Odkar na oblasti ni več “tranzicijske levice”, je v osrednjih medijih, ki so…Mediji tranzicijske levice, vse več razprav o “pritiskih na novinarje”, “policijo”, “sodstvo”…Vse tisto, kar ima že nekaj desetletij v rokah komunistična partija, ki se je v 90. letih prejšnjega stoletja preoblekla v “tranzicijsko levico”. Mislim, recimo bobu bob.
Retorična taktika tranzicijske levice, ki skuša “svetu” prodati zgodbo o “avtoritarni desnici na oblasti”, ki posega v “svobodo” omenjenih, tradicionalnih inštitucij levice, je ta, da skuša določene novinarje, določene predstavnike policije, določene pravnike ali sodnike predstaviti kot ločene od sistemov, sisteme pa ločene od tranzicijske levice.
S tem skušajo ustvariti vtis, da je napad močnejšega na šibkejšega, če npr. predsednik vlade na Twitterju kritizira kakšnega novinarja ali novinarko ali če kritizira dvoje standarde določenih sodnikov ali določene politične aktiviste v policiji, ki so transparentno člani levih strank, češ, predsednik vlade ima za seboj državo, ti ljudje so pa samo nebogljeni posamezniki, ki jih je potrebno zaščititi.
Odpor globoke države
Ne. Vsi ti posamezniki imajo za seboj, proti Janezu Janši, globoko državo. Kaj je globoka država? Od tranzicijske levice nastavljeni ljudje v državnih sistemih in podsistemih, ki državo brez težav vodijo, ko je na oblasti tranzicijska levica, nudijo močan odpor poskusom kakršnihkoli ukrepov, ko so na oblasti desne vlade ali boljše rečeno, vlade, ki jih vodi SDS. Da si ne zatiskamo oči z nekimi puhlicami.
Tudi če odmislimo njihovo retoriko. Ta percepcija mnogih na levi, tudi akademikov, zabubljenih v varne jasli državnih akademskih institucij, da bi akademija ali mediji morali biti “neodvisni”, pri čemer mislijo, da se jih ne bi smelo kritizirati ali jim kritično rezati kruh iz davkoplačevalskega sita, skrita za retoriko, da tega ne bi smel početi le predsednik vlade (potem pa naredijo ekstenzijo na vse medije, ki naj bi bili v lasti ali tako ali drugače povezani s predsednikom vlade), je infantilna in kaže na eklatantno nerazumevanje tega, kako naj bi “demokracija” delovala.
Seveda je pa jasno, da so infantilni po navadi le akademiki. Da so v ozadju pomembnejši “igralci”, ki zelo dobro vedo, kaj se gredo, ko skozi svoje medije in preko ideozofsko napumpanih akademikov brez lastnih možganov promovirajo puhlice o “neodvisnosti” medijev. Neodvisni medij je za te ljudi “Pusti me na miru, Janša!“
Aleš Ernecl