Ne obnavljajte cerkva, da vam ne zgorijo!

Foto: epa

Ena najbolj pretresljivih podob, ki so spremljale uničujoč ogenj na pariški katedrali, je bila spontana molitev s petjem. Ne samo pretresljivih, to je bil tudi eden najbolj pogostih in množično objavljanih utrinkov tistega večera vsepovsod po svetu.

Za požar sem izvedel, ko je šlo na polnoč, in ob takih izrednih dogodkih človek pač poklika na razpoložljivih mestih. Tako sem celo na spletni strani popteveja ujel ta instinktivni molitveni vzgib presunjenih ljudi. Pogledal sem tudi na stran državne televizije, ki se, ko dostopaš, promovira kot “najboljši splet vsebin”, če gledaš z mobija, pa piše “najbolj objektivne in verodostojne informacije …”. Dva dni sem precej podrobno spremljal, kaj imajo povedati, a o tej specifični reakciji Parižanov in drugih očividcev nisem zasledil ničesar. Prišli so kvečjemu do tišine in do prepevanja bojevite marseljeze.

O spremljanju požara na kolenih bi bilo mogoče še marsikaj reči, posebej zato, ker bi ga pripisali tako rekoč komur koli prej kot prislovično razkristjanjenim Francozom, a pustimo to za kdaj drugič. Naj omenim še eno zanimivost, ki mi je padla v oči. Mediji so pri opevanju stavbe povedali tako rekoč vse, vključno s tem, da je arhitekturno in statično zgrajena na meji možnega. Niti enkrat pa s temi superlativi v zvezi nisem zasledil, da je pravzaprav sad osovraženega, temačnega, zahojenega srednjega veka. Povsem na isti način, kot se pri najbolj častitljivih univerzah nikoli ne razglaša, da tudi one s svojo znanostjo vred izhajajo iz istega prekletega veka.

Seveda so to drobci, ki na videz nimajo velike teže pri vsem dogajanju, a vseeno lahko povedo veliko. Nekako tako kot ugasnjeno ozvočenje, ko nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslavlja osamosvojitveno lipo. Ali zmrznjeni tolmač, ko se ameriški predsednik Bill Clinton sredi Ljubljane poslovi z Bog blagoslovi Slovenijo. Strašna zaplankanost, strašna prestrašenost, strašna servilnost do osemdesetletne kvazielite.

Mediji napadali tiste, ki so o požigu poročali drugače
Pri tem nas vedno znova preseneti, kako ta miselnost, ki jo je pri nas kovalo enoumje totalitaristične variante, dobro uspeva tudi v salonskem levičarstvu svobodnega Zahoda. Nekaj neverjetnega je bilo opazovati, kako se je smelo reči le to, da je nastali požar verjetno posledica obnovitvenih del. Vse druge verjetnosti ali samo možnosti in namigi so bili izključeni. Neki francoski duhovnik mi je pred kakim mesecem dni osebno povedal, da je ogromno napadov na cerkve, tudi ob rumenih demonstracijah, a v medije ta del dogajanja nima vstopa.

Kar se slovenske scene tiče, sem za to, da je kdo pomislil za vzrok požara izven obnovitve, izvedel šele iz strupenih člankov na omenjenih in podobnih portalih, ki jim je sekundiral tudi kakšen pol pomladni. Tako smo brali bombastične naslove o izkoriščanju tragedije za hujskanje. Človeku se obrača želodec, a ker vedno znova pozabljamo, je vseeno treba opozoriti na eno osrednjih taktik boljševizma: ko te ropajo, vpijejo Primite tatu! Skratka, ko smo pretreseni brali o dogajanju v Parizu, je med nas bušnila točno taka hujskaška zloraba dogajanja: Janševi so celo ob taki tragediji hudobni! Družbenopolitični delavci vseh vrst imajo vedno isto mantro: če se kdo zavzame za nedolžno pobite: revanšist; če hoče kdo nedolžno pobite pokopati: preštevanje kosti; če hoče kdo povedati resnico: nestrpnež; če hoče kdo podvomiti v mitsko zgodovinopisje: revizionist!

Požig svobode
Ni mi do terorizma. V Sloveniji smo se ga v pol stoletja prenajedli. Tako ob strašni usodi katedrale raje vidim, da je po 800 letih res kar iz nič izbil plamenček in jo požrl. In spotoma prisilil politično korektnost govoriti o dolgo zatajevanem simbolu Evrope. Ker jim ne gre z jezika krščanstvo, kaj šele katolištvo, je prav zabavno, da so najočitnejšo sakralno zgradbo prisiljeni razglašati širše in zelo točno: za simbol zahodne, evropske kulture … Vsaj spočetka, dokler si niso opomogli od šoka.

Nobene želje torej nimam, da bi se izkazalo, da je šlo za požig, ampak če človek po vseh slabih izkušnjah na to ne sme niti pomisliti, je to požig svobode. Sploh ker ni nemogoče, da se bo (ali se je) dejansko izkazalo, da je šlo za požig, pa tega vseeno ne bomo nikoli izvedeli. Da se bo počasno kuhanje evropskih žab nemoteno nadaljevalo. Pri omenjenih slabih izkušnjah ne mislim le na WTC in neštete druge teroristične napade na tujem. Mislim tudi denimo na več kot 70 sakralnih zgradb, ki so jih teroristi uničili samo na Kočevskem. Prav tako so izropali in uničili tako rekoč vse slovenske gradove in dvorce, razen tistih par, ki so jih prihranili za svojo buržujsko rabo. Za te in njihove ideološke dediče bi se še posebej spodobilo, da bi namesto levičarskega dušebrižništva – molčali.

Francija je ena redkih držav, ki ima na podlagi zakona sankcionirano zanikanje holokavsta. Bizarna zanimivost je, da je ta predlog podala poslanka komunistične partije (spet boljševiški Primite tatu!). Tako se ne bomo smeli čuditi, če se bo kje iz istih logov pojavil tudi zakon, ki bo sankcioniral zanikanje požara zaradi obnovitvenih del.

Lenart Rihar