fbpx

Lažni liberalizem

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Trditev, da “so dandanes liberalci tisti, ki zagovarjajo omejevanje svobode izražanja”, zveni na prvi pogled kot contradictio in adiecto, se pravi kot nekaj, kar je samo sebi protislovno. Liberalizem naj bi vendarle bila tista politična doktrina, ki ima svobodo za najvišjo vrednoto. Zato je pravica posameznika, da javno izraža svoja stališča in poglede, tako rekoč nedotakljiva svetinja. Prav tako naj bi liberalci poudarjali pravico posameznika, da si sam izbere, kateremu življenjskemu nazoru bo sledil; zato naj ne bi bili privrženci uvajanja nekakšnih “uradnih” ideologij.

Da, liberalci so bili nekoč takšni. Še posebej tisti v anglosaškem svetu. To, kar smo zgoraj zapisali, je veljalo za klasični liberalizem, kakršen je obstajal v osemnajstem in devetnajstem, v znatni meri pa tudi še v dvajsetem stoletju. Njegovi intelektualci nosilci, kot so bili Adam Smith, Benjamin Constant, Frederic Bastiat, John Stuart Mill, Alexis de Tocqueville in drugi, so poudarjali primat posameznika nad skupnostjo, pomen posameznikovih pravic in svoboščin ter zagovarjali minimalni obseg vmešavanja države v odnose med ljudmi. Vendar pa so – vsaj nekateri od njih – upoštevali tudi pomen skupnih vrednot, predvsem v smislu potrebe po “moralni kompatibilnosti” med pripadniki skupnosti. V ideološkem smislu lahko rečemo, da je takšen liberalizem sodil na desni pol političnega prostora.

Vendar so to bolj kot ne tempi passati. To, kar se sedaj razglaša za liberalno, niti od daleč ne spominja za izvorni liberalizem. In to ne samo v Ameriki, kjer so to oznako že prej povezovali z levičarstvom, ampak tudi v Evropi, kjer v preteklosti nikakor ni pomenila levičarske konotacije. Sedaj pa se pod omenjeno znamko pogosto prodaja cel sklop novolevičarskih ideoloških produktov, ki se v veliki meri napajajo iz tradicije kulturnega marksizma. Enačijo jo z multikulturalizmom, svfeminizmom, LGBTizmom in podobnim; z vsem tistim torej, kar velja za “progresivno”. Nemalokrat je liberalizem celo krinka, za katero se skriva širjenje socialističnih idej.

Liberalci postali podaljšek socialistov
Zato tudi ni čudno, da v evropskem parlamentu liberalci, zbrani v skupini Renew, običajno glasujejo skupaj s socialisti in da v svoje vrste sprejemajo takšne, ki navdušeno prepevajo komunistično pesem Bandiera rossa (spomnimo se nekdanje slovenske premierke). Tako so pravzaprav postali podaljšek socialistov, saj jim sekundirajo pri vsiljevanju levičarske agende, pa naj gre za vprašanje migracij, odnosov med spoloma, družinske politike ali razgradnje komunistične dediščine v vzhodnih članicah Evropske unije. Med domnevnimi liberalci se najdejo osebe, kakršna je v zadnjem času nam dobro znana nizozemska evropska poslanka Sophie in t’ Veld, ki vodi pravo malo križarsko vojno zoper aktualno slovensko vlado zaradi domnevnih “pritiskov na medije”. Gre namreč za precej radikalno levičarko, ki zagovarja udejanjanje teorije spola in neomejeno sprejemanje migrantov iz tretjega sveta, nasprotuje pa negovanju tradicionalnih evropskih vrednot – tako je ostro napadla predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, ko je ta predlagala uvedbo položaja komisarja, zadolženega za zaščito evropskega načina življenja.

Rečemo lahko, da je šel evropski liberalizem po “slovenski poti”. Stranka, ki se je imenovala Liberalna demokracija Slovenije in ki je dominirala v političnem prostoru v prvem obdobju tranzicije, ni imela kaj dosti skupnega s (klasičnim) liberalizmom. Še manj je to veljalo za njene civilnodružbene derivate, kakršna je bila Liberalna akademija. Sedaj lahko podobno ugotovimo za velik del samodeklariranih liberalcev po Evropi. Zato ni čudno, da se mnogi med njimi v imenu boja zoper “sovražni govor” zavzemajo za ideološko cenzuro.

dr. Matevž Tomšič