Imam vtis, da večina Slovencev takega izida pravkar končanih državnozborskih volitev ni pričakovala. Zase lahko zatrdim, da sem se ga bal in da zaradi načina, kako je bil dosežen, tudi s strahom gledam naprej.
Nekako deset dni pred volitvami sta bili desna in leva politična opcija v anketah nekako izenačeni. Ker ankete običajno v nekoliko manjšem deležu zajemajo podeželje, sem imel vtis, da je desna opcija celo v majhni prednosti, čeprav je nastopala s štirimi listami. Vse analize, ki sem jih v preteklih letih opravil, so namreč kazale, da največ tri liste desne opcije lahko prestopijo parlamentarni prag. In prav to frakcionaško obnašanje, njegova glavna nosilka je bila Aleksandra Pivec s svojo stranko Naša dežela, je vzbujalo dvome o tem, ali si desna politična opcija na volitvah v državni zbor lahko zagotovi večino.
Razcepljena pa je bila tudi leva politična opcija, ki jo je sestavljalo kar šest strank, in sicer Gibanje Svoboda Roberta Goloba, štiri stranke koalicije KUL, pri čemer je vsaka od teh strank nastopala s svojo listo, in stranka Naša prihodnost, ki jo je na soočenjih zastopal Ivan Gale. Vse analize so mi kazale, in to vse do velikonočnih praznikov, da na tako razdeljeni levi politični opciji tri liste ne bodo prestopile parlamentarnega praga, dve stranki koalicije KUL in stranka Resnica. Hkrati naj bi imela desna politična opcija samo eno stranko, in sicer Našo deželo Aleksandre Pivec, ki so ji moje analize kazale, da ne bo prestopila parlamentarnega praga. Zato sem verjel, da si bo desna politična opcija zaradi manj izgubljenih glasov zagotovila večino v Državnem zboru RS.
Režija globoke države
Kmalu po velikonočnih praznikih pa je postalo očitno, da so do podobnih sklepov kot jaz prišli tudi svetovalci leve politične opcije, zato so pripravili novo strategijo, ki je postala več kot očitna že na soočenjih v torek po velikonočnem ponedeljku. Ne vem, ali so stranke leve politične opcije to novo strategijo samostojno sprejele ali pa jim jo je “predlagala” globoka država. Ta je bila preprosto v tem, da predstavniki treh tako ali tako odpisanih strank s svojim, vsaj zame, ki sem bil vzgojen v meščanskem okolju, prostaškim nastopanjem spremenijo televizijska soočanja v neko parodijo. Res so na soočenjih navzoče stranke leve politične opcije zaradi nekulturnega nastopanja svojih predstavnikov v anketah močno izgubljale, vendar so tudi stranke desne politične opcije izgubljale zaradi nesprejemljive komunikacije, v katero so bile proti svoji volji vpletene. Slovenskim volivcem jim ni uspelo sporočiti osnovnih dejstev, da se je indeks demokratičnosti v Sloveniji v času vlade Janeza Janše povečal, da smo imeli izredno gospodarsko rast in dvig življenjskega standarda, in to kljub epidemiji. Slovencev jim ni uspelo vprašati, ali želijo, da se ti trendi nadaljujejo. Izgube SDS in NSi niso bile zanemarljive, vendar tudi ne pretirano velike. Obe stranki imata dokaj trdno volilno bazo, ki se jim kljub iz leve politične opcije insceniranim ekscesom ni odrekla.
Popolnoma drugačne pa so bile posledice te nove strategije za listo POS. Ta je s četrtega mesta še teden pred volitvami strmoglavila na sedmo mesto in ni dosegla parlamentarnega praga. Ves ta prepir je z varne razdalje prek zooma opazoval Golob in po pravilu, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, dosegel veliko volilno zmago. Kar me resno skrbi, je, da je bila ta zmaga dosežena formalno sicer demokratično, v svojem bistvu pa nedemokratično. Ne morem se znebiti vtisa, da je Golobovo volilno zmago zrežirala globoka država. Dober teden dni pred volitvami je spremenila taktiko volilnega boja in ga napravila vulgarnega ter v bistvu nedemokratičnega. Na to nepričakovano spremembo desna opcija ni našla ustreznega odgovora.
S strahom v prihodnost
Vse kaže, da bo rezultat teh volitev nova inkarnacija pokojne LDS, ki je v času svoje dvanajstletne vladavine napravila ogromno škode. Svoje ključne spremembe vprašljive demokratičnosti in ustavnosti je izvedla takoj po volitvah 1992. Kot primer vzemimo zakon o beneficiranem notranjem odkupu, ki je Slovenijo popeljal na pot tajkunizacije in očitno kršil ustavno normo o enakopravnosti vseh državljanov. Za stranko, kot je Gibanje Svoboda, ki je brez jasnega programa, brez jasne vodstvene strukture z izjemo njenega voditelja, je težko napovedovati, kakšno politiko bo vodila. Nekatere Golobove izjave, predvsem pa dolg do strank, ki so v volilni kampanji same sebe potopile, da je stranki Gibanje Svoboda uspelo zmagati, dovoljujejo sklepanje, da bodo sprejemali zakone in ukrepe na meji ustavnosti, da bodo smer razvoja Slovenije spremenili. Ker pa je vlada v odhajanju Slovenijo pripeljala v gospodarskem smislu med jedrne države Evropske unije, imajo ti ukrepi za vse nas lahko samo negativne posledice. Zato z veliko mero zadržanosti in strahu gledam v prihodnost.
Dr. Andrej Umek