Proti koncu prve svetovne vojne se na frontah po Evropi v vojaškem smislu ni dogajalo kaj bistvenega ali pomembnega, zato so vojni poročevalci večinoma poročali, da na bojiščih ni nič novega. Na osnovi tega je nemški avtor Erich Maria Remarque napisal roman Na Zahodu nič novega. Gre za slavno vojaško klasiko, ki opisuje tudi dogajanja v zaledju in politiki, ko se je vojna še vlekla, zmagovalec pa je bil že znan. V tistem času je bila tako vsaj za nevtralne opazovalce vsaka žrtev zaman.
Vojaki so bili izmučeni, lačni, prestrašeni … v romanu nemški vojak smrtno rani francoskega in mu nameni naslednje besede: “Tovariš (pristen tovariš, ne boljševistični tovariš; op. p.), nisem te hotel ubiti. Če bi še enkrat skočil k meni, bi tega ne storil več, če bi bil tudi ti pameten. Poprej pa si mi bil samo misel, samo kombinacija, ki mi je živela v možganih in mi sprožila odločitev, – to kombinacijo sem zabodel. Šele zdaj vidim, da si človek kakor jaz. Mislil sem na tvoje ročne bombe, na bajonet in na tvoje orožje; – zdaj pa vidim tvojo ženo in tvoj obraz in kar imava skupnega. Odpusti mi, tovariš! Zmeraj se prepozno vidimo. Zakaj nam venomer znova ne ponavljajo, da ste ravno tako uboge pare kakor mi…“
Na zahodu grobi spopadi – za zdaj politični in nekaj uličnih
Po konsolidaciji zahodne politike v obdobju demokratizacije, povezovanja in sodelovanja, je ta civilizacija nedvomno na razpotju. Razpotje še ne pomeni tudi popolnega razkola, pomembno je kam bo krenila večina, ki bo pred izbruhom splošnega nasilja (beri vojne) sposobna obvladovati situacijo kakršnakoli že bo.
Kaj je torej na zahodu novega? Pretirana moč novodobne dvolične levice, ki obvladuje večino svetovnega kapitala, medijev in s tem moči, je pred štirimi leti v ZDA povzročila zasuk. V prvem mandatu 45. ameriškega predsednika Donalda Trumpa smo bili priča povsem novemu načinu vodenja te najmočnejše svetovne sile v vseh pogledih. Svetovna vojaška žarišča, kjer so bile udeležene ZDA, so se zapirala, ob tem pa z udeležbo ZDA ni bila začeta nobena nova vojna. Trump je prvi ameriški predsednik, ki je stopil na tla Severne Koreje in s tamkajšnjim agresivnim diktatorjem vzpostavil dialog. Spomin na majhnost sicer jezikavega in hvalisavega Kim Jong Una ob Trumpu še živi. Trumpova administracija je dosegla konkretno nadaljevane mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu. Kitajska je dobila dostojnega sogovornika, ki je odločno stopil na drugo stran tehtnice in jo uravnotežil na spodobno raven. Pomembno dejanje je bila odločitev o izstopu ZDA iz jedrskega sporazuma z Iranom. Nenazadnje je po 23 letih prišel na obisk v Slovenijo ameriški zunanji minister Mike Pompeo, slovenski zunanji minister Anže Logar pa je v Washingtonu podpisal strateški dokument o sodelovanju med Slovenijo in ZDA.
Še veliko pomembnih dogodkov smo zabeležili, posledice pa so se kazale najbolj v ZDA sami. Trump je začel uresničevati svojo predvolilno obljubo, da bo postavil Ameriko na prvo mesto. To je bila tudi sugestija drugim državam, ki pa je niso želeli razumeti in slišati. Evropska unija se je začela oddaljevati od nove politike ameriškega predsednika. Morda najpomembnejši zaplet v odnosu med EU in ZDA smo doživeli pri približevanju gospodarskega sodelovanja, kjer ni prišlo do soglasja o trgovinskem sporazumu (TTIP), kar je slabo za obe gospodarstvi in posameznike. Evropska unija, kolikor sploh ima zunanje politike, je bila ves čas nenaklonjena Trumpu in njegovi politiki. Postavila se je na stran nekakšnih naprednih sil, ki svet več kot očitno vodijo v vse večji razkol. Ob skorajšnjem ustoličenju Bidna se iz EU že slišijo tudi pobude o obnovitvi jedrskega sporazuma z Iranom, kar je enostransko popuščanje tej samovoljni in nevarni državi, ki dokazano podpira in financira terorizem.
Na neki točki ogrožen celo obstoj Nata
Stvari so šle včasih celo tako daleč, da so zaradi različnih pristopov privedle do razprav o prihodnosti in obstoju zveze NATO. Vsaj na tem področju je zavladal razum, ki je to transatlantsko povezavo vsaj deloma okrepil. Za to je nedvomno zaslužen Donald Trump s svojo ekipo. Vedeti moramo, da je NATO še vedno največji garant za svetovni mir, prinaša pa tudi mnoge druge pomembne učinke. Evropa je sicer močna gospodarska sila, na varnostnem področju pa je kot take praktično ni. Največji vojaški sili v Evropi (kontinentu) sta Francija in Združeno kraljestvo, ki sta tudi atomski sili, vse ostalo pa je skoraj mikro regijskega pomena. Sicer se vse več držav zaveda pomena obrambne pripravljenosti držav. Zato Poljska sistematično krepi svojo obrambno sposobnost. Prav tako baltske države, Švedska pa je pred kratkim povečala svoj obrambni proračun za 40 odstotkov. Vse to zagotovo ni dovolj, nekaj pa vendarle okviru Nata kot kolektivne obrambne sile pomeni. Rusijo sem izpustil zaradi dejstva, da zaradi svoje gospodarske šibkosti ni sposobna dolgotrajnega globalnega vojaškega spopada. Tega se zaveda tudi sama, zato se tako gospodarsko kot vojaško močno povezuje s Kitajsko. Ob tem nočem reči, da je nepomembna.
Amerika je še vedno največja gospodarska in vojaška sila, in je sposobna balansirati svet. Vsaj do zdaj je bila, kar nakazuje politika Joeja Bidna pa ne kaže da bo tako tudi ostalo. Trump je znal tudi Kitajcem parirati, kar se je videlo po njihovih reakcijah, ki so bile vedno bolj impulzivne, potem pa so se umirile in na koncu popustile, ker niso imele možnosti “zmagati”. Vsekakor je pred nami veliko ugank.
Dvom v poštenost ameriških volitev bo ostal
Mineva torej mandat nasprotij v ameriški politiki, kot jim javno še nismo bili priča. Kampanja za nov mandat je bila umazana, polna protislovij, medijskega prirejanja, divjih uličnih srditosti različnih gibanj in še česa. Politika nasprotovanja Trumpu ves mandat ni mirovala. Mobilizirala je kulturnike, nevladne organizacije in gibanja, celo Antifa jim je služila kot orodje. Gradila se je podpora nezakonitemu priseljevanju, LGTB skupinam, nasilju zoper delo policije, podpori lažnemu rasizmu … protesti levičarjev so zahtevali človeške žrtve, enormno materialno škodo, kulturno opustošenje ob podiranju zgodovinskih spomenikov in še bi lahko naštevali. Glede na ozadje (George Soros) podobnost z dogajanjem v Sloveniji najbrž ni naključna, le spomenikov pri nas še nihče ne podira.
Sama izvedba volitev je naplavila nešteto dvomov v poštenost oddajanja glasov in izvedbe štetja glasovnic. Volili naj bi volivci, ki niso bili vpisani v volilne imenike, množično so prihajali glasovi mrtvih, strojno štetje pa naj bi preusmerjalo Trumpove glasove Bidnu. Predstavljeno je bilo celo nekaj dokazov o načinih goljufanja in o kitajskih komponentah v napravah za preštevanje glasov. Glede na videno je dvom v poštenost volitev upravičen, čeprav so komisije in celo sodišča množično zavrnila možnost, da je bilo odločilno poseženo v rezultat volitev. Dobili smo politično razklanost ameriške družbe kot je še ni bilo in to bo ostalo ne glede na to kdo bo naslednjih nekaj mandatov predsednik ZDA.
Glede na dejstvo, da so Združene države Amerike še vedno največja svetovna vojaška in gospodarska sila, lahko pričakujemo globalni odmev vsega navedenega dogajanja. Interes svetovnih velesil v odnosu do ZDA je podoben kot je v športu odnos do favoriziranih nasprotnikov. Motiv za prevlado ne bi mogel biti večji že zaradi prestiža, prisotnih pa je seveda še mnogo več interesov, ki dajejo moč državam, politiki in interesnim skupina, ki se nanašajo na nagnjenja in strasti vse do denarja. Kitajska je na vseh teh področjih prva tekmica. Znana je napoved, da bo Kitajska v nekaj letih najmočnejša svetovna sila, česar Komunistična partija, ki vodi to državo, vsekakor ne bo želela izpustiti iz rok.
Razklanosti ZDA in Kitajske se razlikujeta
V zadnjem obdobju se je zaostrila razdeljenost ameriškega naroda, ki temelji na političnem prepričanju in se je zelo radikalizirala predvsem na levici, kjer se brani ideologija, ki je na mnogih mestih izprijena in zavržna. To je z razumnim pristopom morda vendarle laže uravnotežiti kot razdeljenost kitajske družbe, ki temelji predvsem na socialni razdeljenosti, politična pa je zatrta s silo.
Vidimo, da je ameriška razdeljenost reverzibilna, kitajska pa bo pod vodstvom komunistične partije vedno ostala takšna kot je, ali pa bo eksplodirala. Druga pot vodi v nove zaostritve in v škodo obeh sil. Kitajska se vsekakor ne bo prenehala vmešavati v notranja dogajanja ZDA. V tamkajšnjih razprtijah vidi svojo priložnost. V tolažbo nam ne more biti niti krhkost Kitajskega gospodarstva, ki temelji na kopiranju in avtoritarnosti oblasti brez katere se na nobenem področju praktično ne zgodi nič. Naj spomnim le na spletnega giganta Alibabo grup pod vodstvom Jacka Maa, ki ima zadnja dva meseca velike poslovne težave in je izginil neznano kam. Ugibanje kje je in zakaj je izginil so različna, najbolj verjetno pa je, da se je preveč vživel v mednarodno poslovno okolje in navade, ki tam vladajo. Po enakem principu deluje vso kitajsko gospodarstvo, kmetijstvo in politični sistem. Glede na dejstvo, da gre za velikansko državo z milijardno populacijo, je nepredvidljiva. Vemo le to, da se je doslej še vsak avtoritarni sistem ne glede na različico sesul. Neznanka je le čas.
Kitajska je v tem pogledu žal razvojno že predaleč, da bi lahko upali na razpad njenega sistema brez zelo širokih posledic.
Nova železna zavesa
Naj se dotaknem še novodobne ameriške cenzure. Spletni giganti Twitter, Facebook, YouTube, Google, Instagram, Snapchat, TikTok in nekateri drugi, so onemogočili ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, da bi se preko njih javljal svojim volivcem in državljanom, ki jih kot predsednik vodi. To je poleg nenavadnosti tudi nesprejemljivo in je direkten napad na svobodo izražanja na socialnih omrežjih. Njegovo delovanje so sicer označili za nevarno za mir in varnost, ampak o tem so odločili lastniki korporacij in ne sodišča, kot je v svobodni demokraciji in pravni državi samoumevno in bi bilo prav.
Ker to podpira politika ameriških demokratov (levičarjev), je pojav nedvomno škodljiv in celo nevaren. Ne morem se znebiti občutka, da se spušča nova železna zavesa, ki pa ne bo imela geografskih meja. Ker meja ni formalno določena, se lahko v to zaveso nevede zaleti vsak. V tem si Amerika in Kitajska žal postajata podobni. Če so ZDA res utrdba demokracije, kot pravi stara trditev, bi morala s tem pojavom bliskovito obračunati.
Žal so mnogi tako imenovani intelektualci širom sveta izgubili vso kritičnost, kar je po moji oceni zelo slabo. Dogajanja zadnjih mesecev namreč niso nekaj, kar bi lahko kar tako vrgli čez ramo in rekli da je kar je. Če rečeš kar je je, med vrsticami rečeš tudi da kar bo pa bo.
Razum lahko še vedno ustavi dogajanje, ki vodi do materije za nov roman o nesmislih, ki prinašajo vojne in žrtve. Tega je žal ob razglasitvi volilnega rezultata na Kapitolu v Washingtonu kar nekaj zmanjkalo. Nasilen vdor v parlament demokratične države je namreč nesprejemljiv, četudi je izzvan. In ja, posledica so bile tudi nepotrebne smrtne žrtve.
Davorin Kopše