Številni naivno verjamejo, da mora desnosredinska vlada pasti, saj se Slovenija lahko le tako izogne kaosu in socialnim nemirom. Bolj napačnega razmišljanja opranih možganov ne bi moglo biti. Janez Janša in njegova ministrska ekipa nista vzrok za današnje “ulično” dogajanje, sta posledica nezadovoljstva koalicijskih partnerjev z Marjanom Šarcem, ki je v začetku leta z Gregorčičeve ulice strahopetno pobegnil pred odgovornostjo za rešitev zdravstvene krize, s katero se še danes ne sooča samo naša država, ampak cel svet, predvsem Evropa. Toninova Nova Slovenija, Počivalškova SMC in (takrat še Pivčeva) stranka DeSUS so ob politični krizi zmogli toliko modrosti in s pogledom v ogledalo uzrli stvari, kakršne so: da niso v milnem mehurčku, ki ga ohranjajo Šarčevi (neslani) dovtipi, in da ne delijo svojih življenjskih izkušenj s človekom, ki je “olimpijski” prvak v metanju puške v koruzo. Precej ljudi pogreša ta kritični premislek.
V iztekajočem letu smo hodili v pomembnih, a tudi nevarnih časih. Na eni strani je bil (in je še) smrtonosen kitajski virus, ki bo s pomočjo prizadevnih znanstvenikov in njihovim hitrim odkritjem cepiva očitno premagan (čeprav dolgoročne posledice virusa in cepiva še niso znane). In to je čudež, ki ga lahko (previdno) praznujemo. Na drugi strani so bili levica in njeni aktivisti. Zelo glasni so (še preden je bil sploh potrjen ministrski zbor) zahtevali odstop, strašili pred domnevnim vzpostavljanjem avtoritativnega režima, pisarili in tožili na vse mogoče in nemogoče naslove, ponarejali, zavajali, lagali in manipulirali, protestirali in ropotali. Ko to ni pomagalo, so začeli groziti političnim, ideološkim in drugim podpornikom vlade; tudi s smrtjo. Divje nihajoči valovi sovraštva, ki jih sprožajo, kar trajajo. In bodo še, dokler ne dobijo želenega – oblasti. Od tam bodo nadaljevali, kjer so bili vsaj delno presekani. Z uveljavljanjem evolucijskega socializma, ki temelji na progresivnih doktrinah, smrtnih sovražnic svobode.
Socializem se je vedno in povsod zaletel v betonski zid. Eksperimentiranje s socialno pravičnostjo, kolektivizacijo in prerazporejanjem (kjer je večina tako pridobljenega bogastva vedno znova pristala v rokah socialistične elite) je posamezne države (vseh res ne) vedno vrnilo na pot naravnega razvoja družbe s temeljnimi vrednotami, kot so svoboda govora, nedotakljivost človeškega življenja, zasebna lastnina in omejena moč vlade. Levičarji danes resda ne posegajo po radikalnih (morilskih) metodah “spreobračanja” prebivalstva, kot so to počeli Stalin, Mao Cetung ali Tito, bolj se zanašajo na postopno indoktrinacijo, ki ji zvesto sledi medijski mainstream, in (v zadnjem času) grožnje drugače mislečim. To je kulturna vojna, ki jo v imenu svobodno zelo omejene liberalne demokracije spodbujajo levičarji. Z zelo softificiranimi prijemi nadaljujejo svojo revolucijo tam, kjer je obstala po padcu Berlinskega zidu, ko se je zdelo, da je planet dovolj velik za različne poglede na svet.
Mogoče se komu zdi pretirano, a prag državljanske vojne smo že prestopili. Meja mirnega spopada mnenj in stališč, kar je značilno za svobodne in demokratične države, je prečkana. Slovenski levičarji dokazujejo, da jim ne gre le za kulturno prevlado (to etapno zmago imajo v žepu), ampak si želijo politične moči zase in njihove podsisteme. Samo poglejte, kakšen preplah nastane, ko vlada dregne v financiranje (elitnih) nevladnih organizacij, čeprav (v zadnjem primeru) je bil predlog, da se davkoplačevalci sami in svobodno odločijo, kateri organizaciji bodo dali svoj del dohodnine. Zato tudi ne prenesejo, da bi vladal kdo drug, kot samo oni. Potem to moč refleksno (da bi ohranili prednost) uporabijo za omejevanje svobode in ustvarjanje nekakšne pravične družbe oziroma države.
Prava eksplozivna zmes nastane, ko se med seboj parijo levičarske doktrine. Prej ali slej poči. In potem se sprašujejo in čudijo, kot že ničkolikokrat v zgodovini, kje se je zalomilo. Ko so pa dobro mislili. Pa ja. Kot da je tako težko razumeti, da je človek najbolj naraven, ko je svoboden.
Jože Biščak