Tanja Fajon je svojo kariero začela kot novinarka na nacionalni televiziji. Nazadnje je bila v tej vlogi poročevalka iz Bruslja, kjer si je ustvarila ugodne razmere v politiki in se pridružila politični stranki, ki je naslednica Zveze komunistov. Teče že njen tretji mandat poslanke v Evropskem parlamentu, pred kratkim pa je postala predsednica politične stranke, ki še vedno goji simpatije do komunističnega režima. Po prepričanju vedno večjega števila ljudi v Sloveniji se svojemu poročevalskemu statusu ni nikoli odrekla. Ves čas pisari različna politikantska pisma na različne naslove po svetu. To se je zelo okrepilo po nastopu trenutne slovenske vlade, ki jo vodi Janez Janša. Po prepričanju mnogih je močno vplivala tudi na kritično in predvsem zlagano pisanje v bruseljskem Politicu o Janezu Janši in medijskem prostoru v Sloveniji.
Voditeljica ene manj priljubljenih političnih strank, ki pod njenim vodstvom dan za dnem izgublja podporo na terenu, v Sloveniji zatira domoljubna čustva, je naklonjena nezakonitim migracijam in doma ter preko evropskega parlamenta vodi kampanjo proti vsem, ki ji niso všeč. Kot orodje za vse to početje uporablja dominantne medije, ki imajo, tako kot vsa levičarska politika, korenine v Socialistični federativni Jugoslaviji, kjer se je vladalo s trdo roko, novinarji pa so imeli vlogo družbeno političnih delavcev. Prisila v medijih je postala zaradi dolgoletnih privilegijev zakoreninjena lastnost. Na ta način se je samo na nacionalni RTV za “potrebe naroda in države”, ki ima dva milijona prebivalcev, namnožilo okrog dva tisoč tristo (2300) po večini preveč plačanih sodelavcev kontinuitete revolucionarnega režima – prodanih duš privilegirancev.
Zadnje čase se pospešeno srečujemo z novim žurnalističnim pojavom. Ker so domači lažnivi mediji padli na pod raven zaupanja, so začeli posamezni aktivisti iz novinarskih in političnih sfer pospešeno in organizirano pisariti tujim medijem. Skozi to nišo poskušajo okrepiti kredibilnost svojih laži, saj računajo na to, da bo laž, ki pride iz tujine, padla na plodna tla v Sloveniji. Proces spoznanja bo morda nekoliko daljši kot bi bilo prav. Mediji, ki objavljajo laži žal še ne poznajo prave resnice in intrig, katerim so podlegli. Objavijo tisto, kar jim servirajo lažnivci na izrazito perfiden (zloben) način. Se bodo ob spoznanju sposobni vsaj opravičiti?
Obratna parodija – posmehljivo obračam na resno
Pa naredimo po načinu pisanja krajšo primerljivo zgodbo, ki si jo je nedavno privoščil belgijski portal Politico z naslovom: Inside Slovenia’s war on the media (Znotraj vojne z mediji v Sloveniji). Poudarek je na zavračanju laži in predstavitvi dejanskega stanja. Napadi na premierja Janeza Janšo in vlado ustvarjajo ozračje strahu, zatrjuje večina slovenskega ljudstva. Ko se ti občasno zazdi, da bi lahko zarotniki uspeli, te preprosto spreleti srh, od tam dalje pa do strahu ni daleč. Slovenska političarka Tanja Fajon je voditeljica stranke Socialni demokrati, ene izmed strank, ki so kot koalicija KUL poskušale 15. februarja mimo volitev in s pritiski na poslance vladne koalicije v Sloveniji tudi s pomočjo večine medijev prevzeti oblast.
Populistična voditeljica, ki ves čas podtika strah in izpodbija demokracijo v državi, njen občudovanec (morda tudi občudovalec) pa je George Soros, zagovarja direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA) pri njegovem nenehnem zavračanju predložitve dokumentov o poslovanju. To je opredeljeno v pogodbi te tiskovne agencije in vlade, ki je edini družbenik v STA in ima že na podlagi tega dejstva pravico do dostopa do poslovne politike te družbe. Glede na mnoge okoliščine bi ta dokumentacija razkrila povezave v ozadju, ki resnično vplivajo na način poročanja in zadovoljevanje interesov globoke države, ki deluje iz ozadja, njeni hlapci v ospredju pa so politični somišljeniki Tanje Fajon. Zahtevo po transparentnosti poslovanja torej imenujejo pritisk na medij.
Strupen vpliv Fajonove
Tanja Fajon s svojimi političnimi somišljeniki stopa v bran Radioteleviziji Slovenije, ki poroča pristransko v korist levičarskih politik, pogosto pa v svojih informativnih programih tudi odkrito laže. TV Slovenijo brani tudi pri njeni podpori razširjevalcev virusov, kar se kaže v tem, da ob vsaki priložnosti stopijo na stran nezadovoljnih z ukrepi, to pa je dvojnost sporočil, ki dokaj močno vpliva na odnos do prizadevanj za zajezitev epidemije. V tej medijski hiši je več kot očitno preveč zaposlenih in so preveč plačani. Da bi ohranili svoj status, ki jim ne pripada, poskušajo na medijski način pomagati blatiti vlado tako doma kot v tujini. Svoj način delovanja poskuša RTV Slovenija prikriti z lažnim prizadevanjem za medijsko svobodo. Te v Sloveniji nedvomno ne manjka, saj se zaradi novinarskega dela v Sloveniji še nikomur ni skrivil niti las, Fajonova pa kot političarka in bivša zaposlena v tem nacionalnem mediju deluje z njimi z roko v roki. Žal vse pogosteje slišimo, da dobivajo vabila na policijo in tožilstvo novinarji, ki spoštujejo poslanstvo tega poklica, to pa je zagotavljanje pravice javnosti do informiranosti. Ti so seveda s prej navedenimi v konfliktu.
Po navedbah razumnikov, mnogih političnih analitikov in drugih poznavalcev Fajonova strupeno vpliva na odnos do medijev v Sloveniji kot državi jugovzhodne Evrope in širše. Svoj strup dodaja v že zastrupljene dele tega ceha, ki ne dovoli demokratizacije in odprave anomalij od katerih živi. Mediji so seveda svobodni (pa v tem smislu celo ne bi smeli biti), kar dokazuje njihovo pristransko in neresnično poročanje in za to niso preganjani. So le kritizirani, ampak oni to možnost zavračajo.
Pisec tega prispevka se je pogovarjal z več kot ducatom ljudi, vključno s starejšimi uslužbenci slovenskih javnih medijev. Številni med njimi Fajonovi očitajo, da je sovražna do Janše in legitimne vlade ter do celotne desničarske politike. Poročajo, da so bili deležni mnogih ogorčenih telefonskih klicev, pisem, elektronske pošte in sporočil na družbenih omrežjih. Vsi po vrsti sporočajo, da je obramba pristranskih in lažnivih medijev, ki jo izvaja Tanja Fajon, spodbudila mnoge novinarje k temu, da še bolj zavzeto lažejo in si s tem prizadevajo povzročiti še več škode vladi. Da bi se zaščitili, se nekateri celo zatekajo k policiji, kjer lažno trdijo, da so preganjani in si ne upajo več na ulico. Medtem, ko se nekateri novinarji trudijo nepristransko poročati, se na drugi strani lažnivi novinarji pritožujejo, da se nad njimi izvaja pritisk in so prisiljeni k samocenzuri. Žal kljub tej svoji izmišljeni trditvi še vedno smejo vztrajati pri svojem pristranskem delovanju in pri lažeh, ki jih le še svobodno stopnjujejo.
Věra Jourová je na podlagi sufliranja lažnivcev iz Slovenije že lani izjavila, da bi morali novinarji poročati brez strahu in naklonjenosti. Ni pa povedala, če ima pri tem v mislih tudi namerno tendenciozno novinarstvo, ki usmerjeno kontinuirano izpodkopavajo vsa prizadevanja slovenske vlade. Namen je jasen; skupaj s slovensko politično opozicijo si prizadevajo za padec vlade. Kdo je v tej zgodbi zavestno in kdo je morda zaveden bo pokazal čas.
Novinar, ki je želel ostati anonimen je izjavil, da so pritiski političnih sil kontinuitete velikanski. Ko se jim pridružijo še uredniki in drugi medijski vplivneži, je stanje nevzdržno in se preprosto ukloniš. Pisati začneš po nareku, sčasoma pa točno veš kaj moraš napisati, da bi škodoval vladi, na drugi strani pa se moraš izogibati dejstvom, ki se nanašajo na delo in dosežke vlade.
Janševa “vojna”
Premier Janez Janša je že ves čas svojega političnega delovanja v Republiki Sloveniji deležen srditih napadov medijev. Ti ga prikazujejo kot samodržca, ki ne želi nobene kritike. Na ta način je že desetletja v središču bojnega polja, kjer teče spopad med tistimi, ki želijo kontinuiteto iz časov komunizma, kjer vladajo privilegirani izbranci in tistimi, ki si želijo spremembe. Janša je seveda na strani demokratizacije, svobode, napredka in uveljavljanja na podlagi kvalitete. Zaradi tega ga je profesor novinarstva in medijske politike ljubljanske univerze Marko Milosavljevič označil za človeka, ki ne prenese kritike do sebe. Spremembe lahko seveda najučinkoviteje uveljavljaš, če si na oblasti. Prav zaradi tega je Janša največja tarča zombijev iz preteklosti, ki se ji je narod plebiscitarno odrekel. Ker so mediji v Sloveniji eden večjih problemov, jih Janša seveda kritizira. Čeprav za vpliv na medijska poročanja in svobodno novinarstvo ne posega, ga zgolj zaradi zasluženih kritik obsojajo, da jih želi dati na povodec. Ravno nasprotno, mediji imajo že (pre)dolgo resnico na povodcu.
Trditev Janeza Janše, da vzdušje nestrpnosti in sovraštva ustvarja ozek krog urednic, ki imajo tako družinske kot kapitalske povezave s stebri globoke države, je še kako živa in resnična, je pa za omenjene tudi boleča. Ja, hudo je vztrajati v laži. Ta zahteva veliko več energije kot resnica, saj slednja po svoji osnovni značilnosti sama sili na površje.
Popačenost in pokvarjenost pristranskega medijskega prostora v zadnjem času na nek način rešuje razvoj interneta in socialnih omrežij. Seveda je to za klasičen način vsiljevanja mnenj moteče. V svetovnem merilu so v obrambo ozkih interesov onemogočili bivšega predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki je družabna omrežja uporabil zelo učinkovito. Tudi Janez Janša učinkovito uporablja predvsem Twitter in Facebook, kjer lahko svobodno izraža svoja mnenja in stališča. Žal je prisiljen objavljati tudi mnoge demantije laži, ki jih širijo mediji in politiki starega upogljivega lažnivega kova. Ti imajo za svoj vzor maršala Tita, Janšo pa so označili za maršala Twita in ga poskušajo s tem prikazati kot nekaj slabega. Očitno manipulativno ravnanje razkrije dejstvo, da poskušajo nekoga prikazati v slabi luči tako, da ga primerjajo s svojim vzornikom, katerega zgodovinsko vlogo pozna ves svet. Si lahko še bolj pokvarjen?
Pisanje po nareku, ki si ga je privoščila menda ugledna novinarka Lili Bayer se še nadaljuje v enaki maniri. Sam sem s to kolumno njenemu pisanju prenehal slediti nekje na sredini, je pa zainteresiranim bralcem še vedno dostopna na spletu. V pisanju Politica se malo bolj pozornemu bralcu zelo hitro razkrije vsa beda kontradiktornosti lastnega pamfleta. Gospa poskuša dokazati, da je v Sloveniji omejeno, zatirano in celo preganjano nekaj, kar se kljub vsemu množično dogaja in razrašča, odgovarja pa nihče. Ponarejeno novinarstvo namreč.
Davorin Kopše