V šoli skupnih težav – Pandemija je boleča, a učinkovita šola, ki vsem ponuja nekaj nove življenjske modrosti. Ne le Evropa, tudi Slovenija se bo spremenila.
Prisilna karantena je boleča, a ob njej človek nujno začuti vrednost svobode gibanja in združevanja. Zoprno si je kar naprej umivati in razkuževati roke, a obenem lahko zaslutimo, da moramo biti hvaležni komunalnim službam, ki skrbijo za čisto okolje in odstranjevanje odpadkov. Ko nič več ne moremo iti kadarkoli in kamorkoli se nam zljubi, pomislimo na pomen infrastrukture in javnega prevoza. Ob pogledu na preobremenjeno zdravstveno službo bomo nehote postali bolj potrpežljivi in bolj prizanesljivi v kritiziranju zdravnikov in sester. Ob velikih problemih se male osebne težave počasi razblinjajo, v ospredje pa stopa vrednota dobro organiziranega in solidarnega skupnega življenja.
Ob spremljanju dogajanja v drugih državah, ki se prav tako borijo proti skupnemu sovražniku, pa se nekje v podzavesti ustvarja občutek, da smo vsi ena sama velika družina. Vsem bo naložena ne le gospodarska recesija, ampak tudi mnoga individualna trpljenja in smrti tistih, ki jih poznamo in imamo radi. Meddržavni odnosi postajajo zaznamovani s konkretnimi vprašanji preživetja. Tudi v slovenskem političnem prostoru je vse manj časa za ideološke prepire in pubertetno tekmovalnost. Pandemija nas je postavila na trda tla, kjer veljata odločnost in zavest odgovornosti.
V času krize se namreč nehote razodevajo vse pomanjkljivosti, ki jih v času razposajenega razkošja ne opazimo. Ko iz živahnega družbenega življenja nenadoma pademo v izolacijo, že po nekaj dneh lahko začutimo svojo duhovno revščino, ki si jo znamo lajšati le še s posedanjem pred televizorjem in brskanjem po spletu. Ko postanejo državne meje slabo propustne za tovorni promet, lahko hitro spoznamo resnico o svoji “globalistični” odvisnosti in pomanjkanju prehranske samooskrbe. In kakšna preizkušnja nas šele čaka, če se pandemiji pridruži milijonski naval migrantov in popolna zapora meja naših severnih in zahodnih sosed.
Družbena struktura miru, blagostanja in sodelovanja ni sama po sebi umevna. Je zelo krhka in ranljiva. Ni dobro, da pozabljamo zgodovinsko izkušnjo naših prednikov, ki so tako resno in stoletja dolgo molili: “kuge, lakote in vojske, reši nas o Gospod!”
Kriza in slovenska politika
Krizno stanje pandemije pa razgalja tudi slovensko politično miselnost. Medtem ko se ena politična stran v skladu s svojo odgovornostjo, ki jo je sprejela po odstopu prejšnje vlade, učinkovito spopada z realnostjo rastoče pandemije, pa druga stran nestrpno čaka na kakršno koli vsaj navidezno pa čeprav še tako nepomembno napako, da bi lahko spet sprožila gnev proti sedanji vladni koaliciji, ki jo je prostaško imenovala kar za »koalicijo sovraštva«. Medtem ko je pri reševanju pomembnih državnih problemov ena stran sposobna preseči nazorske razlike, pa druga stran kljub krizi spet oživlja že davno izpet »protijanšizem«. Medtem, ko ena stran gradi na sodelovanju, pa druga stran spet obnavlja svojo politično agendo izključevanja in spet straši pred »skrajno« desnico.
Ko je nova vlada omenila, da bo v primeru grozečega migrantskega vala potrebno dati vojski pooblastila za nadzor južne meje, ker bo policija preobremenjena z notranjimi problemi pandemije, se je levica zgrozila, kakšne travme bodo doživljali otroci, če bodo »na cesti videli vojake«. Naše slovenske vojake! Mi pa upamo, da bo odgovorna oblast kljub vsemu ostala odločna v svojih ukrepih in našim otrokom ne bo treba gledati kolon vojaških tovornjakov, ki bi vozili naše krste v tuje krematorije.
Poenotenje naroda
Velike krize in grožnje skupnega sovražnika so priložnost za novo poenotenje naroda. Priložnost za preseganje prepirov, ideoloških sporov in človeških zamer. V novejši zgodovini je tako priložnost Slovenija imela že leta 1941, pa smo namesto poenotenja dobili usodno razklanost. Ve se, zakaj. Pred tridesetimi leti je slovenski narod doživel blesteče plebiscitarno poenotenje, ki je uspelo, ker se je tudi v Sloveniji vsaj začasno zrušil Berlinski zid. Tudi ta zadnja kriza, covid-19 pandemija, ki ogroža zdravje, življenja, gospodarstvo in mnoge pomembne družbene strukture, lahko ponovno prebudi zavest o pomenu solidarnostno povezane družbe.
Tudi za to krizo lahko rečemo, da po obvladani pandemiji “nič več ne bo tako, kot je bilo!” Postali bomo manj malenkostni in bolj odrasli. Bolj se bomo veselili vsega lepega v naravi in prijaznega v družbi. Vse poklice, skupine in posameznike, ki se osebno izpostavljajo, da nam omilijo posledice pandemije, bomo znali bolj ceniti. Celo politike, ki bodo skozi krizo dokazali svojo nesebično zavzetost za narod, bomo začeli spoštovati. Naš odnos ne samo do sosedov ampak tudi do države se bo izboljšal.
Nekaj pa bo vendarle ostalo kot prej. To je najmanj 570 novinarjev, 75 akademikov in vrsta posameznikov, ki jih najbolj moti politika sodelovanja in iskrene zavzetosti za narod, ki ga ob takem vodstvu huda stiska poenoti in ne razdeli. Skupna stiska bo tudi mnoge v veliki meri streznila, da ne bodo več nasedali raznim lahkotnim floskulam, kot so »ksenofobija«, “homofobija” in “skrajna” desnica ali kar “orbanizacija”.
Naj torej tudi za slovenski narod v času aktualne stiske veljajo besede Otona Župančiča: “Kuj me življenje, kuj! Če sem kremen, se zaiskrim, če jeklo, bom pel, če steklo, naj se zdrobim!« Da ne bo »nič več tako, kot je bilo!”
France Cukjati, dr.med.