Priznam, Lindsey Vonn mi je všeč. Kot najboljša smučarka v zgodovini, kot športnica, ki želi vedno zmagati, in, če odštejemo nekatere preveč natrenirane dele telesa, kot ženska. Zato navijam zanjo in stiskam pesti, da bi po številu zmag v svetovnem pokalu presegla Ingemarja Stenmarka. Mene kot “trumpista”, kot me je označila neka parazitka v državnih jaslih, ne moti niti to, da ne mara ameriškega predsednika Donalda Trumpa. In to odkrito pove. Kot pred olimpijskimi igrami, ko je dejala, da bo zastopala Američane, ne predsednika, in če bo dobila medaljo, ne bo šla na sprejem v Belo hišo. Zdaj jo je in najbrž res ne bo šla. Tudi prav. To je pač njena pravica, ki ji je ne gre odrekati. Saj imamo svobodo govora. Žal pa to pravico kulturni marksisti očitno priznavajo samo Vonnovi.
Ko so se volivci Trumpa usuli nanjo, češ da ji želijo, da si na hribu v Pjongčangu zlomi vrat ali nogo, je bila njihova svoboda govora nenadoma sporna. Tudi portal nacionalne televizije se je zgražal nad “kavčarskimi kritiki”. Kot da bi bili oni krivi, če bi si Vonnova v resnici kaj zlomila. Pri hitrostih, kakšne so pri superveleslalomu in smuku, športnik vedno tvega. Če se ne more zbrati zato, ker ga vsi ne hvalijo, ampak tudi ostro in robato kritizirajo ter mu pač ne želijo vsega najboljšega, ni problem komentatorjev na forumih in družbenih omrežjih, ampak je nekaj narobe v glavi vrhunskega športnika. Česar se očitno zaveda tudi Vonnova, ki je zapisala: “Ni treba, da me imajo vsi radi.” Za razliko od medijev, ki so moralizirali, kako lahko nekdo nekomu želi slabo. Ja, zakaj pa ne? Ljudje sovražijo marsikaj; če nekomu rečeš, da ga sovražiš, še ne pomeni, da boš v roke vzel orožje in ga ubil. Povedano drugače. Vonnovi se prizna pravica, da nekoga prezira zaradi njegove politične usmeritve in ravnanj, a če kdo prezira njo, je pa narobe ali kaj?
Naj ponovim. Vsakdo ima pravico diskriminirati na katerikoli podlagi. Diskriminiramo namreč vsak dan. Vsaka naša odločitev je na nek način diskriminacija: od odločanja v trgovini, katero blagovno znamko bomo kupili, do športa, katera disciplina nam je bolj všeč. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne. Diskriminacija je del vsakdanjika slehernika.
Ko se je na družbenih omrežjih vsulo po Crnkoviču, je bilo to označeno za neprimerne gostilniške debate, sam njegov tekst je šel kar nekako v pozabo. Kar naenkrat so bili odmevi bolj nevarni, bolj sovražni, kot sama Crnkovičeva vsebina. Ampak, saj veste, kako je s kulturnimi marksisti: pravico do kritike imajo samo oni, vse ostalo je, to so “izumili” levičarji, sovražni govor. Res so čudni (in nevarni) časi, ko človek ne sme imeti več mnenja in ga jasno povedati. Pravzaprav ga lahko ima, a le, če na domači politični sceni kritizira Janeza Janšo, na mednarodni pa Donalda Trumpa ali Viktorja Orbana. Torej, ima lahko le progresivno levičarsko mnenje in le tega sme javno izraziti. Vse ostalo sodi v gostilniške debate.
Vonnova ima lahko zaradi mene do Trumpa kakršnokoli stališče; če bom kritiziral film Črni panter, me lahko sto in enkrat označijo za rasista (hm, ne bo prvič), ker mi je povsem malo mar, kaj si o meni mislijo koristni idioti; Crnkovič pa moja prepričanja lahko označi za prepričanja steklih psov, če želi. Pa kaj potem? A to ne pomeni, da bom nastavljal drugo lice, to ne pomeni, da ne bom vračal nazaj. Kajti, kdo pa je Crnkovič, ki si domišlja, da bo on določal, kaj so “civilizacijske norme političnega in medijskega komuniciranja”; da najbolje ve, o čem lahko ljudje pomislijo in kaj lahko vrednotijo; da ima tako izostren okus za umetnost; da ve, kaj je degradirana umetnost in kaj ne.
In ja, Marko Crnkovič, če si sposodim tvoje besede, ljudje imajo pravico, da se na tvoje zapisano poserjejo in ti tako pljunejo v obraz. Čeprav bi rajši videl, da te ignorirajo. To bolj boli, mar ne?
Jože Biščak