fbpx

Na Bogu Gorjanu svet stoji

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Prejšnji teden sem na tem mestu komentiral ravnanje urednice Dela Simone Fajfar in novinarke istega časopisa Anje Intihar. Ko se je novinarka 15. maja  v članku “Na Dimitriju Ruplu svet stoji” – na zame presenetljivo grob in posmehljiv način – lotila mojega (morebitnega) položaja pri Javni agenciji za knjigo (JAK), sem Delu in novinarki napisal odgovor, pri čemer sem prosil, naj mi čim prej sporočijo, ali ga nameravajo objaviti. Molku uredništva sta sledili še dve moji prošnji, zadnja s pojasnilom, da bom – če mi ne odgovorijo – tekst objavil kje drugje. Nato je Nova24TV prejšnji četrtek objavila moj odgovor in tri moje prošnje. V naslov sem napisal, da gre za cenzuro. Po objavi mi je urednica poslala elektronsko sporočilo z izgovorom, da mojega dopisa ni cenzurirala, ampak mojih prošenj zaradi prezaposlenosti ni opazila. Ugotovila je še, da za objavo v Delu očitno nisem zainteresiran. Naslednjega dne sem dobil še eno njeno pisemce, da bodo moj odgovor Intiharjevi objavili v ponedeljek, 24. maja, kar se je tudi zgodilo. Zame je bila stvar končana.

V torek, 25. maja pa je Anja Intihar objavila intervju z “nekdanjim partizanom in prvim konzulom v Trstu” Božidarjem Gorjanom z naslovom “Aktualna oblast je izrazito nestrpna”. V tekstu sogovornik nastopa še z imenom Božo, nekoč, v jugoslovanskih sedemdesetih letih pa smo ga poznali kot Boga Gorjana, ki je veljal kot brezobziren zagovornik komunističnega režima in nasprotnik svobodomiselnih pobud. Alenka Puhar mi je poslala sporočilo, iz katerega sem razbral, da se ji zdi sodba nekdanjega – res nestrpnega – pripadnika politične policije o nestrpnosti aktualne vlade Janeza Janše absurdna in nespodobna. Gorjana so si pri Delu izbrali za “arbitra, ki mirne vesti razsoja o toleranci in o naravi družbene ureditve, ki se je odločila zavreči vrednote tistega režima, v katerem je tovariš igral eno vodilnih, pogosto zelo grdih vlog.” Vendar: Gorjanovo obžalovanje propada komunističnega režima je – čeprav nenavadno in nesprejemljivo – najbrž samoumevno, manj samoumevno pa je prizadevanje Anje Intihar, o katerem je treba nekaj reči.

Gospa Intihar je pogovor zrežirala tako, da je sogovornik pritrjeval njenim ugotovitvam in vprašanjem kot npr.

-Gorjan je “slovenski diplomat”,

-v času “diktature” pred drugo svetovno vojno “se je zgradil nastavek za mržnjo med različnimi političnimi poli, ki niti danes še ni presežen”,

-“v Sloveniji (se) znova pojavlja vladavina enoumja”,

-ali je Gorjan leta 1991 (“ko ste nam izvolili lastno državo”) razmišljal, da se bo čez 30 let spet spraševal “o boju za človekove pravice in boju proti enoumju, o demokraciji?”,

-“Kako so vaši zavezniki, s katerimi ste še dolgo po vojni ostali v stikih, gledali na slovensko osamosvajanje?” (V odgovoru zvemo, da je bil slovenski komunizem “nacionalnega značaja”, kar naj bi Američanom pomagalo razumeti slovenski upor in plebiscit leta 1991.)

-“Politika deli in vladaj kaže žalostne učinke.”,

-“Kakšna je danes podoba Slovenije v Evropi in svetu?” (V odgovoru preberemo, da “smo mi del balkanske mentalitete. Monopolizem, hlepenjem po oblasti, enoumje…)

Gorjan je bil jugodiplomat
Kar zadeva status Boga Gorjana kot diplomata, je pač treba ugotoviti, da ni mogel biti slovenski diplomat, ker je slovenska diplomacija nastala šele z novo državo leta 1991, ampak bi mogel biti jugoslovanski diplomat, če ne bi bil konzul. Konzuli praviloma – in še posebej, če niso generalni konzuli – niso diplomati, ampak bolj ali manj tehnični uslužbenci bodisi veleposlaništev, bodisi konzulatov, ki spadajo v kategorijo državnih predstavništev, ki se imenujejo “diplomatsko-konzularna predstavništva” (DKP). Ko bi bili konzuli diplomati, bi zadoščalo ime “diplomatska predstavništva”. Da je tako, pričata dve dunajski konvenciji: ena o diplomatskih (1961) in druga o konzularnih odnosih (1963).

Božidar Gorjan (levo) in Slavko Grčar. (Foto: STA)

Trditve oz. domneve gospe Intiharjeve o slovenski politiki ne potrebujejo daljšega komentarja, saj niso nič drugega kot drobec aktualne protestniške histerije, ki je podobna protestniški histeriji iz leta  2007 (“Peticija 571”) in poznejšim t.i. vstajam, kakršne se napovedujejo tudi v zvezi z rušenjem aktualne vlade. Domneve in trditve gospe Intiharjeve so parafraza deklaracij stranke, ki se imenuje Levica, in manifesta Levica – Socializem 21. stoletja, ki je zaokrožil po Sloveniji januarja 2021. Ta manifest je seveda nesmiseln, vendar vsebuje sestavine, ki se pojavljajo v realnem političnem in medijskem prostoru. V mislih imam recimo nadomeščanje pravice do svobodnega izražanja s “pojmom svoboda medijev”. Mimogrede: gospa Intiharjeva domneva, da je bil Gorjan med tistimi, ki so novinarki in njenim somišljenikom – “nam” – “izvolili lastno državo”. O tem – po odgovorih v intervjuju – močno dvomim, seveda pa je zanimiva novinarkina distanca, ko gre za lastno državo: nismo je izvolili mi, ampak ste jo vi nam tako rekoč vsilili.

Delo ustvarja pogoje za nove balkanske čase
Gospa Intiharjeva govori o aktualni “mržnji” (ki ni slovenska beseda), ki naj bi izvirala iz časov pred in med drugo svetovno vojno. To je seveda neutemeljena trditev, ki jo po vsem videzu negujejo v krogih blizu novinarke in Boga Gorjana. “Mržnja” je bila seveda značilna za življenje pod fašizmom, med vojno in pod komunizmom, povezana pa je bila s pobijanjem, zapori in šikanami vseh vrst. Je kaj takšnega – razen poskusov z levice – značilno za samostojno Slovenijo? V samostojni Sloveniji imamo na t.i. levici opraviti s posebno in patološko obliko zmede, ki je povezana z abstinenčno krizo. Slovenska levica se namreč ne more odvaditi oblastiželjnosti. Pri tem, da je bila abonirana na oblast tri četrtine časa po osamosvojitvi, ne prenese niti trenutka brez političnega alkohola.

Intiharjeva polaga intervjuvancu na jezik prijateljevanje z zavezniki iz druge svetovne vojne, po odgovoru sodeč pa bi sklepali, da gre za Američane. Mimogrede: Gorjan posrečeno pripoveduje, da je Sovjete, ko so ga obiskali, zanimalo predvsem žganje. Američani naj bi torej imeli prijateljsko razumevanje za “slovenski upor”, torej za slovenski NOB in plebiscit leta 1991. Te trditve se ne ujemajo z dejstvi. Američani so bili ves čas jugoslovanskega socializma zadržani do komunistov in so pri izdaji vizumov za potovanja v ZDA zahtevali izjavo o neomadeževanosti s članstvom v komunistični partiji. Leta 1991 pa so plebiscit in osamosvojitev imeli za enostranski korak in odlašali s priznanjem do aprila 1992.

Kar zadeva balkansko mentaliteto, lepšega dokaza, kot je bila Jugoslavija in še posebej socialistična Jugoslavija, ne bi mogli najti. Da se v Delu pojavljajo nostalgični intervjuji gospe Intihar, je svarilo, da bi se balkanski časi lahko vrnili.

dr. Dimitrij Rupel