Revizija slovenske zunanje politike?

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Slovenska država in z njo zunanja politika temeljita:

  1. na prelomnem dogajanju ob koncu hladne vojne v Evropi,
  2. na dejstvu, da so Slovenci srednjeevropski in sredozemski narod,
  3. na nacionalnem programu Nove revije 1987,
  4. na pisateljski ustavi 1988,
  5. na odločitvi za politični pluralizem in za samostojno narodno državo v okviru prenovljene Evrope (Majniška deklaracija 1989);
  6. na izvolitvi Demosove vlade in na plebiscitu 1990,
  7. na vojaškem obračunu z JLA in jugoslovanskim komunističnim sistemom poleti 1991,
  8. na ustavi slovenske države 1991,
  9. na mednarodnem priznanju s strani držav Evropske skupnosti in propadu Sovjetske zveze ob koncu leta 1991,
  10. na referendumu o vstopu v EU in Nato leta 2003.

Teh deset točk na najkrajši mogoči način opisuje podlago delovanja slovenske države. Revizija te podlage ali kakršnokoli izmikanje tej podlagi sta praktično nemogoča. V primeru, da bi prišlo do revizije ali izmikanja, bi bil ogrožen obstoj, predvsem pa mednarodni položaj države. Prvi dve točki postavljata Slovenijo v kontekst sprave med Vzhodom in Zahodom oz. jo družita z narodi/državami, ki so se ob istem času osvobodili odvisnosti od Sovjetske zveze in zaostalega komunističnega sistema, tj. s 14 narodnimi državami, kot so Bolgarija, Češka, Črna gora, Estonija, Gruzija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Makedonija, Poljska, Romunija, Slovaška in Ukrajina. Te države imajo skupaj s Slovenijo okrog 150 milijonov prebivalcev. Tretja in četrta točka dajeta slovenski politiki kulturni in intelektualni poudarek. Peta in šesta točka govorita o politični dozorelosti in upravljalski sposobnosti Slovencev. Sedma točka govori o vojaški, osma o pravni zmogljivosti slovenske države. Deveta in deseta točka kažeta pomen in dosežke slovenske diplomacije oz. definirata geo- in zunanjepolitični položaj države.

Nedavno so se v zvezi z izjavami predsednika slovenske vlade (7. aprila 2020) in v zvezi z depešo, ki jo je vladna služba poslala Svetu Evrope (8. aprila 2020), pojavila opozorila, da prihaja do revizije slovenske zunanje politike: namesto povezovanja z “nemško-francoskim vlakom” naj bi se polagoma uveljavljala usmeritev k Srednji in Vzhodni Evropi. Ne sicer k Rusiji, ampak k državam Višegrajske četverice, k Bolgariji, Hrvaški, Romuniji in celo Ukrajini. Povezovanje s temi državami, ki je danes še relativno slabotno, seveda ni nobena revizija, ampak potrditev slovenske zunanjepolitične tradicije, ki se je – če smo nekoliko širokogrudni – začela že v avstrijskih časih. Resnega premisleka je seveda vredno vprašanje povezave Slovenije z Nemčijo in Francijo, s katerima imamo odlične gospodarske in politične odnose, vendar tudi nekatere zaostanke. Kar zadeva Nemce, ni mogoče pozabiti podpore, ki jo je Slovenija doživljala v začetku devetdesetih let.

Nemčija in Francija sta v zgodovini večkrat in ne samo prijateljsko segali na slovensko etnično ozemlje, npr. v času Ilirskih provinc in druge svetovne vojne. Po drugi strani ne bi smeli pozabiti, da so Francozi že pred drugo svetovno vojno, nato pa spet leta 1967 odprli v Ljubljani Francoski kulturni center, Nemci pa so za ekonomske stike in za zaposlovanje delavcev iz Slovenije skrbeli tudi pred jugoslovansko krizo. Nemčija in Francija sta nosilni državi Evropske unije, katere si brez njiju ni mogoče predstavljati. Problem je v tem, da sta brez Združenega kraljestva postali povsem dominantni in občasno nedostopni in neobčutljivi za probleme/države nižjega ranga. Nemčija ima dominantno vlogo na gospodarskem in finančnem področju, Francija je edina jedrska sila v Evropi. Med migrantsko krizo leta 2015 Nemčija ni trpela ugovorov glede svoje gostoljubnosti (do milijona migrantov), zaradi katere so se podirale evropske meje, poleg tega tupatam zbuja vtis separatnega dogovarjanja z Rusijo glede preskrbe z energenti. Še bolj zaskrbljujoče je – posebno v najnovejšem času – odklonilno stališče teh držav do Nata in Združenih držav.

Ne le slovenska levica, tudi bruseljski funkcionarji, predvsem evropski poslanci, kritizirajo in sumničijo nove članice EU in še nekatere vzhodnoevropske države. Te kritike se prekrivajo s slovenskimi medijskimi alarmi glede človekovih pravic, reform na področjih od medijskih hiš do pravosodja, predvsem pa glede domnevnega prevladovanja izvršilne oblasti nad zakonodajno. Pisec teh vrstic se spominja pozivov odličnih zunanjepolitičnih peres in njihovih – danes res že nekoliko obledelih in pozabljenih komentarjev – o slovenskem zanemarjanju Srednje in Vzhodne Evrope. Sam menim, da Slovenija pač sodi v skupino teh držav, vendar ne samo zaradi njihove geografske lege, ampak zaradi sorodnih izkušenj v časih hladne vojne. Predvsem pa ne bi smeli pozabiti, da gre za države, ki so lojalne članice severnoatlantskega zavezništva in prijateljice Amerike, pri kateri kljub vsem mogočim aktualnim zadregam ne bi smeli pozabiti, da je skupaj z Britanijo reševala Evropo pred fašizmom in komunizmom. Kritike konceptov, kot je Pobuda treh morij, ne izhajajo iz strahu, da bi se Slovenija znašla v skupini drugorazrednih držav, ampak iz strahu, da bi se preveč približala Ameriki in se preveč oddaljila od Rusije. Slovenija je bila do nedavnega na dobri poti, da postane najbolj proruska država Srednje in Vzhodne Evrope. Ta “dobra pot” bi dejansko pomenila revizijo slovenske zunanje politike.

P.S. V trenutku, ko sem končal to pisanje in ga poslal uredniku, sta v slovenski zunanji politiki zablestela dva nova bisera:

  1. nastop poslanca Sama Bevka na skupni seji zunanjepolitičnega in kulturnega odbora Državnega zbora 14. aprila 2020 in
  2. članek nekdanjega veleposlanika v Ženevi, Matjaža Kovačiča “Zdrs slovenske diplomacije” v “Pismih bralcev in odmevih” 15. aprila 2020.

Ad 1. Samo Bevk je rekel: “Slovenija se je lahko osamosvojila zaradi enotnosti, ne zaradi zmage Demosa nad komunisti”. To izjavo, ki je bila izrečena v razpravi o t.i. depeši Ukoma komisarki Sveta Evrope, gospe Mijatovićevi, je treba brati v kontekstu desetih točk v začetku tukajšnje kolumne. Ko bi se Demosova vlada ozirala na pritožbe, ki so jih tujcem izrekali Bevkovi strankarski tovariši leta 1991, bi imela Slovenija pri osamosvojitvi velike težave. Dva Bevkova strankarska tovariša, Milan Kučan in Ciril Ribičič sta namreč 27. junija 1991 italijanskega tovariša Piera Fassina “rotila, naj italijanska in evropska levica neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici”.[1] Dokaz enotnosti? Za osamosvojitev Slovenije je moral Demos oblikovati nacionalni program in dati pobudo za plebiscit; nehati se je morala hladna vojna in razpasti Sovjetska zveza, s katero je propadel nesrečni revolucionarni projekt iz leta 1917.

Ad 2. Matjaž Kovačič piše: “Pomemben element delovanja diplomatske službe v pogojih demokracije je, da veleposlanike za delo pooblasti predstavnik vseh, torej predsednik države, in ne vlada, njen predsednik, zunanji minister ali v.d. direktorja Ukoma. Slovenski veleposlanik ima zato pravico in dolžnost zavrniti izvršitev navodila zadnje omenjenih, če to škodi ugledu države na območju njegove akreditacije. V preteklosti smo nekateri to že storili.”[2] Kovačič po vsem videzu govori o (z ustavo neskladnih) spremembah zakona o zunanjih zadevah, ki jih je dosegla slovenska levičarska politika pod vodstvom Danila Türka. Usodno škodljivo izbrani predsednik države si je dejansko dovolil posegati v izvršilne pristojnosti (Pahorjeve) vlade in je preprečil imenovanje pisca teh vrstic za veleposlanika na Dunaju; kaj vse je počel poleg tega, pa namiguje ravno Kovačič: po vsem videzu je botroval zavračanju izvršitve navodil vlade. Po vsem svetu so diplomati uslužbenci ministrstev in vlad, od katerih so tudi plačani. Njihova dolžnost je strogo izvajanje navodil vlade in zunanjega ministra. Ko ne bi bilo tako, bi se Slovenija ne mogla osamosvojiti, in kadar ni tako, pride do izgube državne verodostojnosti, celo do razkroja zunanje politike. Dejansko je Slovenija začela “drseti” (Kovačičev izraz) v globine irelevantnosti po zaslugi omenjenega predsednika in diplomatov, kot je Kovačič.

[1] Piero Fassino, Per passione, Milano 2003, str. 292

[2] Matjaž Kovačič, “Zdrs slovenske diplomacije”, Delo, 15. aprila 2020, str. 5.