fbpx

Pravljica o koncu sveta

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Drugače, kakopak, ni moglo biti. Letošnja nagrada mednarodne organizacije za človekove pravice Amnesty International (AI) je pristala v rokah Grete Thunberg. To je tista najstnica, ki je ugotovila, da ob petkih lahko brez posledic šprica šolo, če pred parlamentom v Stockholmu zahteva ukrepanje v boju proti podnebnim spremembam. Ob pomoči medijskega mainstreama je postala globalna ikona, nastalo je gibanje Petki za prihodnost (FridaysForFuture), najstniki se lahko zdaj konec tedna brez strahu pred neupravičenimi urami zibljejo ob zvokih The Cure in njihovega kultnega štiklca Petek je, zaljubljen sem (It’s Friday, I’m in Love).

Seveda so zaljubljeni (tudi) v mater Zemljo, ki se ji bliža konec, če svet ne bo pravočasno ukrepal. “Znanstvene” napovedi o izumrtju človeštva, ki je kruto in neodgovorno do narave, si ciklično sledijo zadnjih deset ali petnajst let vsakih nekaj mesecev. Vedno bolj katastrofične so, ampak konca planeta noče in noče biti. Kar nikogar, predvsem tistih, ki na ta račun mastno služijo, sploh ne moti. Enkrat bodo že pravilno napovedali, mar ne? Vsak začetek ima svoj konec, tako je tudi z Zemljo. In takrat se bodo trkali po prsih, poglejte, opozarjali smo.

Najnovejše gledanje v čarobno kroglo prihaja iz avstralskega Melbourna, kjer je tamkajšnji think-thank Breakthrough National Centre for Climate Restoration ugotovil, da bo človeštvo izginilo do leta 2050. No, niso povsem gotovi, ali bodo mrtvi vsi ljudje ali bo kdo vendarle preživel, pomembna je njihova prepričanost v lasten scenarij, ki bo sledil, če se ne bo nič spremenilo. Besede “če se ne bo nič spremenilo” so za “znanstvenike” postale tisto, kar za missice pomeni njihova sklepna misel: “In mir na svetu.” In to, “če se ne bo nič spremenilo”, v prevodu pomeni “več davkoplačevalskega denarja”. Če želiš to upravičiti, ne potrebuješ ekoteroristov, ampak globalno ekonomsko ikono.

Ekonomski manipulator Stiglitz
In Joseph Stiglitz je ravno pravšnji. To je tisti levičarski ekonomist, ki je skupaj z nekaterimi somišljeniki želel odpraviti BDP ter za merjenje razvitosti in kvalitete življenja vzpostaviti nov kriterij. Tako so najprej poskusili s HDI (Human Development Index ali Indeks človekovega razvoja), ki je upošteval tudi javno upravo, javno šolstvo in zdravstvo ter še nekatere neekonomske elemente. Toda bili so razočarani: rezultati HDI so bili identični rezultatom BDP na prebivalca. Niso obupali. Poskusili so z indeksom sreče (World Happiness Index), ki je povsem po levičarskem okusu: ne vsebuje nobenega ekonomskega kriterija, vse temelji na subjektivnih občutkih posameznika. A glej ga zlomka, tudi indeks sreče je bil v korelaciji z BDP.

Joseph Stiglitz (Foto: epa)

Stiglitz se očitno ne da. V histeriji o podnebnih spremembah je našel tržno nišo. V britanskem Guardianu (seveda, kje drugje pa) je pozval k povečani državni potrošnji, da bi lahko ustavili “strahotne posledice podnebnih sprememb”, ki “terjajo vse več ljudskih žrtev” in so zelo drage, saj denimo ZDA izgubijo vsako leto dva odstotka BDP. Vsaj od Nobelovega nagrajenca bi človek pričakoval, da ne bo govoril na pamet. Pa je. Takoj mu je odgovoril danski ekonomist Bjørn Lomborg in mu postregel s konkretnimi številkami: ZDA zaradi naravnih katastrof na leto ne izgubijo dveh odstotkov BDP, ampak samo 0,48 odstotka; na globalni ravni se je število žrtev zaradi podnebja od leta 1920 do danes zmanjšalo za 99 odstotkov (s slabih pol milijona ljudi na okoli 25 tisoč). “Ali Stiglitz verjame, da brez podnebnih sprememb sploh ne bi bilo slabega vremena?” ga na koncu cinično vpraša Lomborg.

V zgodovini človeštva je vedno prihajalo do naravnih nesreč, samo informacije o njih so po svetu potovale veliko počasneje kot danes, nekatere sploh nikoli niso dosegle vsakega kotička Zemlje, zato se zdi, da je nesreč več. Tudi vsakega požara nekoč niso pripisovali podnebju, kot to počnejo danes. Saj veste, če malce karikiram, nekomu v glavo udari vročina (kar je seveda posledica globalnega segrevanja), ta postane nepazljiv in vžigalica mu pade na tla. Pa imamo požar, ki se pripiše podnebnim spremembam. In ljudje temu verjamejo, zato jih lahko klimatski manipulatorji strižejo kot ovce. Logično. Veliko lažje je verjeti dramatičnim napovedim o koncu sveta in človeštva kot pa (pravljicam), da bodo ljudje na Zemlji še dolgo živeli.

Jože Biščak