Miro Petek: Kaj se skriva za kulturo bradačev v krilih in s turbani?

Miro Petek. Foto: STA

Ko sem bil še študent in mlad novinar, sem z velikimi pričakovanji čakal, da bo kakšen slovenski ali jugoslovanski časopis prevedel in ponatisnil intervju ali vojno reportažo italijanske novinarke Oriane Fallaci. Po tihem smo si mladi novinarji takrat želeli, da bi bili tako dobri – in seveda slavni –, kot je bila ona, da bi delali intervjuje s takšnimi osebami svetovne politike, kot je bil to privilegij Fallacijeve …

Oriana Fallaci – od komunistke do kritike komunizma
Ko z današnjo distanco razmišljam, zakaj so Fallacijevo s prevodi njenih tekstov sploh spustili v jugoslovanski medijski prostor, je odgovor pri roki: bila je partizanka in komunistka. Morda tudi zaradi tega, ker se je tu in tam našel tudi kakšen prevod njenega intervjuja s katerim od voditeljev držav, ki so sodile v skupino neuvrščenih. Na fakulteti so nas v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot purane pred zakolom šopali s pomembnostjo gibanja neuvrščenih, miroljubno koeksistenco in nevarnostjo Nata, medtem pa je bilo – in je še danes – precej vladarjev tako imenovanih neuvrščenih držav despotov, avtokratov in diktatorjev. Tudi Josip Broz Tito je sodil v to kategorijo.

Komunizem ljudem reže jajca
Vendar ko je Fallacijeva sesuvala voditelje teh držav, je hkrati razgaljala tudi jugoslovanski komunizem in Tita. Kasneje, ko je spoznala naravo in prevaro komunizma in komunistov, Fallacijeva v knjigi Bes in ponos citira svojega očeta, ki pravi: »Komunizem je monarhični režim, monarhija starega kova. Ker ljudem reže jajca. Ko pa nekomu odrežeš jajca, ni več človek,« in dodaja, da je komunizem, namesto da bi osvobodil plebejstvo, vse spremenil v plebejstvo. »Vse je obsodil na umiranje zaradi revščine in lakote, preprečil je njihovo osvoboditev.« 

V dveh tednih novodobni J’accuse (Obtožujem)
Oriana Fallaci je bila iz slovenskega medijskega prostora potisnjena in izbrisana v času samostojne Slovenije, posebej po njenem dolgem tekstu – sama ga imenuje pridiga –, ki je bil objavljen v Corriere della Serra in kasneje v knjigi z naslovom Bes in ponos. V prostovoljnem azilu v New Yorku je živela v času napada na dvojčka, kar jo je tako prizadelo in hkrati razjezilo, da je v hipu, v dveh tednih, napisala novodobni J’accuse (Obtožujem). Fallacijeva v tem delu dovolj argumentirano, neposredno, brez olepševanja in leporečja, z besom in iskrenostjo obračunava s skrajnim islamom in islamom nasploh.

Kopernik, Gallileo, Newton, Darwin, Pasteur, Einstein, Leonardo da Vinci …, nihče od njih ni častili Mohameda
Fallacijeva ne govori le o peščici fanatikov, kot je to pogosto tudi v našem medijskem prostoru, ko se poskuša iskati opravičila in zamegljevati vzroke za razmah terorizma. Fallacijeva pravi: «Gre za milijone in milijone skrajnežev. Gre za milijone in milijone fanatikov.« Fallacijeva se sprašuje, kaj se skriva za kulturo bradačev v krilih in s turbani in pri njih ne najde umetniškega, znanstvenega ali tehnološkega dosežka, ki bi prispeval k obči blaginji sveta. Kopernik, Gallileo, Newton, Darwin, Pasteur, Einstein, Leonardo da Vinci …, nihče od njih ni častili Mohameda. Bili so iz povsem drugega sveta. Ob intervjuju z Jaserjem Arafatom mu v obraz pove, da je lažnivec. S strani islamskih organizacij v Italiji je bila zaradi zapisanih besed preganjana, grozili so ji s smrtjo.

V Parizu se je te dni ob napadu islamskih skrajnežev gotovo kdo spomnili na Fallacijevo, saj je ob izidu omenjene knjige Muslimansko združenje Pariza zoper njo terjalo sodni proces in so na francosko sodišče poslali zahtevo, da Bes in ponos zapleni. Tudi drugod po Evropi so bili takrat podobni pozivi, v Sloveniji se je ustavilo pri zgražanjih levičarjev nad njenimi tezami in pisanjem ter popoln izbris iz medijskega spomina. Ob tem ni seveda nihče od blizu videl toliko tega sveta in napisal toliko dobrih zgodb kot prav Oriana Fallaci.

Knjiga Bes in ponos Oriane Fallaci je dramilo. Kdor se še ni prebudil, jo mora vzeti v roke.

Miro Petek