Asta Vrečko – Morana vodi Minres. Morana vodi ministrstvo resnice. Tako je razkritje izvrstne študije dr. Andreja Lokarja. Morana je vrhovna svečenica kulta rdeče zvezde. Ki je zasijal na Čebinah. Na Čebinah tam gori. In na gori se včasih govori tako, da odmeva v zgodovini. Celo taka višava so Čebine, da se jim od babilonske višave zmešajo jeziki.
Morani se je na Čebinah zagovorilo tako, kot se je čebinsko zagovorilo nekaterim že leta 1937, mnogim pa še za onimi iz 1937. Tudi Milanu Kučanu se je leta 1987 čebinsko zmešal jezik in ni ga več junaka, ki bi Milanovo čebinščino znal prevesti v slovenščino. Da se razbrati le večno žebranje: proletarska revolucija, razredni boj, Jugoslavija … Milan je napovedoval, da bo komunistična okupacija Slovenije večna.
Tudi iz Moraninega čebinskega žebranja, ki ga prilagam, se čuti, da čebinski Babilon dobro meša njeno besedičenje. Je hudo daleč od slovenščine, tako po vsebini kot po slovnici.
Še preden smo poznali njen govor na gori, sem vprašal pravnike, ali je njen čebinski vzlet kršenje slovenske ustave. Eden, ugleden advokat, meni, da čebinski nastop Vrečkove “pomeni tudi degradacijo in erozijo ustavnega reda Republike Slovenije.” Po mnenju drugega uglednega pravnika, nekdaj ustavnega in vrhovnega sodnika, pa Vrečkova bolj “deluje tragikomično in cirkusantsko, abotno in obrobno. Tisto, kar je bistveno bolj nevarno, je ukinitev muzeja Slovenske osamosvojitve, ki na simbolni in prek nje tudi realni ravni pomeni rušenje vrednot Osamosvojitve. Te vrednote so vtkane v ustavno identiteto RS.“
Zdaj, ko poznamo Moranino razodetje na gori, sem ga poslal še nekaterim zgodovinarjem. Nagrajeni in zaslužni znanstveni svetnik je razodetje ocenil kratko in jedrnato: “Jezus!” Mednarodno nagrajena zaslužna raziskovalka pa je zmogla nekaj besed več: “Izraža popolno neznanje in nerazumevanje zgodovine.”
Ne bom se spuščal v banalnosti kršenja slovenske ustave in zgodovinske nevednosti. Tako kot iz Kučanove čebinske samoupravne latovščine razberemo prerokbo, da bo komunistična okupacija Slovenije večna, je taka napoved tudi v Moraninem vedeževanju: “Z ohranjanjem dediščine, zgodovinskega boja knapov, komunistov, kulturnikov, umetnikov, žensk in delovnega ljudstva za pravično in solidarno družbo smo zavezani tudi mi ustvarjati socialno, zeleno in pravično prihodnost za naše zanamce.” Prevod je skoraj po Kučanovo: proletarska revolucija, razredni/spolni boj, anacionalnost.
Zato se ob dnevu upora proti okupatorju s hvaležnostjo spominjamo vseh, ki so se uprli Kučanovim napovedim čebinskih črepinj. V muzeju slovenske osamosvojitve, osvoboditve, demokratizacije in Republike Slovenije se bomo ob dnevu upora proti okupatorju spominjali tudi Morane, ki je tam gori na Čebinah sanjala črepinje o ponovni komunistični okupaciji.
Slava upornikom proti okupatorju za ustavo Republike Slovenije, ki prepoveduje čebinsko okupacijo in zmešane črepine!
Ustanovitveni kongres v Čebinah leta 1937 je bil eden v sosledju pomembnih dogodkov družbenih gibanj, ki so v zadnjih stoletjih sprožala pomembne politične spremembe in tudi predstavlja predzačetek antifašističnega boja.
Po prvi svetovni vojni smo Slovenci v novo nastali Kraljevini SHS, pozneje Kraljevini Jugoslaviji dobili nekatere pravice, a hkrati je vladalo nezadovoljstvo, saj se je pričakovalo več. Dobili smo Univerzo v Ljubljani, nekatere kulturne ustanove, a hkrati je bilo na področju instucionalizacije kulture in umetnosti storjeno veliko premalo.
Leta 1921 je bila na veliko nezadovoljstvo sprejeta vidovdanska ustava, ki je napovedovala unitaristično politiko jugoslovanstva. Prepovedana je bila tudi komunistična dejavnost in od takrat dalje je delovala v ilegali.
Diktatura kralja Aleksandra je situacijo v kraljevini še bolj zaostrila. Represivni režim diktature je preganjal vse kritične odklone, vpeljal cenzuro in še bolj eksplicitno prepovedoval vsakršno nacionalno izražanje. Družbeno dogajanje je poslabšala še gospodarska kriza v začetku tridesetih let, ki se je odražala tudi v visoki brezposelnosti, podplačanem in nezadovoljnem delavskem razredu, porastu barakarskih naselij in obubožanega kmečkega prebivalstva. Močno je prizadela tudi te kraje. Vse skupaj pa je sprožilo odpor, tudi tukaj, v Zasavju, in tudi med kulturniki in kulturnicami.
Na Čebinah so delegati pripravili manifest, v katerem so se opredelili do vseh najpomembnejših političnih vprašanj tistega časa in povezali razredno vprašanje z nacionalnim. Manifest se je začel s Prešernovo Zdravljico, kar je poziv tudi k solidarnosti in internacionalizaciji.
S kritičnim in razsodnim razumevanjem mednarodnega položaja, položaja v Sloveniji in Jugoslaviji, so komunisti opozorili na zgodovinsko ogroženost in razdeljenost slovenskega naroda ob hitrem prodiranju fašizma in nacizma, unitaristični politiki kraljevine, ki je imela oporo tudi v Sloveniji, in na nesposobnost tradicionalnih in meščanskih slovenskih strank. Boj za pravičnejšo družbo so povezali s potrebo po enotnosti in obrambi slovenskega naroda.
Prav tukaj v Trbovljah je Ludvik Mrzel napisal svoje znamenito delo Bog v Trbovljah, kjer trboveljske rudarje obišče Bog, a tudi ta ne more pomagati proti izkoriščanju delavcev s strani kapitala. To delo je s svojimi izjemnimi ilustracijami proletarskega življenja ilustriral Maksim Sedej.
A ne le pri Sedejevih grafikah, tudi drugod so se v tridesetih letih v slovensko umetnost začeli sistematično naseljevati motivi izkoriščanih delavcev, revnih študentov, obubožanih kmetov, osirotelih otrok, vseh potlačenih in zatiranih. Tako v likovni umetnosti kot v literaturi so v maniri socialnega realizma nastala najbolj pretresljiva in socialno občutena dela, a hkrati tudi naša najboljša.
Tudi umetniki so – ne v svojih delih – agitirali za napredne ideje in družbene spremembe, mnogi bili aktivni v ilegalnem delovanju, kritično so upodabljali vladajoče in odstirali tančice družbe, kar je pomenilo za marsikoga tudi pregon, za nekatere celo smrt.
Leto 2023 so tako razglasili za leto Karla Destovnika – Kajuha. Tudi on je imel težave v gimnaziji, ravno zato, ker je bil komunist.
Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije na Čebinah je bil bistvenega pomena za ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda ob začetku druge svetovne vojne 27. aprila 1941. Kar je tudi danes državni praznik, ki ga obeležujemo čez nekaj dni.
Tukaj pri Barličevi domačiji, pod strmimi hribi, med od gozda izkrčenimi pašniki in polji, med osamljenimi cerkvicami in kmetijami se morda zdi, kot da čas stoji. A vendar, brez teh dogodkov pred mnogimi leti danes zgodovina ne bi bila enaka, ti dogodki niso zaznamovali le naše preteklosti, temveč so soustvarili tudi pogoje za povojno modernizacijo družbe ter posledično tudi našo družbo in državo danes.
Posebej hvala pa gre skrbi za ohranjanje spomina na zgodovino in dediščino. Ob tej priložnosti zato izražam iskreno spoštovanje in zahvalo lokalnim skupnostim, kulturnim in drugim društvom – med drugim Zasavskemu muzeju Trbovlje, lokalni zvezi borcev, Turističnemu društvu Trbovlje, mladinskemu gledališču Svoboda in Partizanskemu pevskemu zboru Zarja ter celotni lokalni skupnosti, ki skrbijo za spominsko domačijo, v kateri je tudi razstava. Tako skupnost ohranja spomin na te dogodke tudi s prireditvami, kot je današnja.
Z ohranjanjem dediščine, zgodovinskega boja knapov, komunistov, kulturnikov, umetnikov, žensk in delovnega ljudstva za pravično in solidarno družbo smo zavezani tudi mi ustvarjati socialno, zeleno in pravično prihodnost za naše zanamce.
Dr. Jože Dežman