Kako je Eddington pred 100 leti postavil “zlati standard” preverjanja teorij in kaj bi se lahko od njega naučili

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Pol leta po koncu 1. svetovne vojne (1914-1918) je Arthur Eddington, vzhajajoča zvezda med britanskimi astronomi, krenil na znanstveno ekspedicijo na otok Svetega Tomaža in Princa (São Tomé e Príncipe) ob obali ekvatorialne Gvineje v zahodni Afriki. Vodil je eno od dveh astronomskih skupin, ki ju je Kraljeva astronomska družba Britanije zadolžila za opazovanje in fotografiranje sončnega mrka, ki naj bi potekal 29. maja 1919. Ampak ekspedicija je bila več kot samo opazovanje in fotografiranje. Eddington si je zadal za cilj, da preizkusi Einsteinovo splošno teorijo relativnosti, ki jo je slavni znanstvenik objavil leta 1916 v reviji Annalen der Physik.

Einsteinova teorija je burila znanstvene in akademske kroge, saj je tedaj še veljalo, da je Newtonova teorija gravitacije dokončna teorija, ki razlaga mehaniko vesolja, zdaj pa se je pojavil nek še ne 40-letnik, ki skuša končati newtonovsko dobo. In če bi bila teorija relativnosti potrjena, potem bi bil to večji premik v znanstvenem razmišljanju, kot ga je naredil Newton z objavo dela (Matematična) Načela naravoslovja (filozofije narave) leta 1687, pravi kanadski profesor Salim Mansur v svoji kolumni na portalu American Thinker.

Oglejte si še: Sezona gob na Pokljuki

Eddington je kanil preizkusiti bistveni del relativnostne teorije, ki govori, da se svetloba (kot vsak drug predmet) na poti skozi gravitacijsko polje nebesnega telesa rahlo ukrivi. Zato vidimo zvezde drugje, kot so v resnici. In ker je sonce v Zemljini bližini največji vir gravitacije, je bil popolni sončni mrk, ko so zaradi teme podnevi vidne zvezde, ravno pravšnji. To teorijo pa naj bi preveril tako, da bi fotografije zvezd, ki mejijo na Sonce med popolnim sončnim mrkom, primerjali s fotografijami istih zvezd ob drugem času. Eddington je sklenil, da bo fotografiral grozd zvezd, ki so znane kot zvezdna kopica Hijada.

Znanost o globalnem segrevanju je vudu znanost
Odprava sprva ni imela sreče, saj je deževalo, v Južni Ameriki, kamor je v Sobral v Brazilijo odšla druga ekipa, pa je bilo oblačno. Nato se je zjasnilo, Eddington je v svoj dnevnik zapisal: “Naredili smo šestnajst fotografij. Vse so sicer dobre, vendar je oblak posegel v zvezde. Zadnjih šest fotografij je takih, za katere upam, da nam bodo dale tisto, kar potrebujemo.” Odprava v Sobralu ni imela sreče. Ekvatorialna vročina je naredila svoje, fotografije so bile za meritve skorajda neuporabne. Oči sveta so bile zato uprte v Arthurja Eddingtona. 6. novembra 1919 je na skupnem srečanju Kraljeve družbe in Kraljevega astronomskega društva v Britaniji Eddington predstavil rezultate. Fotografije so potrdile, da je odklon svetlobe zvezd v gravitacijskem polju sonca v povprečju 1,64 kotne sekunde. To je bilo tako blizu Einsteinovi teorije (1,75 kotne sekunde), da je veljalo za prepričljivo potrditev relativnostne teorije.

Foto: Open Mind

Einsteinova teorija splošne relativnosti je postala “popolna teorija”, Eddingtonov test preverljivosti pa zlati standard tega, kako se znanstveno preizkuša neka teorija. Vse sedanje teorije o globalnem segrevanju in podnebnih spremembah ne zdržijo in ne izpolnjujejo testabilnosti Eddingtonove ekspedicije, ki je preizkusila Einsteinovo teorijo splošne relativnosti. Zato je tako imenovana znanost o globalnem segrevanju vudu znanost, pravi Mansur. Razen nekaterih empiričnih rezultatov, kot so denimo podatki o merjenju temperatur ali debelini ledu, ni nič preverljivega. Še najmanj teorije, ki nastajajo na podlagi tega. In teh je veliko. In so nepreverljive. Vse po vrsti opisujejo katastrofične dogodke nekje v prihodnosti. Zato so vsa pisanja o podnebnih spremembah, globalnem segrevanju in še čem zgolj nedokazane teorije. Še več. Do zdaj se je tako napovedovanje vedno izkazalo za napačno. Je pa zanimivo, da se ravno s temi nepreverjenimi teorijami skuša ovreči pomisleke tistih, ki menijo, da je globalno segrevanje, ki ga povzroča človek, le mit.

Jože Biščak