To je bil pozdrav v osnovni šoli, ko je učenec, ki je bil tisti dan dežuren, stopil pred tablo, pogledal sošolce in ponosno, zanosno ali zdolgočaseno zavpil: “Za domovino –”, in razred mu je enako, goreče, malo manj goreče, posmehljivo odgovoril: “S Titom naprej.” Počasi so se vmešali odgovori, kot npr. “s Titom v kino”, dokler se ni nekje koncem šestdesetih let ta pozdrav sončnemu maršalu ukinil.
Glede na ponovno uvajanje pozdrava, vzklika, “Smrt fašizmu – svoboda narodu”, pričakujem, da se bo spet vpeljalo v šolski sistem in postalo nekaj tako domačega, kot je že bilo. Besedi tovariš, tovarišica, ki sta konec prejšnjega tisočletja oz. stoletja izginili iz rabe v slovenskem jeziku, se vračata skozi odprta vrata hrama demokracije. Vsi goli in bosi na portalu simbolizirajo gole in bose v glavi, ki zasedajo sedeže v dvorani. Ker je kapitalizem v svoji pritlehnosti in primitivizmu ljudi oblekel in nahranil in jih na ta način zazibal kot Trnuljčico v stoletni sen, jih sedaj hoče prebuditi Levica, zastopana v vseh svojih 50 odtenkih rdeče.
Vaški posebneži, ki govorijo preprost jezik
V času plagiatov ne vem, ali je navada, ki smo jo imele predvsem dijakinje, pa tudi dijaki, da smo v železniškem podhodu z Viča proti Rožni Dolini čakali na vlak in v času, ko je nad nami bobnel zvok vagonskih koles, izkričali vso krivico, ki se nam je takrat dogajala, bila naša navada ali smo jo od nekod prenesli in posvojili. Ne glede na vse, podhod hrani skrivnosti vseh naših tedanjih krivic, ki so se nam v dobi odraščanja dogajale, bes na posamezne profesorje, na fante, ki jih ni bilo na zmenek, ali na prijateljice, ki so domov odšle s tisto “p….” iz tretje vrste, ki je nismo prenesle. Enako očiščenje je, vsaj meni, prinesla tudi hoja po samotnem gozdu in pogovor z drevesi. Še zelo dobro se spominjam ogromnega hrasta, katerega debla nisem mogla z rokami niti objeti, pa vendar sem mu lahko povedala vse in vedno me je šelestenje listov čudne oblike potolažilo. To so bili časi, ko nisi imel možnosti na vsakem koraku trčiti v specialnega pedagoga, psihologa, ko ni bilo anonimnih telefonskih številk za pomoč v stiski, ko ni bilo FB ali enostavno anonimnosti različnih portalov, kjer lahko izjočeš ali izkričiš svojo bolečino, krivico … Pa vendar je preprosta metoda delovala. Verjetno bi delovala tudi danes, zato ne rečem, da me ni zamikal podhod z Viča v Rožno Dolino, kjer bi stala in vpila “dovolj je”.
Ampak v resnici si želim, da me slišite. Ne želim, da me hrup vlaka preglasi, želim, da pomislite, da imam morebiti tudi kaj prav, da si vzamete vsaj nekaj časa za razmislek in se nato lahko tudi odločite, da nimam prav. Vendar, da razmislite. Nič več si ne želim, le nekaj minut za razmislek, za pogled z drugega zornega kota, za razmislek, kam gremo, če se pa vendar vrtimo v krogu, ki lahko postane krog Dantejevega Pekla.
Zaboga, razmislite malo!
Lahko smo hvaležni, da premoremo v dvomilijonskem narodu vsaj eno osebo, in lahko mi tisočkrat rečete, da gre za bivšega člana bivše partije, ki izmed tisočev novinarjev razkriva, prepričana sem, da še vedno zgolj del škandalov, ki so se zgodili, odkar imamo preprostega človeka, dobrega imitatorja, ki želi postati dober diktator na oblasti, in zbor uradnikov, ki so pripravljeni prodati še grob svoje matere, da so lahko pomembni ali vsaj mislijo tako, in brezdelno uživajo v udobju nemajhne plače in nemalo dodatnih ugodnosti. Začelo se je z zmerjanjem ministra Bandellija, ki je na vprašanje, zakaj se je na prireditev pripeljal z utripajočimi lučmi, odgovoril, da kot minister lahko dela, kar hoče. Je prišel Koprivnikar, ki si je tlakoval pot v dobro plačano službo, verjetno je danes dejansko tudi tam, kar z našim denarjem, do samomora nesrečnega uslužbenca zaradi šikaniranja in trpinčenja ministra za kulturo, ki ga bo njegova stranka branila do … besede supermana Šarca. Pa niti koraka dlje. Možak je povedal, da ne trpinči neupravičeno. Mislim, da je tudi Fritzl mislil, da si je njegova družina bivanje v kleti “upravičeno” zaslužila. Pravzaprav meni to vsi obdolženci za kazniva dejanja z elementi nasilja povedo na dokaj podoben način. So si žrtve to pač zaslužile. Ne nazadnje se je tako tudi odločilo neko sodišče, če na smrt opita ženska ne reče ne, pomeni, da pritrjuje, posebno če je v pijanskem spanju. Da ne omenjamo razvpite farmacevtke, ki je res ni nihče silil v spolne odnose z najlepšim in najuspešnejšim županom glavnega mesta, temveč si je na ta način priskrbela službo za nedoločen čas. Ne v podjetju, kjer bi ji plačo izplačeval župan, ta podjetja so vsa v stečajih, temveč v javnem podjetju. Županovo seme, za naš denar. Smrt fašizmu, svoboda narodu.
Samo navrgla sem nekaj misli, zaradi katerih bi lahko tudi vpila v podhodu, ko bi nad mojo glavo vozil vlak. Pa sem se odločila, da ne bom. Smo šli preko bulmastifov, preko umorov Udbe, preko kraj naše lastnine, preko kraj intelektualne lastnine, preko nepotizmov pri zaposlovanju, preko uničevanja dokazov, gremo preko medijske cenzure, dopuščamo ustanovitev mnenjske policije, dopuščamo zmerjanje s kurci, z drhaljo, s princi teme, jebo vam pas mater …
Ni potrebno, da se z menoj strinjate, sploh ne, jaz razmišljam demokratično, lahko mi nasprotujete, samo, zaboga, razmislite malo!
Lucija Šikovec Ušaj