesetih zelo podobni slovenskim in komaj ko so se začeli potapljati paradni industrijski igralci, kot so bili Rolls Royce, Rover ter British Aerospace, in ko je vajeti prevzela železna lady Margaret Thatcher, so se stvari spremenile. Takrat so se začeli zavedati, da je edini način preživetja delavski razred, ki se razvija v skladu z ekonomsko resničnostjo. Ne pa delavski razred, ki zahteva stvari, ki so mogoče le z večjo splošno revščino in redistribucijo dohodkov.

Tragedija našega naroda je, da smo veliko bolj podobni sindikalni Veliki Britaniji iz sedemdesetih kot vitki, moderni državi EU, ki se zna prilagoditi globalni ekonomiji. To znajo nekatere višegrajske države veliko bolje.

Če bi bili sindikalisti pošteni, bi povedali, da brez kapitala, ki ustvarja dobiček, ne bi bilo davkoplačevalcev, brez davkoplačevalcev pa ne bi bilo javnih služb niti socialnega dialoga. Če bi bili še bolj pošteni, bi si upali priznati, da težava slovenskega trga dela niso požrešni kapitalisti, ampak enormni stroški dela, nefleksibilna delovnopravna zakonodaja in tudi izsiljevalski sindikati, ki z gverilskimi metodami dušijo socialni dialog, tako v zasebnem kot javnem sektorju. Z vlado Mira Cerarja so sindikati javnega sektorja dobili carte blanche za postavljanje od ekonomskih resničnosti oddaljenih zahtev na račun davkoplačevalcev. Nikoli ne bodo izpostavljali tajkunov – tudi njim ljubega župana prestolnice. Skupaj s Semoličem v zasebni in Štrukljem v javni sferi so bili pomenljivo tiho, ko so se dogajali menedžerski prevzemi in kreditni tornado v bančnem sistemu. Saj niso imeli česa povedati – ta proces ni imel nič skupnega s kapitalizmom (oz. neoliberalizmom, kot ga všečno imenujejo), ampak je bil produkt njim ljubega paradržavnega ropa, pod krinko nacionalnega interesa. Nikoli ne bodo priznali, da je tudi prekarno delo rezultat kombinacije toge zakonodaje, protekcionizma, visokih davkov in tajkunskih prevzemov, ki so izsušili že tako plitev trg dela.

Ljubljana, Sviz.

Veliko bolj priročno je za vse tegobe delavskega razreda kriviti tiste, ki vsem nosijo kruh na mizo – kapitaliste. Tiste, ki so prisiljeni delovati po načelih globalnega prostega trga, hkrati pa se boriti z mlini na veter slovenske zakonodaje, ki jih omejuje na vsakem koraku. Slovenski trg dela se bo pač moral prilagoditi ekonomskim resničnostim – bolj produktivni, bolj zagnani in bolj inovativni ljudje od nas se v stomilijonskih masah valijo na globalni trg dela, zaenkrat z izdelki, čez desetletje tudi s storitvami in neposredno konkurenco na trgu dela. Izumljajo neverjetne stvari in jih prodajajo neverjetno poceni. Če se bomo hoteli boriti z njimi, bomo morali delati kot oni. Trdo, delovno in inovativno – pri tem pa bomo nujno potrebovali podporo desno-sredinske vlade, ki je edina sposobna narediti potrebne spremembe na davčnem in delovnopravnem področju. Tako bodo osovraženim “kapitalistom” omogočili, da skupaj z delavci dobičkonosno preživijo na ultra konkurenčnem svetovnem trgu. Na drugi strani moramo premik v glavi narediti tudi ljudje – ne smemo razmišljati o tem, kako jo bomo med prvomajskimi prazniki  ucvrli na morje in pozabili na nadležnega šefa. Razmišljati moramo o tem, kako narediti nekaj, česar še nihče ni naredil. O tem, kako osrečiti stranko, za katero opravljamo storitev. Le tako bomo lahko tudi na miselni ravni konkurirali neizprosnim Azijcem. Vem, da zmoremo – Slovenci smo bili pred boljševiškim posilstvom priden in napreden narod. Narod, katerega delavcev si je želela vsa Avstro-Ogrska, takrat ena najnaprednejših državnih entitet na svetu. Prepričan sem, da ta potencial kljub dvema izgubljenima generacijama še zmeraj ždi v nas.

Zato vsem delavcem ob prazniku dela želim čim več prostotržnega kapitalizma, za katerega jim dopovedujejo, da je njihov sovražnik, v resnici pa je njihov rešitelj. Želim jim, da jih skuša rešiti čim manj levih mandatarjev, sindikalnih poverjenikov in socialnih podjetnikov. Živel prvi maj! Živel kapitalizem!

  • Mimogrede, v ZDA, od koder praznik izvira, se prva dva dneva tega meseca pridno dela. Tam ne jamrajo in ne iščejo rešitev kot Miro Cerar. Rešitev so že našli: rešitev je delo in kapital, ki delo omogoča. Zgledujmo se po njih.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...