“Ein bisschen Frieden…” je 1982 na Eurosongu zapela simpatična Nicole in osvojila prvo mesto. “Vsaj malo sonca, vsaj malo smeha, za svet, kjer teče življenje reka…”. Bil je čas hladne vojne in razdeljene Evrope. Čas enopartijske diktature in tajne politične policije. Čas laži in sovraštva do “notranjega sovražnika”. Pa tudi čas želja po vsaj malo svobode in pravičnosti.
Potem je prišel 23. december 1990 in slovenski plebiscit. Stara gospa Marija Hvala ni mogla na volišče, pa je glasovala kar na domu. Nekdo iz volilne komisije jo je vprašal, zakaj ste pa hoteli voliti? “Da bi nam Bog dal malo blagoslova, da bi lépo živeli v naši Sloveniji!”, je rekla in sklenila tresoče roke kot bi jih k molitvi. Človek krščanske kulture v bistvu ni obremenjen z megalomanskimi in neuresničljivimi zahtevami. Če nosi v sebi duhovno bogastvo, mu za srečo zadoščajo mirne in pravične okoliščine. “Vsaj malo” svobode, razumevanja, iskrenosti, dobrohotnosti in pravičnosti. A tudi trideset let po osamosvojitvi ni teh okoliščin.
Izbruh kulture smrti in laži
Potem ko se je začetku leta 2020 leva vlada razpustila in že ob razmahu pandemije prepustila oblast in z njo državniško odgovornost novi koaliciji, ki sta jo sestavili dve desno-sredinski in dve levo-sredinski stranki, je nova opozicija takoj zavrnila vsakršno sodelovanje pri reševanju velike globalne krize in začela z vse ostrejšim napadom na vse vladne napore zmanjševanja posledic pandemije. Prebudilo se je levičarsko ozadje z orkestrirano medijsko produkcijo laži in z demonstracijo primitivne agresivnosti.
V letu 2020 se je politično okolje v Sloveniji drastično razčlovečilo vse do odkritega ščuvanja k sovraštvu. Namesto kulture resnice je zavladala kultura laži. Namesto kulture vključevanja je zavladala histerija izključevanja. Namesto državniškega razmisleka in pogovora je zavladalo prostaško zlonamerno kričanje in pozivanje k uboju. V medijih in na cesti.
Laž proti žrtvi – resnica proti rablju
Kdor laže in svojo žrtev kar naprej preganja s hinavskim namigovanjem in lažno obdolžitvijo, naj se ne čudi, če se bo žrtev skušala braniti ne le s tem, da zanika laž, ampak tudi s tem, da bo odkrivala velike grehe svojega preganjalca. Arhetipa te zakonitosti je zgodba slovenske komunistične revolucije, ki je gradila na umazano lažni predpostavki, da so vsi protikomunisti “izdajalci” in “kolaboranti”, vredni “narodnoosvobodilnega” genocida. Čim dlje traja ta kultura laži, tem močnejša je volja po razčiščevanju revolucionarnih zločinov.
Kdor z lažjo hrani svoje sovraštvo do drugače mislečih, bo prej ali slej dobil protiudarec resnice, če vsaj 10 odstotkov medijskega prostora ni ujeto v suženjstvo orkestrirane laži. In prav to se dogaja ob sedanjem nerazumnem sovraštvu do desno-sredinske politike oziroma politikov. Čim bolj so ti politiki preganjani s krivimi obdolžitvami in lažmi, tem bolj se razgalja pokvarjena narava njihovih preganjalcev. Resnica je krivo obdolženemu vedno pomenila odrešenje, avtorju laži in preganjalcu pa obsodbo.
Resnica je končni zmagovalec
V spopadu med resnico in lažjo resnica marsikdaj izgubi bitko, nikoli pa vojne. Vedno pa izgublja človek, ki se prikloni laži. Dolgotrajno propagirana laži pohablja tudi narod ter zastruplja kulturno-politično ozračje in človeška srca. “Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni…”, je zapisal Ivan Cankar.
A to, kar je zapisal Cankar, velja za iskrene ljudi, ki so ponotranjili krščansko kulturo. Morda se ne prištevajo med kristjane, a se ravnajo po nekih drugih vzgibih in načelih, kot ljudje, ki jih je naplavilo turbulentno leto 2020, in so izstopali na petkovih demonstracijah in v novinarskih krogih rojevanja in širjenja laži. Primitivna in pokvarjena agresivnost namreč ni združljiva s srčno kulturo.
Opomin za novo leto 2021
Ko se je v letu 2020 vsa medijska javnost z nacionalko na čelu posvetila iskanju dlake v nabavi mask in se podredila politični norišnici agresivnega protijanšizma, sramotenja Slovenije v tujini in brezglavega iskanja novega mandatarja, se je pozabilo na “narod”, na vso tisto preprosto in domoljubno večino, ki si želi “vsaj malo sonca…”. Kot da se ponavljajo izredne razmere, ki so veljale med drugo svetovno vojno in jih je Drago Jančar v romanu To noč sem jo videl, takole označil:
“Živimo v času, ko se spoštujejo samo ljudje, živi ali mrtvi, ki so se bili pripravljeni boriti, celo žrtvovati za skupne ideje. Tako razmišljamo zmagovalci in poraženci. Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti. Ki so imeli radi druge ljudi, naravo, živali, svet in se z vsem tem dobro počutili.“
Zadnji čas je, da umirimo konje in skušamo v letu 2021 “vsaj malo” rehabilitirati srčno kulturo.
France Cukjati, dr. med.