Medijska enciklopedija niča

Miro Petek

“Tukaj smo srečni.” To je bil Castrov slogan v komunistični in obubožani Kubi. In ljudje so to kupili, zlepa ali zgrda, kljub vsesplošnemu pomanjkanju in revščini ni bilo tiste kritične mase, ki bi to fikcijo pregnala. V totalitarnem sistemu, prestreljenem s kršenjem človekovih pravic, in vsesplošni revščini so bili Kubanci srečni. Morali so biti srečni, ker je tako rekel Fidel Castro. Enako danes velja za Venezuelo in še kakšno državo, kjer vladajo komunisti ali njim podobni barbari. Castru podoben cinizem je tudi slovita izjava Kardelja, ki je govoril: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam.« Toda večini je bilo težko ustvariti srečo, če so nas sistem, država in partija preganjali, zapirali, pobijali.

Ob prvi obletnici Šarčeve vlade poslušamo podobne trditve in mediji nam vsiljujejo sporočila: Vlada je uspešna. Dobro nam gre. Konec varčevanja. Ja, tukaj smo srečni. V Sloveniji smo srečni, kajti tudi globalni indeks sreče nas uvršča med srečne države. Kakopak, indeks sreče pri nas meri Mediana.

Novi politični obrazi nas kot Fidel Castro prepričujejo, da smo srečni, v nasprotju s Kardeljem pa dodajajo, da so našo srečo ustvarili oni. Prvi tak odrešitelj je bil Miro Cerar. Govoril je, kako je popeljal državo v stanje normalnosti, in nihče se ni vprašal, kaj je ta normalnost: smo bili prej v tej državi v stanju nenormalni in smo potrebovali Cerarja kot novega mesijo? Kje je bilo prej nenormalno in kaj je po Cerarju normalno? Cerar je najprej paradiral kot apostol morale, nato kot odrešenik, ki je popeljal državo v stanje normalnosti. Res pa se moramo vprašati o našem stanju normalnosti, da nasedemo tako poceni trikom. Te prevare na koncu sicer prezremo, vendar to traja zelo dolgo. Potrebnih je bilo nekaj let do današnje točke, ko sta Cerar in njegova stranka že politični trupli.

Cerar prodajal moralo, ki se je sam ni držal
Prehitro pozabimo, kako nam je Cerar prodajal svojo etiko in moralo, ki ju je nato povsem sesul. Sam sem ga še pred nastopom funkcije zalotil pri domala ulični goljufiji, ki sem jo takrat tudi popisal na Twitterju: gimnazijcem na Ravnah in v Slovenj Gradcu je v istem dnevu predaval o morali in etiki, zaračunati pa si je pustil dvojne potne stroške iz Ljubljane na Koroško. Goljufija za nekaj deset evrov. In kljub temu je postal predsednik vlade in je danes zunanji minister države Slovenije. In če bo ta vlada po nekem naključju obstala do predsedovanja Slovenije Evropski uniji, bo Cerar predsedoval Svetu EU za splošne zadeve in zunanje odnose. Težko bi nekdo iz kakšne skandinavske države bil na takšnem položaju, če bi mu odkrili takšen moralni defekt, kot se je pokazal pri Cerarju.

Ljudstvo kupuje Šarčevo retoriko brez razmisleka
Medijska mašinerija tudi Šarca in njegovo vlado predstavlja kot uspešen projekt, čeprav je vladanje Marjana Šarca ravno tako absurdno, kot so bili njega dni nastopi Serpentinška pod kozolci in šotorskimi plahtami po Sloveniji. Slavje ob velikem in rekordnem proračunu na eni strani in hkrati na drugi brezobzirna delitev brez treznega razmisleka o prihodnosti, kažeta na to, da sodi Šarec v kategorijo levičarskih voditeljev, katerih politika temelji na porabi in zapravljanju. Popuščanje diktatom Levice pa izpostavlja izrazito kramarsko kulturo vladajoče koalicije. Žal pa ljudstvo brez večjega razmisleka kupi njegovo retoriko, ki je precej preprosta v nasprotju s Serpentiškovo, ki je bila večinoma vulgarna. In podobno kot pri Cerarju bo ljudstvo potrebovalo nekaj let, da bo doumelo to prevaro. Res pa je Šarec bolj nadarjen politik kot Cerar, vendar enako kot Cerar ostaja samo vladar praznine.

Tudi dominantni mediji so odgovorni za razmere v državi. Ob prvovrstnih aferah, ko bi se v drugih državah tresle vlade in polnile ulice, se naši mediji ukvarjajo s promocijo nepomembnosti. Povsem nepomembne dogodke in trivialnosti dvignejo na najvišjo medijsko raven, posebej intenzivno takrat, ko je treba prekriti relevantne probleme te države in ko se dogodi kakšna afera v vrstah vladajoče leve politike. Vsi dominantni mediji pišejo veliko medijsko enciklopedijo niča, da jim ni treba napolniti prostora z zgodbami, ki so pomembne za družbo in državo. In na ta način med ljudstvom povzročajo apatijo in otopelost. Zato se tudi pretirano ne vznemirjajo, ko spremljajo družino Janković, ki ji sodišče odpiše 29 milijonov evrov dolga, hkrati pa jo gledajo, kako pozira, se odurno šopiri s svojim bogastvom in sporoča, da so nedotakljivi.

Miro Petek