fbpx

Mislili smo, da niže od Šarca ne gre

Odgovorni urednik televizijskega programa Nova24TV Aleksander Rant

V zadnjih petnajstih letih smo dodobra spoznali sistem novih obrazov. Strici nam na vsake toliko let predstavijo novega mesijo, ki bo rešil vse probleme. Enkrat je “uspešni” menedžer trgovskega podjetja, nato “poznavalka” financ, ki bo rešila krizo, nato “etični” profesor prava in nazadnje komik. Od Jankovića, Bratuškove, Cerarja do Šarca se neprekinjena kolona novih obrazov vedno konča z razočaranjem. A ne tistih, ki so volili proti, pač pa tistih, ki so volili za nov obraz.

In kljub jasnim signalom, da vladanje ni dopolnilna dejavnost, pač pa resna obrt, slovenski volivci še vedno verjamejo, da lahko državo vodi nekdo, ki o njenem vodenju nima najmanjšega pojma. Zato v drugih državah načeloma velja, da so politiki karierni, da plezajo po lestvici, se učijo vladanja in nato nastopijo mandat. Rimljani so temu dejali cursus honorum. Pač nisi mogel postati konzul, če nisi bil prej edil ali kvestor ali pretor. Že pred 2000 leti so vedeli, da politika ni igra, ampak resna stvar. V Sloveniji pa je stricem s podporo njihovih medijev uspelo prepričati ljudi, da je najboljše za nas, da svojo usodo zaupamo političnim analfabetom, ljudem brez najmanjšega znanja, vedenja in sposobnosti.

Tako smo se sprehodili mimo Jankovića, ki ni bil zmožen sestaviti vlade ob siceršnji večini levih strank, prek Bratuškove, ki ji je uspelo Slovenijo zadolžiti za naslednjih nekaj generacij, prek Cerarja, ko je Slovenija štiri leta stagnirala, vse do Šarca, ki je razbil koalicijo in pobegnil pred odgovornostjo upravljanja s koronakrizo. Vsak nov obraz je bil bolj ekscentričen, bolj narcisističen in bolj nesposoben. A ljudje pozabijo, ker jim tako povedo mediji. Mediji so ljudem zadnji dve leti vsak dan prek ekranov prikazovali obsedno stanje. Mrtve v domovih za starejše, borce za svobodo na ulicah, represijo “Janševe” policije in podobno. Nikoli v dveh letih pa niso povedali, da so domovi takšni, ker leve vlade 20 let niso vlagale vanje, da je zdravstvo v razsulu, ker so leve vlade 20 let dopuščale korupcijo pri nabavah zdravstvenega materiala, da so borci za svobodo v resnici dobro plačani levičarski aktivisti, ki načrtno ogrožajo zdravje in poslabšujejo stanje epidemije, da je bila policija v Sloveniji nežna v primerjavi z nekaterimi levičarskimi vladami po svetu, denimo na Novi Zelandiji, kjer so kršitelje zapirali v karantenska taborišča.

Premier Robert Golob se je v svojem kratkem mandatu proslavil z izjavami, ki pritičejo Polu Potu ali Adolfu Hitlerju.

Uspelo jim je. Ljudje so bili na koncu z živci ne zaradi dejanskega stanja, pač pa zaradi televizije, kjer so jim vsak večer povedali, da res živijo v diktaturi, da je Janša avtokrat, da uničuje demokratične institucije. Vse je bila laž, od prve do zadnje izrečene besede. A se je prijelo. Po dveh letih psihoze, za katero so v veliki meri odgovorni veliki mediji, se je zgodil preobrat. Našli so mesijo Roberta Goloba, odrešenika, človeka absolutne svobode. Kupili so mu stranko, nastavili člane in kandidate za poslance ter stranki nadeli ime Gibanje Svoboda. Manija, ki je prevzela volilno telo, je bila otipljiva. Sedaj bo svoboda! Konec diktature! In glej ga, zlomka, prvo minuto, ko je Golob prevzel oblast, so iz medijev izginile grozeče novice o energetski krizi, prehranski krizi, ljudeh na robu preživetja. Ni bilo več strahu, narod si je oddahnil, so pisali. Žal pa je resnica daleč od tega, kar lahko beremo in gledamo v medijih.

Golob je slabši od Pahorja, Cerarja in celo Šarca
Spet smo si na vrh države postavili političnega analfabeta. Namesto izkušenega politika, ki ve, kako se rešujejo krizne razmere (zato so levi Janši dopustili, da je vladal dve leti in rešil krizo), imamo na vrhu države vase zagledanega manekena, katerega poslovni rezultati so smešni. Golobu, če niti ne omenjamo njegovih domnevnih postranskih poslov, je v monopolnem državnem elektropodjetju, ki prodaja najcenejšo elektriko po visokih cenah, uspelo pri 2 milijardah prometa ustvariti le 15 milijonov dobička. Na vrh vlade smo izvolili nekoga, ki zna poceni produkt prodati kot zlato in pri tem ni sposoben ustvariti resnega presežka. Za ministra za finance pa je postavil človeka, ki je dokončno pokopal tri podjetja, vključno z Adrio Airways. Sedaj imamo na čelu vlade človeka, ki se mu niti sanja ne, kako voditi vlado, saj je do sedaj kot direktor vodil le majhno državno podjetje. Imamo človeka, ki misli, da mu pripada 45.000 evrov plače za prodajo monopolne elektrike in 2 milijona evrov nagrade. Imamo človeka, ki je popolnoma zagledan vase, ki občuduje samega sebe. Imamo narcisa, ki misli, da je postal kralj sveta. In imamo popolnega diktatorja. Da, tokrat pa res in ne, ni Janša. Golob se je v svojem kratkem mandatu proslavil z izjavami, ki pritičejo Polu Potu ali Adolfu Hitlerju. Najprej je pometel s fašizmom, s čimer je mislil na 400.000 državljanov, ki so volili desne stranke. Nato je zamenjal vse, kar se zamenjati da, tudi leve kadre, ki jih prejšnja “grozna” vlada ni razrešila. Sedaj pa je še dejal, da on kot premier ne bo dopustil, da zmaga Anže Logar!? Obljubil je, da se energenti ne bodo dražili, pa smo doživeli že dve podražitvi v slabem mesecu dni. Golob laže in zavaja in je nevaren za demokracijo.

Na kratko. Golob dokazuje, da je krilatica “slabše ne more biti” napačna. Vedno je lahko. In tudi tokrat je. Golob je slabši od Pahorja, Cerarja in celo Šarca. In medtem ko ljudje plačujejo rekordno visoke položnice, ko si ne morejo privoščiti hrane, ogrevanja, bencina, naš novi obraz vidi le samega sebe, svojo veličino, modrost in solidarnost. Če nimate za kruh, pa jejte potico!

Aleksander Rant