V časopisu, ki se je leta 1989 podpisal kot “samostojen časnik za samostojno Slovenijo”. (To pisanje je del prihodnje knjige /Podobe iz resničnosti/, v kateri pišem o najbolj značilnih prizorih/podobah zadnjih tridesetih let. Odlomka, ki sicer nosita datum 24. in 25. april 2021, sta v glavnem posvečena letoma 2000 in 2008.)
…To pišem na predvečer državnega praznika, ki se imenuje dan upora proti okupatorju. V zvezi z datumom (27. april) je nekaj ideoloških in nekaj tehničnih problemov. Sestanek v Vidmarjevi vili ni bil 27., ampak 26. aprila; in ni bil sestanek Osvobodilne, ampak Protiimperialistične fronte. Poleg njenih sovjetskih prijateljev so bili takrat, vse do 22. junija 1941, prijatelji PIF tudi nacisti. Takrat članom PIF še na misel ni padlo, da bi se uprli okupatorju. To so same znane reči. Zato je skrajno nenavaden “poziv k uporu”, katerega avtorji so – ob osemdeseti obletnici “ustanovitve osvobodilne fronte (OF) slovenskega naroda” – člani predsedstva ZZB za vrednote NOB.1 Spet upor proti okupatorju? Kateremu?
Leta 2000 sem ministrstvo za zunanje zadeve prevzel po Borisu Frlecu, ki mi je povedal, da “ni več vedel, kako naprej”, kar je bilo morda povezano s polemikami o Deklaraciji o zunanji politiki RS, ki jo je po polemični razpravi in tesnem glasovanju 17. decembra 1999 sprejel Državni zbor. Da utegne vlada doživeti polom, me je v telefonskem pogovoru 20. januarja 2000 opozoril tudi Drnovšek. Po daljši pavzi sem se torej 2. februarja 2000 vrnil iz Washingtona na zunanje ministrstvo, položaj v državi oz. v koaliciji (ki sta jo sestavljali LDS in SLS) pa ni bil preprost. Bil sem navzoč na sestanku vlade, s katerega je odvihral njen podpredsednik Marjan Podobnik z napovedjo, da “bomo že videli”. Najprej se je zgodila konstruktivna nezaupnica, ki je (3. maja) za predsednika vlade postavila Andreja Bajuka, izvolitev vlade pa je sledila pozneje (7. junija), ker v začetku ni bilo dovolj glasov.
Razburljivega dogajanja sem se spomnil, ko sem danes v Delu prebral članek, ki hvali Bajuka, češ da mu “tudi politični nasprotniki še danes priznavajo veličino in visoko raven politične kulture”. Ta članek, ki ugiba o možnostih “desne liberalne stranke”, se mi je zdel zanimiv in dobrodošel; užalostile pa so me opazke v nekem drugem članku v istem časopisu. Njihova avtorica sicer jezno ocenjuje slovensko zunanjo politiko že najmanj trideset let, tokrat pa je na zid naslikala živega hudiča v podobi t.i. “non-paperja”, ki naj bi fantaziral o spreminjanju meja na Balkanu. Da ne bo nesporazuma: novinarka je bila vedno prizanesljiva do vlad in ministrov t.i. postkomunistične levice, njena domišljija pa dobesedno podivja, kadar piše o t.i. desnih vladah.
Kot rečeno, je divjanja precej. Živo se spominjam davne reakcije znanca, ki je ob plačilu računa v neki ljubljanski trgovini ugotovil, da je ogoljufan. Kljub temu, da je plačal s petdesetakom, mu je blagajničarka vrnila drobiž, kot da ji je bil dal dvajsetak. Poskusil jo je prepričati, vendar brez uspeha. Na koncu se je naveličal. Zabrusil ji je: “Ti si pa ena grda baba.”
V bistvu me moti predvsem brezobzirno omalovaževanje dejstev. Omenjena novinarka, ki je nekoč slikovito opisovala večerjo pri danski kraljici, ki je sploh ni bilo, se je tokrat razpisala o delovanju slovenske politike po navodilih. Non-paper o spreminjanju meja na Balkanu, ki ga brez pomislekov pripisuje slovenski vladi, naj bi bil napisan po naročilu. Takole:
Če zanemarimo – za novinarja – neodpustljivo slabo sintakso in slog, gre seveda za popoln falsifikat, zaradi katerega bi morala avtorica doživeti najmanj usodo nemškega novinarja Claasa Relotiusa, v vsakem primeru pa bi moralo o njeni častivrednosti razpravljati novinarsko društvo. Prvič je nemoralno (najbrž pa tudi nepatriotično) non paper neznanega izvora in neznanega namena pripisovati slovenski politiki. Vendar se spričo splošnega in ubranega prepevanja glavnih slovenskih medijev – o domnevnih slovenskih ambicijah glede balkanskih meja – ob tem najnovejšem ne-papirnem zdrsu sploh ne bi vznemiril. Dokaz nedolžnosti: slovenska diplomacija ima že dovolj slabih izkušenj z reševanjem hrvaško-slovenske meje in si gotovo ne želi še stokrat hujših slabih izkušenj.
Zaplet z washingtonsko depešo
Gre za zaplet s t.i. washingtonsko depešo, ki jo je veleposlanik Samuel Žbogar (pozneje celo zunanji minister v Pahorjevi vladi) odposlal v Ljubljano 27. decembra 2007 in vsebuje beležko pogovora Mitje Drobniča v ameriškem State Departmentu.3 19. januarja 2008 sem na Brdu organiziral (tajni) posvet evropskega dela Kontaktne skupine, kjer smo se – ko je šlo za neodvisnost Kosovega – odločili za skupno in po možnosti enotno ravnanje vseh evropskih držav. Naloga ni bila preprosta, saj so se bližale srbske in španske volitve: Španci so že takrat imeli pomisleke zaradi asociacij s Katalonijo, poleg njih pa je bilo zadržanih še nekaj držav. Dejstvo je, da so ZDA spodbujale Kosovo k čimprejšnji deklaraciji o neodvisnosti in da so skupaj s Kosovci postavile celo Evropsko unijo pred dejstvo. Slovenija seveda ni mogla oz. ni hotela slediti predlogu Washingtona, je pa takrat dosegla največ, kar je bilo mogoče glede na občutljivost Kosovega, predsednika Thacija, Srbije in predsednika Tadića, predvsem pa glede na nekatere dvome zunaj kroga, ki se je sestal na Brdu (poleg pisca teh vrstic še italijanski D’Alema, francoski Kouchner, britanski Miliband, nemški Steinmeier, komisar Rehn in zunanji minister EU Solana).
Ameriški State Department priganja evropske države, naj čim prej priznajo neodvisnost Kosovega, in spodbuja Slovenijo, ki predseduje EU, da to stori prva, piše petkova “Politika”, ki ekskluzivno objavlja interne beležke slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve, ki pričajo o tem.
“Politika” je imela dostop do dokumenta, katerega dele jutri objavlja tudi ljubljanski “Dnevnik”, in v katerem namestnica pomočnika državne sekretarke Condoleeze Rice, Rosemary Di Carlo pojasnjuje, kako je svetovala Albancem, naj sejo kosovskega parlamenta, na kateri bodo razglasili neodvisnost, skličejo v nedeljo, ker potem “Ruska federacija” ne bo imela časa za sklic Varnostnega sveta. Za evropske zadeve pristojni pomočnik državne sekretarke Daniel Fried je med pogovorom izrazil prepričanje, da “šest držav EU v začetku ne bo priznalo Kosovega, da pa bo čisto dovolj, če ga prizna vsaj 15 od 27 držav EU…”
Američani so sklepali, da bi bilo slovensko priznanje koristno za njihove in naše prijatelje v Prištini, vendar v Sloveniji priznavanje državne neodvisnosti ni tako preprosto in hitro kot v Ameriki in kot so želeli Američani. Poleg tega slovenska vlada (in predsedujoča članica EU) ni hotela niti prehitevati niti solirati. Objava v srbskih medijih je povzročila, da so – s strani nevestnih Slovencev in njihovih obveščevalskih sodelavcev nahujskani – Beograjčani razdejali slovensko veleposlaništvo. Svet za splošne zadeve in zunanje odnose, ki sem ga vodil, je po razglasitvi neodvisnosti Kosovega (17. februarja) in po nočnem posvetu v Luksemburgu, sklenil z veliko večino priznati državnost Kosovega, kar je bilo daleč od predlogov in namigovanja v washingtonski depeši. Seveda so – kot sem opisal v knjigi o predsedovanju s “prijateljskim ognjem”4 (Predsedovanje v ognju lastnih sil) – namigovanja glede škodljivosti prijateljskih slovensko-ameriških odnosov proizvajali privrženci postkomunistične levice v MZZ, v nekaterih drugih službah in v medijih.
Nedelja, 25. aprila. Proti jutru sem sanjal o Tarasu Kermaunerju, ki je umrl junija 2008, ko zaradi službenih obveznosti nisem mogel niti na njegov pogreb. Ko sem bil minister, župan ali veleposlanik sva se srečala redko, pred tem – predvsem pred letom 1987, tj. pred izidom 57. številke Nove revije pa pogosto. Skupaj sva potovala na različne jugoslovanske literarne ali sociološke konference, posedala v prijateljskih družbah v različnih gostilnah; večkrat sem ga obiskal v leseni hišici na Drulovki in pozneje v Avbru… Dejansko smo se razšli zaradi 57. številke in zaradi slovenske narodne državnosti, ki jo je Taras pripisoval predvsem Spomenki Hribar. Imenoval jo je “gentilistka”, njeni prijatelji pa smo bili “gentilisti”. Bil je povabljen, naj napiše prispevek za “slovenski nacionalni program”, vendar si je po odlašanju premislil. Vabil sem ga, naj nastopi na ustanovnem kongresu Slovenske demokratične zveze 11. januarja 1989, vendar mi je na koncu poslal samo deset strani teksta, ki naj bi ga nekdo prebral v njegovem imenu.
Enciklopedija slovenske osamosvojitve
Najbrž sem o Kermaunerju sanjal oz. razmišljal v stanju polovične budnosti v zvezi s podjetjem, ki mi v teh dneh povzroča največ skrbi: z “enciklopedijo slovenske osamosvojitve”, ko odkrivam njene pomanjkljivosti, tudi ko gre za osebnosti in portrete velike generacije. Na očitke o gentilizmu, nacionalizmu, suverenizmu in populizmu sem pomislil, ko sem bral kolumno neke zaprisežene anti-gentilistke, bolje, levičarske aktivistke, ki se izraža podobno kot manifest Socializem 21. stoletja, in ki aktualni slovenski vladi – podobno kot oseba, o kateri sem pisal včeraj – očita razkosanje Bosne, celo Slovenije. Aktivistka piše, da bi, če bi bila leta 1990 dovolj stara za glasovanje na plebiscitu o samostojnosti Slovenije, glasovala proti. Tako, piše, pa je bila nam, rojenim prepozno, ukradena možnost, da bi odraščali in živeli v večkulturni in večjezični deželi, ki bi namesto divjega kapitalizma razvijala lastno, avtohtono različico socializma. In tako naprej.
Dimitrij Rupel