Danes ponarodela viža o diskreditaciji in likvidaciji se ponavlja že vsaj četrt stoletja. Vsakič, ko na tranzicijski levici kdo pade v nemilost, ga čaka en in isti ritual: najprej ga tako medijsko obdelajo, da je veselje, potem se spravijo nanj še varuhi morale in pogosto tudi organi pregona. Na koncu kalvarije je nesrečnik že tako izčrpan in nemočen, da ni več sposoben obrambe, zato običajno poklekne pred težo namišljenega “greha”. Kako je lahko sicer uglajeni in kultivirani Tomaž Gantar kot predsednik sveta in drugi človek upokojenske stranke aktivno sodeloval pri tej demonstraciji političnega primitivizma, mi pri najboljši volji ni jasno. Kaj se (mu) je zgodilo, da je padel tako nizko?
Niso pa na Pivčevo besni samo člani stare garde, pač pa tudi drugi novopečeni moralisti in nasprotniki. Bistvena zanje je ugotovitev, da so se z njo podobno zafrknili kot z nekaterimi drugimi preteklimi luzerskimi projekti in politiki (Forum 21, Miro Cerar, Marjan Šarec ipd.). Misleč, da bo vnukinja slavnega vinarja Čurina lahko vodljiva in poslušna “predsednica”, so se njeni politično botri skoraj razpočili od jeze, ko je sklenila koalicijski dogovor z Janšo in mirno popeljala DeSUS v novo vladno koalicijo. In ker cilj opravičuje sredstva, tudi tista, ki v demokratični družbi niso najbolj sprejemljiva, so se jo lotili tam, kjer najbolj zaboli: v zasebnem življenju. S premišljeno pastjo, ki jo je čakala pri “prijateljskem” izolskem županu, ki je povrhu še član iste stranke, so se dokopali do eventuelnega dokaza, da je s prenočevanjem v hotelu na stroške občine zlorabila položaj in mora zaradi tega odstopiti. Pred časom je zaradi sendviča, ki ga sprva ni plačal, odstopil poslanec tedaj vladajoče stranke LMŠ. Nikogar ni zanimalo, zakaj je možakar, čigar ime je že davno utonilo v pozabo, v resnici odstopil in kako je mogoče, da je bila njegova nova zaposlitev že v naprej pripravljena. Ostali smo pri sendviču in Šarčevi moralni pridigi, ki se je ne bi sramoval niti Jezus: Poglejte, kako smo etični in moralni – zaradi ubogega sendviča smo nagnali poslanca …
Nima si smisla delati utvar, da je v primeru Aleksandre Pivec kaj drugače. Da, res je, da je zanemarjala nekatere obveznosti kot predsednica stranke (ni se dovolj posvečala poslanski skupini, ki ji načeluje bivši mesar, zato kakšne posebne sentimentalnosti z njegove strani zagotovo ni bilo pričakovati); da, res je, da so ji na ministrstvu za kmetijstvo nekateri zelo zamerili, ker se ob nastopu funkcije ni prišla predstavit vsem sodelavcem; da, res je, da je z nekaterimi potezami v zasebnem življenju sprožila kar nekaj temperamentnih odzivov … Toda moraliziranje je zadnje, kar potrebujemo. Saj nismo na papeških konklavah in ne iščemo svetnice. Če se del upokojenske stranke želi znebiti svoje predsednice, ker jim ni všeč njen modni stil ali način, kako komunicira s poslanskimi mesarji in črnograditelji, potem je to seveda njihovo mnenje, do katerega imajo pravico. Celo razrešijo jo lahko s predsedniškega položaja zaradi tega. Vendar ne s pučem, pač pa na zakonit način, ki bo skladen s pravili igre.
Propadli poskus puča v upokojenski stranki je vseeno razkril pomembno razsežnost zakulisnih pritiskov. Pokazal je, da stranko še naprej želi usmerjati nekdo od zunaj, ne pa njena zakonito in demokratično izvoljena predsednica. Pokazal je tudi, da se tovarišiji mudi, zelo mudi. Niti dveh ali treh mesecev ne morejo počakati, da bi izpeljali izredni kongres in tam legalno odstavili predsednico, pač pa so v ihti sklicali svet stranke in tam napol nasilno, z ustrahovanjem najmanj enega člana sveta razširili dnevni red in naposled izglasovali “nezaupnico” predsednici. Kot v kakšni reprizi neuspelega puča v tisti slavni pivnici v Münchnu pred skoraj stoletjem. Kako je lahko sicer uglajeni in kultivirani Tomaž Gantar kot predsednik sveta in drugi človek upokojenske stranke aktivno sodeloval pri tej demonstraciji političnega primitivizma, mi pri najboljši volji ni jasno. Kaj se (mu) je zgodilo, da je padel tako nizko?
Vprašanj zagotovo ni tako malo. Zakaj se prevratnikom tako mudi odstaviti predsednico? Imajo že pripravljenega naslednika? Kakšna je vloga ljubljanskega župana Zorana Jankovića pri tem (mimogrede: ponovno so se pojavile govorice, da je zbolel za rakom trebušne slinavke!) in kdo je tisti, ki iz ozadja “koordinira” takorekoč nasilni poskus zamenjave predsednice stranke? Ni potrebno biti jasnovidec, da ne bi prepoznal nekaterih “prstnih odtisov” in vzorcev, zato je teza, da gre pri politični likvidaciji Aleksandre Pivec za stek ekonomskih interesov (Demografski sklad, SiDG, ZGS ipd.), osebnih zamer in političnih intrig. Bržkone je cilj njene čimprejšnje zamenjave izstop stranke iz koalicije, kar bi lahko pomenilo predčasne volitve že letos in potem dolgo, mučno sestavljenje nove levosredinske vlade v prihodnjem letu (ko Slovenija predseduje Evropski uniji).
Predstavljajte si nesoglasja med potencialno mandatarko Tanjo Fajon in zagrenjenim, nergaškim Marjanom Šarcem. Če k temu dodate še stranko Levico kot enega glavnih koalicijskih partnerjev, dobite recept za katastrofo. Moji levičarski prijatelji žal še vedno večinoma niso dojeli, da dokler bodo za osvojitev oblasti pripravljeni na kolaboracijo z radikalnimi socialisti iz Levice, se ne bo obdržala nobena njihova vlada, pa če jo vodi Marjan Šarec ali Marta Kos …
Dejan Steinbuch
Povezana na spletni portal portalplus.si