Bog je, samo strela ne udari

Vinko Vasle (Foto: osebni arhiv)

V dan državnosti smo vstopili zelo simbolično! Ministrica za obrambo Andreja Katič se je herojsko udeležila komemoracije v spomin na sestreljeni helikopter, v katerem je bil oficir agresorske vojske. Pri tej demonstraciji norosti ji je pomagala tudi častna garda Slovenske vojske. Ministrica seveda dela to, kar je počenjala v svojem mandatu – razgrajevala Slovensko vojsko. Iz tega lahko sklepamo, da smo na položaju slovenske obrambne ministrice imeli žensko iz agresorskega tabora. Mata Hari JLA.

Zagotovo smo v čast državnosti dobili tudi osnutek nove koalicije, kot vidi Serpentinšek izvolitev Mateja Tonina na mesto predsednika parlamenta. Se iskreno opravičujem, ampak osebno resnično več ne ločim med Marjanom Šarcem in Serpentinškom. Kar je logično, ker vedno zmaga Serpentinšek. V tem času, odkar je zvezda slovenske tranzicijske levice, se je nabralo več njegovih globokoumnih misli, ki bodo postale pregovorne in bo šel Sebastjan Cimerotič na smetišče zgodovine. Poimenoval sem jih “Serpentinškovi aksiomi”.

  1. Naši kandidati so novi obrazi. Razen tistih, ki so znani.
  2. Šest popravnih izpitov je dokaz, da napake popravljam.
  3. Čakalne vrste se zmanjšujejo tako, da ugotoviš, kaj so dopustne in kaj nedopustne čakalne vrste.
  4. Sestanki so dobrodošli, če kaj prinesejo.
  5. Ministri morajo med seboj tako sodelovati, da sodelujejo.
  6. Lažje bi odgovarjal na vprašanja o programu LMŠ, če bi bila vprašanja hipotetična.
  7. Spremeniti je treba marsikaj in to je dovolj konkreten odgovor.
  8. Koalicija bo, ko bo, če ne, je pa ne bo.
  9. Nisem ne optimist in ne pesimist. Sem realist, ker realno gledano ne vem, kaj bo.
  10. Začasni predsednik državnega zbora res ne obstaja, a mi smo se tako zmenili, da obstaja.
  11. Kdor bo izvoljen za predsednika državnega zbora, bo predsednik državnega zbora in nihče drug.

Znano je, da za vsakim velikim državnikom ostaja kakšen rek ali izrek, ki gre z njim v zgodovino. Ko gre za Serpentinška, pa sem malo v dvomih in po svoje tudi ne vem več, kaj je v zvezi z njim resno in kaj smešno. Aksiomi o državniku ravno ne govorijo. Njegova podpredsednica Jerca Korče je namreč izjavila, da je Serpentinšek državnik. V mučnih dvomih sem v Wikipediji pogledal, kaj to je. In takole piše: “Državnik je pojem, ki označuje politika (živega ali mrtvega), za katerega lahko rečemo, da je storil nekaj koristnega, pomembnega za državo, na katere čelu je bil.” Po tej definiciji Serpentinšek ne more biti državnik – ne živ in ne mrtev. Zelo, zelo, ampak zelo, zelo pogojno lahko Serpentinškove gasilske nastope “baba je žaba” jemljemo kot “delati nekaj koristnega za državo” – ko se ljudje režijo, pozabijo, kdo jim v resnici vlada in kaj dela z njimi. To je bila vedno naloga dvornih norčkov diktatorjev. Recimo Tofa, Borisa Kobala, Vinka Šimeka, Tonija Gašperiča in Mira Cerarja v zadnji koaliciji.

Cerar je čisti zajebantski fenomen. Sesuje vlado, odstopi, še kar vlada in hoče v novo vlado. Zmerja in opravlja svoja nekdanja koalicijska partnerja Židana in Erjavca in spet hoče z njima v koalicijo. S 34,5 odstotka stranko poniža na 9,8 odstotka in namesto 36 poslancev jih ima le še 10. In se celo ponuja za predsednika državnega zbora, če mu že ne bo odstopljeno mesto predsednika vlade. Da je tudi v Cerarju nekaj Serpentinškovega, priča njegova izjava po izvolitvi Tonina, ko je rekel, da je to “prvi pomemben dogovor, ki nakazuje novo koalicijo, ki temelji na zaupanju med političnimi strankami”. Cerar zaupa Židanu in Erjavcu, oba zaupata njemu in narod naj tudi to požre. In potem vskoči še Serpentinšek in reče, da bo s temi obrazi delal nove obraze za nove čase v državi.

Ko je nacionalka večkrat ponavljala nagovor Tonina po izvolitvi, je mirno spustila tisti stavek “Bog živi Slovenijo”, ki bi lahko razburil ateiste, komuniste, antifa neofašiste, mirovni inštitut, Kombinatke, Milana Kučana, intelektualce tipa Darko Štrajn (sicer liberalec fašizacije in izključevanja iz kamene dobe) in Levico. Se čudim, da intelektualni levičarski lobi še ni napisal odprtega pisma protesta in ga poslal Borutu Pahorju, da s svojo avtoriteto izžene Boga iz parlamenta. Je pa ob tem Toninovem stavku Franc Trček – Prostata, ki je dotlej spal v svoji klopi, trznil in rekel: “Bog nam pomagaj.” Zagotovo pa ta Toninov izbruh govori v prid Štrajnovi trditvi, da na Slovenskem obstaja tudi skrajna sredina, ki si drzne omeniti Boga v parlamentu.

Mogoče je Serpentinšek zato omenjal, da je vse mogoče in da lahko v parlament udari tudi strela.

 

Vinko Vasle